Jedro

Tožena stranka je odločitev o vrnitvi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči sprejela ob ugotovitvi, da je bila tožniku z odločbo ZPIZ priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine. To odločbo je tožnik priložil k vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V tem primeru pa tožniku ni mogoče očitati krivdnega ravnanja oziroma niso izpolnjeni razlogi določeni v 43. členu ZUPJS, da bi se odločba o priznani pravici do denarne socialne pomoči razveljavila. Tožena stranka bi morala odločbo ZPIZ upoštevati v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Če je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, tožena stranka take pomanjkljivosti ne more sanirati s sklicevanjem na določbo 43. člena ZUPJS, saj tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem povzročil, da je tožena stranka izdala nepravilno odločbo. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo utemeljeno odpravilo upravni odločbi tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati 107,09 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, sklic na št. Bpp 518/2016.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 8. 2015 in št. ... z dne 11. 4. 2015. Toženi stranki je naložilo, da plača 214,20 EUR stroškov na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je nosilni argument sodišča prve stopnje ta, da je tožnik že ob vložitvi vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev toženi stranki posredoval odločbo ZPIZ z dne 5. 8. 2014 o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine in bi tožena stranka navedeno lahko upoštevala pri izdaji odločbe z dne 6. 10. 2014. Sodišče tudi zaključuje, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da je tožnik s 3. 9. 2014 dejansko začel prejemati znesek 101,66 EUR. Tožena stranka meni, da je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe podana v 43. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)(1) , saj so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do pravice iz javnih sredstev. Tožnik do pravice iz javnih sredstev ni bil upravičen. Pri tem ni mogoče biti vezan zgolj na razloge navedene v omenjeni določbi, saj zakonske formulacije ne pokrivajo vseh dejanskih stanj v življenju. Določbo je potrebno širše interpretirati in sicer upoštevaje konkretne življenjske situacije, ki so primerljive naštetim razlogom. Tožnik je res predložil odločbo ZPIZ z dne 5. 8. 2014 iz katere izhaja, da ima pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 101,60 EUR na mesec od 3. 7. 2014 dalje. V zadevi pa ni mogoče uporabiti 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(2) , saj je bil tožnik za javna sredstva neupravičeno obogaten. Tožena stranka ni ravnala zavestno, niti ni imela volje neupravičeno izplačevati denarno socialno pomoč tožniku. Sama zmota pa je razlog za neupravičeno obogatitev, saj je bila tožena stranka prikrajšana, tožnik pa obogaten za 609,66 EUR. Ali je navedeni znesek prejel na transakcijski račun pa za rešitev zadeve ni relevantno. Ni namreč pomembno, ali je tožnik navedeni znesek dejansko prejel, temveč je odločilno, da je bil do navedenega zneska upravičen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek skupaj s stroškovno posledico zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze in tudi sprejelo pravilno odločitev. Med strankama ni sporno, da je tožnik toženi stranki že ob vložitvi vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev posredoval vse relevantne podatke. Tako tudi odločbo ZPIZ z dne 5. 8. 2014. Tožnik podatkov ni prikazoval lažno oziroma neresnično, niti jih ni zamolčal ali nepravočasno sporočil toženi stranki. S tem niso podani razlogi za razveljavitev odločbe z dne 6. 10. 2014, kot so določeni v 43. členu ZUPJS. Tožena stranka tudi ni predložila nikakršnega dokazila, da je tožnik dejansko začel prejemati sorazmerni del pokojnine. Sam pa še vedno trdi, da v obdobju od 1. 10. 2014 do 31. 3. 2015 od ZPIZ-a ni prejel nobenega zneska, kar vse je dokazal tudi z izpisom na transakcijskem računu. Določba 43. člena ZUPJS je jasna in zajema konkretne življenjske situacije in ne potrebuje nobene širše interpretacije. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 8. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 11. 4. 2015. Z omenjeno odločbo je CSD po uradni dolžnosti razveljavil odločbo št. ... z dne 1. 10. 2014 ter odločil, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči v višini 167,59 EUR mesečno za čas od 1. 10. 2014 do 31. 3. 2015. Nadalje je bilo odločeno, da je tožnik neupravičeno prejel denarno socialno pomoč v višini 609,66 EUR in da mora le-to vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v zadevi ni izpolnjen dejanski stan, kot izhaja iz 43. člena ZUPJS, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka. V 43. členu ZUPJS je namreč določeno, da lahko Center za socialno delo v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do pravice iz javnih sredstev, ker oseba do pravice iz javnih sredstev ni bila upravičena ali je bila upravičena v nižjem znesku ali za krajše obdobje, ker je podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali ni pravočasno sporočila podatkov in ravnala po 42. členu tega zakona ali je sporočila neresnične podatke. V tem postopku izda odločbo, s katero razveljavi odločbo, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev in ugotovi prenehanje upravičenosti ali določi drugo višino ali določi drugo obdobje prejemanja pravice iz javnih sredstev.

8. Tožena stranka je odločitev sprejela ob ugotovitvi, da je bila tožniku z odločbo ZPIZ št. ... z dne 5. 8. 2014 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 101,61 EUR na mesec od 3. 7. 2014 dalje. Navedeno odločbo pa je tožnik priložil k vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki je bila pri CSD vložena 17. 9. 2014. To izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu in omenjeno med strankama tudi ni sporno. V tem primeru pa tožniku nikakor ni mogoče očitati krivdnega ravnanja oziroma niso izpolnjeni razlogi določeni v 43. členu ZUPJS, da bi se odločba o priznani pravici do denarne socialne pomoči razveljavila. Tožena stranka bi morala odločbo ZPIZ-a upoštevati v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Če je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, tožena stranka take pomanjkljivosti ne more sanirati s sklicevanjem na določbo 43. člena ZUPJS, saj tožniku nikakor ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem povzročil, da je tožena stranka izdala nepravilno odločbo. Sodišče prve stopnje je 43. člen tudi pravilno tolmačilo in uporabilo. Drugih življenjskih primerov, ki v tem členu niso zajeti, nikakor ni mogoče presojati po navedeni določbi, za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik za znesek 609,66 EUR neupravičeno obogaten. Iz izpovedbe tožnika namreč izhaja, da je sorazmerni del pokojnine začel prejemati šele leta 2016. Da v času, ko je tožena stranka izdala odločbo še ni prejel sorazmernega dela pokojnine, je tožnik dokazoval tudi s predložitvijo izpisa prometa in stanja na transakcijskem računu. Ker tožena stranka ni predložila nobenega dokazila iz katerega bi izhajalo, da je bil tožnik v času vodenja upravnega postopka neupravičeno obogaten, je sodišče tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da v tem primeru tudi ni podlage za vrnitev spornega zneska na podlagi določb OZ-ja, ki urejajo neupravičeno obogatitev.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter upoštevaje določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)(3) v povezavi z Zakonom o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv)(4) je pritožbeno sodišče tožnikovemu pooblaščencu priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 15 in sicer v višini 375 točk oziroma 172,12 EUR, nadalje 2 % materialnih stroškov v višini 3,44 EUR in pa 22 % DDV v višini 38,62 EUR. Skupen znesek tako odmerjenih stroškov znaša 214,18 EUR. Ker je bila tožniku z odločbo Bpp 518/2016 z dne 21. 11. 2016 priznana brezplačna pravna pomoč, je pritožbeno sodišče skladno s petim odstavkom 17. člena ZOdv priznalo polovico navedenega zneska, torej 107,09 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna na račun Delovnega in socialnega sodišča plačati tožena stranka v roku 15 dni.

(1) Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 2/15. (4) Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami.