Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi: "I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se v celoti glasi:

1. Tožena stranka mora plačati tožniku 1,341.490,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1,300.000,00 SIT od 16.4.1999 dalje, od 38.440,00 SIT od 3.11.1996 dalje, od 2.000,00 SIT od 19.3.1997 dalje in od 1.050,00 SIT od 2.11.1996 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še za 1,000.000,00 SIT višje odškodnine se zavrne.

3. Tožena stranka mora povrniti tožniku 201.403,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 98.266,00 SIT od 16.4.1999 dalje in od 103.137,00 SIT od 27.1.1999 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v še izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje." V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 7.980,00 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik si je v prometni nesreči 13.9.1996 zvil vratno hrbtenico, ker se je v njegov stoječi osebni avtomobil od zadaj zaletela zavarovanka tožene stranke. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 1,200.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 1,000.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 300.000,00 SIT za strah 200.000,00 SIT in od zahtevanih 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT. Toženi stranki je zato naložilo, da mora plačati tožniku 1,700.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in vseh zahtevanih 41.490,00 SIT za premoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 600.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo je zavrnilo in v sodbi odločilo tudi o pravdnih stroških. Stroškovno odločitev je kasneje popravilo s sklepom o popravi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo za 700.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Pri izpodbijanju prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti nad 500.000,00 SIT opozarja, da je bil tožnik v bolniškem staležu le en mesec in pol, potem pa je začel delati. Kljub bodoči škodi iz tega naslova je prisojeni znesek 1,000.000,00 SIT previsok v primerjavi s sodno prakso v drugih primerih. Pravična odškodnina za strah znaša 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 400.000,00 SIT, saj je prišlo do upada življenjskih aktivnosti le za 5 odstotkov.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je delno utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev v tej pravdni zadevi izhaja, da je v času prometne nesreče 34 let star tožnik zaradi zvina vratne hrbtenice trpel in bo tudi v bodoče trpel naslednjo nepremoženjsko škodo. Zaradi poškodbe je en dan trpel hude telesne bolečine, stalne zmerne 5 dni, občasne zmerne tri tedne in občasne lažje še dva meseca. V bodoče bo trpel občasne lažje do zmerne telesne bolečine pri poklicnem delu zidarja, daljši vožnji, pa tudi spremembah vremena. V zdravstvenem domu so mu namestili Schantzovo ovratnico, ki jo je nosil stalno deset dni, nato pa občasno, povijati si je moral vrat z brisačo, jemati tablete proti bolečinam, dobil je tudi eno injekcijo ketonala, hodil dvanajstkrat na ambulantno fizioterapijo, vrat je razgibaval tudi doma, bil je enajstkrat na pregledu pri zdravniku, trikrat pri kirurgu, rentgensko pa so ga slikali štirikrat. V bolniškem staležu je bil od 13.9.1996 do 2.11.1996. Močan strah ob škodnem dogodku je prešel v sekundarni lažji strah v času zdravljenja v približnem trajanju dveh mesecev. Njegove življenjske aktivnosti so se zmanjšale za 5 odstotkov predvsem zaradi težav pri delu. Omejene gibljivosti vratne hrbtenice sicer ni, vendar pa nastalo zabrazgotinjenje poškodovanih mehkih tkiv na vratu povzroča telesne bolečine, zaradi katerih mora tožnik vlagati več naporov v delo v sklonjeni drži (polaganje estrihov), v delo z glavo v defleksiji (ometavanje stropov), v dvigovanje in prenašanje težjih bremen. Omejen je tudi pri športu, saj je opustil rekreativno igranje nogometa. Zaradi teh omejitev tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine.

Ob taki dejanski podlagi sta sodišči druge in prve stopnje na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) prisodili 1,700.000,00 SIT odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. Pri prisoji pravične denarne odškodnine sta po mnenju revizijskega sodišča delno zmotno uporabili navedene zakonske določbe. Škodo sta sicer ustrezno individualizirali, saj sta ugotovili vse konkretne prizadetosti tožnika in kako se te prizadetosti odražajo glede na tožnikovo starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti, vendar pa pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in strah nista opravili ustrezne primerjave s prisojo odškodnin v zadevah, ki so glede na ugotovljeni obseg škode primerljive s tožnikovo. Po ugotovitvah revizijskega sodišča pravilna primerjava narekuje delno znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti na 700.000,00 SIT in odškodnine za strah na 100.000,00 SIT, skupaj torej za 400.000,00 SIT. Tako znižana odškodnina ne izstopa več iz okvirja siceršnje prisoje odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah. Tožena stranka torej napačno ocenjuje, da bi znašala pravična odškodnina za prvo obliko nepremoženjske škode le 500.000,00 SIT, materialnopravno neutemeljena pa je tudi njena revizijska graja prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti za 100.000,00 SIT. Ne glede na revizijsko poudarjeni odstotek upada življenjskih aktivnosti, ki pa predstavlja le pomožni podatek, saj so odločilne ugotovljene konkretne oškodovančeve prizadetosti, je po mnenju revizijskega sodišča prisojeni znesek 500.000,00 SIT za to obliko nepremoženjske škode primeren, saj prej povzete dejanske ugotovitve o tožnikovih omejitvah, o njegovem poklicu zidarja in o starosti upravičujejo takšno prisojo.

Po ugotovitvah, da v postopku na prvi in drugi stopnji ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, da pa pravilna uporaba materialnega prava narekuje delno ugoditev reviziji, je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena in 393. člena ZPP (1977) odločilo kot v izreku te revizijske odločbe.

Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je odmerilo tožnikove stroške za odvetniško nagrado v višini 2.360 točk in še določene materialne stroške, stroške tožnikovega prihoda na narok in izvedenino. Pri večini teh stroškov je upoštevalo takratni tožnikov 74-odstotni uspeh v pravdi in odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti 257.526,00 SIT pravdnih stroškov. Na pritožbeno opozorilo tožene stranke je izdalo sklep o popravi (redna št. 22 spisa) in ta znesek zaradi upoštevanja priglašenih stroškov tožene stranke za takso znižalo na 254.037,00 SIT. Sodišče druge stopnje v pritožbenem odločanju ni poseglo v ta sklep. Glede na odločitev na revizijski stopnji znaša tožnikov uspeh v pravdi 57 odstotkov, kar glede na odmerjene stroške v višini 208.643,00 SIT za odvetniško nagrado in določene materialne stroške pomeni 118.921,00 SIT. Ob upoštevanju 103.137,00 SIT za izvedenino znaša tožnikovo stroškovno upravičenje na prvi stopnji 222.058,00 SIT. Glede na razloge sklepa o popravi je tožena stranka priglasila stroške za takso v skupnem znesku 48.035,00 SIT, 43 odstotkov tega zneska pa predstavlja 20.655,00 SIT. Po delnem pobotanju mora tožena stranka plačati tožniku 201.403,00 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji. Ker je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, je revizijsko sodišče upoštevalo vrednost točke za odvetniško nagrado in za takso tarifo v času izdaje sodbe prve stopnje. O pravdnih stroških na pritožbeni stopnji ni bilo treba posebej odločiti, ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnik pa v pritožbenem postopku ni uspel. V reviziji je tožena stranka priglasila le 14.000,00 SIT stroškov za takso. Na revizijski stopnji je bilo sporno 700.000,00 SIT, tožena stranka je uspela z znižanjem odškodnine za 400.000,00 SIT, torej s 57 odstotki. Zato ji mora tožnik povrniti 7.980,00 SIT stroškov revizijskega postopka. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbah prvega in drugega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977).