Jedro

Ker je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da rubež dolžnikovih vozil ni mogoč, za kar je predlagal zaslišanje izvršitelja, je zaključek sodišča prve stopnje, da upnik za predlagano začasno odredbo nima pravnega interesa, ker mu izvršilni postopek nudi večje pravno varstvo, preuranjen.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 11. 2007, opr. št. Ig 303/2007 se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 2. 2008, opr. št. Ig 303/2007 se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 11. 2007 zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe ter odločilo, da dolžnik sam trpi stroške začasne odredbe.

S sklepom z dne 5. 2. 2008 pa je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tretjega S. L. d.o.o. zoper sklep o izvršbi z dne 18. 5. 2007, opr. št. Ig 303/2007 ter tretjemu naložilo, da v roku 8 dni upniku povrne nadaljnje stroške v znesku 123,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Zoper sklep z dne 8. 11. 2007 je pravočasno vložil pritožbo upnik po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Navedel je, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo dejstvo, da vozil, ki naj bi jih izvršitelj zarubil, pri dolžniku ni mogoče najti in fizično zarubiti, kar pa je temeljni pogoj za pridobitev zastavne pravice. Zastavne pravice pa v praksi ni mogoče pridobiti, ker vozil na terenu fizično ni mogoče najti. V dokaz teh ključnih dejstev je že v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal zaslišanje izvršitelja K., tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, zaradi česar je po njegovem mnenju zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Prepričan je, da ima pravni interes za predlagano začasno odredbo. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni in ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in dolžniku naloži povrnitev njegovih nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep z dne 5. 2. 2008 (v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tretjemu naložilo, da v roku 8 dni upniku povrne nadaljnje stroške) je pravočasno pritožbo prav tako vložil upnik po svojem pooblaščencu in sicer iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava po 3. točki I. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ. V njej je navedel, da je stroške v odgovoru na ugovor tretjega priglasil v celoti v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), to je po 6. točki tarifne številke 27. Sodišče prve stopnje kljub pravilno priglašenim stroškom le-teh ni v celoti priznalo, ampak jih je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepravilno odmerilo na 200 točk z DDV. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in mu prizna vse priglašene stroške odgovora na ugovor, tretjemu pa naloži povrnitev njegovih nadaljnjih izvršilnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 11. 2007: Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Obrazložilo je, da bo upnik v tem izvršilnem postopku z rubežem vozil pridobil zastavno pravico in dosegel prepoved odtujitve in obremenitve, saj je dolžniku prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi, kar pomeni, da bo v tem izvršilnem postopku pridobil močnejše zavarovanje od predlagane začasne odredbe.

Upnik upravičeno pritožbeno navaja, da takšne argumentacije sodišča prve stopnje ne more sprejeti, saj je že v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da rubež vozil ni mogoč, ker jih izvršitelj pri dolžniku ne najde, za ugotovitev teh dejstev pa je predlagal dokaz z zaslišanjem izvršitelja. Sodišče prve stopnje teh dejstev, ki lahko odločilno vplivajo na odločitev o predlogu za začasno odredbo, ni raziskalo. Če namreč upnik izkaže, da rubež vozil dolžnika v tem izvršilnem postopku dejansko ni mogoč, potem mu ni mogoče odreči pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, saj ni mogoče zaključiti, da bo upnik z rubežem vozil v okviru premičninske izvršbe pridobil zastavno pravico in s tem močnejše pravno varstvo. Z vložitvijo predloga za izvršbo in izdajo sklepa o izvršbi v obravnavanem primeru upnik še ni pridobil nobene pravice na dolžnikovih premičninah, ampak jih lahko pridobi šele z rubežem, kolikor je ta seveda mogoč.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje preuranjeno sprejelo zaključek, da upnik za predlagano začasno odredbo nima pravnega interesa. Zato je utemeljeni pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členi 366, 354/I in 339/II ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Na podlagi III. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati upnikove navedbe o ugotovitvah izvršitelja in predlagane dokaze ter ponovno odločiti o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe v skladu z 270. členom ZIZ, hkrati pa upoštevati tudi, da je lahko predmet izvršbe (oziroma zavarovanja) za poplačilo denarne terjatve vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena (I. odstavek 32. člena ZIZ).

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 2. 2008: Sodišče druge stopnje je ob odločanju o upnikovi pritožbi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (ki ga je dolžno opraviti po II. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje namreč nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, na kakšni pravni podlagi je sodišče prve stopnje upniku priznalo le 200 točk od skupno priglašenih 800 točk za sestavo odgovora na ugovor. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da je upniku priznalo 200 točk za sestavo odgovora na ugovor v skladu z OT, pri tem pa ni konkretno obrazložilo, na podlagi katere tarifne številke je sprejelo to odločitev in zakaj je štelo, da je v presežku upnikov zahtevek priglašen v nasprotju z OT. Zaradi te pomanjkljivosti sklepa sodišča prve stopnje ni bilo mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členi 366, 354/I in 339/II ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Na podlagi III. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Ob ponovnem odločanju o upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroških bo sodišče prve stopnje moralo za svojo odločitev navesti tudi razloge, kot je pojasnjeno zgoraj, oziroma svojo odločitev natančno obrazložiti, da jo bo mogoče preizkusiti.