Jedro

Neutemeljen je revizijski očitek, da toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je na glavno obravnavo namreč vsakokrat pravilno povabilo toženkinega pooblaščenca. S tem je bila na obravnavo vsakokrat pravilno vabljena tudi tožena stranka (1. odst.138. člena ZPP) in ji torej ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Res je na obravnavi dne 16.1.1992 prvostopno sodišče zaslišalo le tožnika (glej l. št. 16 v spisu), vendar pa na njegovo izpovedbo svoje odločitve ni oprlo. Zato v reviziji smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni mogla biti zagrešena. Ker toženka svoje pogodbene obveznosti, da dobavi avtomobil, ni izpolnila, je dolžna tožniku vrniti znesek avansa v domači valuti v višini protivrednosti navedenega deviznega zneska. Pri tem je materialnopravno pravilno tudi pojasnilo drugostopnega sodišča, da bi tožnik glede na v dogovoru določeno devizno klavzulo lahko zahteval dolgovani znesek celo po tečaju na dan plačila in ne le po tečaju na dan izdaje prvostopne sodbe (52,00 SIT za 1 DEM), kot mu je bilo v okviru njegovega tožbenega zahtevka pravnomočno prisojeno (2. odst. 5. člena Zakona o deviznem poslovanju - Ur. l. RS št. 1/91 -I).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka plačati tožniku tolarsko protivrednost 18.000,00 DEM po tečaju 52,00 SIT za eno nemško marko s pripadki in stroške postopka v znesku 27.300,00 sit. Ugotovilo je namreč, da toženka tožniku ni v dogovorjenem roku dobavila osebnega avtomobila in je zato v zvezi s cesijsko pogodbo z dne dolžna plačati navedeni znesek.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. V razlogih je povdarilo, da ima tožnikov tožbeni zahtevek podlago v izjavi - dogovoru, s katero je toženka pripoznala sporno terjatev. Dogovor je bil sklenjen neposredno s tožnikom, zato je ta aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Pravilno je tudi sklepanje prvostopnega sodišča o dogovorjeni valutni klavzuli, ki sta jo stranki dogovorili v navedenem dogovoru. Določilo 5. člena zakona o deviznem poslovanju (Ur.l.RS 1/I-91), ki je veljalo že v času sojenja na prvi stopnji, je v ohranjanju realne vrednosti denarja. Tožeča stranke bi zato lahko zahtevala celo protivrednost po tečaju na dan plačila in ne le sodbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženka je pravočasno predložila zdravniško spričevalo. Sodišče ne bi smelo opustiti zaslišanja stranke, čeprav je bila bolna. Sodišče bi lahko opravilo zaslišanje na domu. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker toženka ni imela možnosti obravnavanja na sodišču, ni mogla pojasniti dejanskega stanja in je bilo zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči starnki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek, da toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je na glavno obravnavo namreč vsakokrat pravilno povabilo toženkinega pooblaščenca. S tem je bila na obravnavo vsakokrat pravilno vabljena tudi tožena stranka (1. odst.138. člena ZPP) in ji torej ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Res je na obravnavi dne 16.1.1992 prvostopno sodišče zaslišalo le tožnika (glej l. št. 16 v spisu), vendar pa na njegovo izpovedbo svoje odločitve ni oprlo. Zato v reviziji smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni mogla biti zagrešena. Pravnomočna odločitev, s katero je bilo ugodeno tožničinemu zahtevku, temelji tudi na pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče druge stopnje glede na tožbene navedbe pravilno ugotavlja, da je podlaga tožbenemu zahtevku dogovor pravdnih strank, iz katerega jasno izhaja toženkina obveznost, da je v primeru, če v roku ne dobavi avtomobila, dolžna plačati tožniku znesek prejetega avansa v protivrednosti 18.000,00 DEM s pripadki. Ker toženka svoje pogodbene obveznosti, da dobavi avtomobil, ni izpolnila (dejanske ugotovitve obeh sodišč), je dolžna tožniku vrniti znesek avansa v domači valuti v višini protivrednosti navedenega deviznega zneska. Pri tem je materialnopravno pravilno tudi pojasnilo drugostopnega sodišča, da bi tožnik glede na v dogovoru določeno devizno klavzulo lahko zahteval dolgovani znesek celo po tečaju na dan plačila in ne le po tečaju na dan izdaje prvostopne sodbe (52,00 SIT za 1 DEM), kot mu je bilo v okviru njegovega tožbenega zahtevka pravnomočno prisojeno (2. odst. 5. člena Zakona o deviznem poslovanju - Ur. l. RS št. 1/91 -I).

Z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje torej tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kot zatrjuje revidentka. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).