Jedro

Tožeča stranka je brez soglasja lastnikov zasebnega vodovoda vanj speljala vodo iz drugega vodnega vira (tistega, iz katerega se napaja javni vodovod). Zaradi takšnega dejanja, s člani vodovodne skupnosti niso soglašali, tožeča stranka kot izvajalka javne službe ne more zaračunavati vodarine, okoljske dajatve in omrežnine na podlagi predpisov, ki urejajo oskrbo s pitno vodo preko javnega vodovodnega sistema. Ker tožeča stranka ni zatrdila, koliko vode naj bi toženka dejansko porabila, ni upravičena niti do (vsaj delnega) plačila po kaki drugi pravni podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršilo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 1. 2012, opr. št. VL 203330/2011, in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve uporabiti tudi javnopravne predpise in pravila o neupravičeni obogatitvi. Posledično bi moralo ugotavljati, ali tožeča stranka dobavlja vodo v lokalni vodovod in na kateri podlagi, ali toženka uporablja dobavljeno vodo, kako tožeča stranka meri porabo vode in kako jo zaračunava. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno zavrnilo njena dokazna predloga z ogledom in izvedencem, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vprašanje lastništva vodovoda je nepomembno za odločitev. Pomembno je zgolj nesporno dejstvo, da tožeča stranka dobavlja vodo in da je toženka dejanski uporabnik. Dokazano je tudi, da so člani vodovodne skupnosti po tem, ko je takratni vodni vir postal onesnažen, soglašali, da jim vodo iz neoporečnega vodnega vira zagotavlja tožeča stranka. To daje zadostno podlago za zaračunavanje omrežnine, vodarine in okoljske dajatve. Opozarja na svoje dolžnosti po Uredbi za oskrbo s pitno vodo v primeru onesnaženosti vodnega vira in na dejstvo, da dobavlja vodo tudi toženki. Nasprotuje zaključku, da je uzurpirala zasebni vodovod za dobavo javne vode. Opozarja, da je toženka v postopku priznala, da to vodo uporablja. Dodaja, da je sicer res, da toženka vode ni naročila, vendar bi dobavo vode zahtevala, če je tožeča stranka ne bi dobavila. Priglaša stroške s pritožbo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Dopolnitev pritožbe z dne 29. 9. 2014 je prepozna. Sodba je bila tožeči stranki vročena 20. 8. 2014, kar pomeni, da se je pritožbeni rok zanjo iztekel v četrtek, 28. 8. 2014. 4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000,00 EUR, zato se v postopku uporabljajo pravila spora majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejstveni substrat, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). To je v obravnavani zadevi kot bistveno ugotovilo: - da je toženka lastnica nepremičnin parc. št. 350/3 in parc. št. 351/11, obe k. o. X, ki se je do 8. 11. 2010 oskrbovala z vodo iz vodnega zajetja A., namenjenega lastni oskrbi prebivalcev z vodo, prek lokalnega vodovoda, last (vsakokratnih) članov Vodovodne skupnosti B. – A.; - da je bilo to vodno zajete zaradi onesnaženja odstranjeno iz uporabe, zato tožeča stranka od 8. 11. 2010 kot izvajalka obvezne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo ter upravljavec javnega vodovodnega omrežja in naprav v občini Vransko dobavlja pitno vodo toženkini nepremičnini, in sicer prek lokalnega vodovoda, last vodovodne skupnosti; - da člani vodovodne skupnosti P. – M. niso dali soglasja za povezavo njihovega vodovoda z javnim vodovodom; - da je tožeča stranka za obdobje od januarja 2011 do oktobra 2011 zaračunala toženki pavšal za dobavo vode v višini akontacije za 45 m3 vode v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje obvezne javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo, ter omrežnino, okoljsko dajatev in stroške opominov.

7. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je Pravilnik o oskrbi s pitno vodo,(1) ki je veljal v spornem obdobju. Tudi v tem obdobju je bila oskrba s pitno vodo predpisana kot obvezna občinska javna gospodarska služba (prvi odstavek 1. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (sedaj enako prvi odstavek 1. člena Uredbe o oskrbi z vodo).(2) To pomeni: da jo je zagotavljala občina s storitvami javne službe za celo svoje območje; da je bilo območje javnega vodovoda določeno z občinskim predpisom (tako kot tudi območja, kjer se opravlja lastna oskrba prebivalcev s pitno vodo); da se je glede vodne infrastrukture in objektov vodila posebna evidenca (kataster) ter da je javni vodovod moral imeti upravljavca, izvajanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo pa je občina lahko organizirala bodisi kot režijski obrat bodisi jo je poverila zunanjemu izvajalcu. Na oskrbovalnem območju, kjer je občina zagotavljala oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, v skladu s Pravilnikom ni bila dovoljena lastna oskrba s pitno vodo. Vodni vir, ki je zagotavljal pitno vodo javnemu vodovodu, pa se ni smel uporabljati za lastno oskrbo prebivalcev s pitno vodo (13. člen Pravilnika). Če se je v stavbi oziroma gradbenem inženirskem objektu na poselitvenem območju, kjer se je zagotavljala oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, rabila pitna voda, je moral lastnik stavbe oziroma gradbenega inženirskega objekta zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod (prvi odstavek 14. člena Pravilnika). Javni vodovod je bil s Pravilnikom o oskrbi s pitno vodo opredeljen kot vodovod, ki ga sestavlja en ali več sekundarnih vodovodov, lahko pa tudi en ali več primarnih ali transportnih vodovodov in je namenjen kot občinska gospodarska javna infrastruktura opravljanju storitev javne službe. Sekundarni vodovod je bilo omrežje cevovodov ter z njimi povezani tehnološki objekti, kot so objekti za dvigovanje ali zmanjševanje tlaka v omrežju in za obdelavo vode na sekundarnem vodovodu, ki je namenjeno za neposredno priključevanje stavb na posameznem poselitvenem območju (4. člen Pravilnika o oskrbi s pitno vodo). Stavbe so morale torej biti priključene na sekundarni vodovod, in sicer vsako odjemno mesto posebej.

8. V obravnavanem primeru je bistveno, da na prizadetem območju, kjer je zaradi onesnaženosti vodnega vira odpadla možnost dotedanje oskrbe z vodo prek lokalnega vodovoda, last zasebnikov, občina ni zagotovila priključitve na javno vodovodno omrežje tako, da bi tega na prizadetem območju najprej izgradila (smiselno, glede na določbe Pravilnika, vzpostavila sekundarni vodovod) ali na stvarnopravni ali obligacijskopravni podlagi pridobila možnost uporabe lokalnega vodovoda v zasebni lasti (kot sekundarnega vodovoda), temveč je to storila tako, da je samovoljno povezala lokalni vodovod v lasti zasebnikov(3) z javnim. Občina na območju nepremičnine toženke ni zagotovila sekundarnega vodovoda, na katerega bi priključila toženkino nepremičnino. Tožeča stranka je v zasebni vodovod zgolj speljala vodo iz drugega vodnega vira (tistega, iz katerega se napaja javni vodovod). Zaradi takšnega dejanja, s katerim toženka in ostali člani vodovodne skupnosti niso soglašali, tožeča stranka kot izvajalka javne službe ne more zaračunavati vodarine, okoljske dajatve in omrežnine (posledično pa tudi ne stroškov opominjanja) na podlagi predpisov, ki urejajo oskrbo s pitno vodo preko javnega vodovodnega sistema(4).

9. Tožeča stranka se ne more sklicevati na pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), saj zasebni lastniki lokalnega vodovoda niso pristali na njegovo priključitev k javnemu vodovodu niti njegovega upravljanja niso poverili tožeči stranki. Ta je kljub temu prek njega dobavljala vodo, s tem pa je privolila v svoje prikrajšanje (volenti non fit iniuria). Prav tako ni mogoče uporabiti pravil poslovodstva brez naročila (199. člen OZ), saj tožeča stranka ni trdila, da je od toženke odvrnila škodo oziroma da ji je z dobavo vode zagotovila očitno korist, ki bi bila sicer zamujena. Svoj poseg je, nasprotno, utemeljevala s trditvami, da je na takšen način preprečila, da bi toženka nanjo naslovila očitek, da ni zagotovila pitne vode na območju, kjer je prišlo do onesnaženja vodnega vira. Toženka pravilno pojasnjuje, da takšna zakonska dolžnost bremeni občino (in ne tožeče stranke – 11. člen Pravilnika o oskrbi s pitno vodo), ki mora to storiti na zakonit način: ali z odkupom ali z izgradnjo javnega vodovodnega omrežja. Šele po vzpostavitvi slednjega na tem območju bi v razmerju do uporabnikov obstajala njena obveznost dobave pitne vode na podlagi podzakonskih predpisov. In šele tedaj bi bila dolžna ukrepati v skladu z določbami Pravilnika o oskrbi s pitno vodo, ki urejajo način načrtovanja javnega vodovoda tako, da so zagotovljene rezervne zmogljivosti virov pitne vode (primerjaj 19. člen). Navedeno izhaja takó iz vsebine navedenega člena, v katerem je dosledno uporabljen izraz javni vodovod, kot iz smisla Pravilnika: ta je v ureditvi takšnega načrtovanja javnega vodovoda, ki bo povečevalo njegovo zanesljivost in varnost njegovega obratovanja. Tožničino sklicevanje na določbo 23. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo, ki ureja ukrepe v primeru prekinitve oskrbe s pitno vodo iz javnega vodovoda, ni utemeljeno, saj navedena uredba v spornem obdobju še ni veljala, pa tudi sicer se takšna določba nanaša na uporabnike javne službe in na javno vodovodno omrežje, zato ni uporabljiva v primeru, ko takšno vodovodno omrežje na določenem območju še ni vzpostavljeno.

10. Toženka ni bila priključena na javni vodovod, zato se tožeča stranka pri zaračunavanju stroškov dobave pitne vode ne more sklicevati na Odlok o preskrbi z vodo,(5) ki določa obveznost plačevanja vode iz javnega vodovoda, niti na Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja,(6) ki določa obveznost plačila pavšala v primeru, da pri uporabniku ni merilnih naprav. Ti podzakonski predpisi se lahko uporabijo le, ko se oskrba s pitno vodo zagotavlja z izvajanjem lokalne javne službe prek javnega vodovoda (to je tekom postopki izrecno zatrdila celó tožeča stranka). Toženka ni naročila dobave pitne vode, zato bi morala tožeča stranka zatrditi dejansko količino dobavljene vode toženki, česar ni storila. Ker toženka dobave ni naročila oziroma se ta ni izvajala prek javnega vodovoda, ni bila dolžna zagotoviti (svoje) merilne naprave, na kar je vseskozi pravilno opozarjala toženka.

11. Tožbeni zahtevek je neutemeljen po materialnem pravu, zato sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka, ko ni izvedlo dokaza z ogledom in s postavitvijo izvedenca strojne stroke. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče druge stopnje pa ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških tožeče stranke temelje na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 35/2006 in nasl.; pravilnik je veljal od 19. 4. 2006 do 1. 1. 2013, ko je začela veljati Uredba o oskrbi s pitno vodo (Ur. list RS, št. 88/2012), še naprej pa se je uporabljal 9. in 10. člen Pravilnika o oskrbi s pitno vodo.

(2) Ur. list RS, št. 88/2012. (3) Zaključek sodišča prve stopnje, da sporni lokalni vodovod ni predstavljal zasebnega vodovoda v smislu Pravilnika o oskrbi s pitno vodo, ker je bilo za njegovo uporabo pridobljeno zgolj dovoljenje za oskrbo z vodo za zalivanje, ne pa tudi za oskrbo s pitno vodo, za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomemben. Odločilno je, da takšen lokalni vodovod ni bil del javne gospodarske infrastrukture ter da tožeča stranka ni bila njegov upravljavec.

(4) Pritožbeno sodišče ni spregledalo odločbe Višjega sodišča v Ljubljani med istima strankama z dne 15. 9. 1917/2014, opr. št. II Cp 1917/2014, vendar se s tam izpostavljenimi materialnopravnimi razlogi ne strinja.

(5) Ur. l. SRS, št. 22/1988. (6) Ur. l. RS, št. 63/2009.