Jedro

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov ne nastane v času, ko so bila opravljana posamezna pravdna dejanja, za katera so stroški odmerjeni, temveč šele z odločbo sodišča, s katero so pravdni stroški ugotovljeni.

Priznanje terjatve v stečajnem postopku je sicer mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku, vendar gledano celovito gre za uspeh tožeče stranke. Ta je pravico, da od tožene stranke zahteva povrnitev svojih pravdnih stroškov, pridobila z odločitvijo sodišča o zavrženju tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1558,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sklepa povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.571,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa je predlog tožeče stranke za vračilo plačane sodne takse za redni postopek (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko navedenega sklepa je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožene stranke, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožeče stranke, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zmotno je stališče pritožnice, da bi morala tožeča stranka pravdne stroške, ki so ji nastali do dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (22. 8. 2011) prijaviti v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da tožeča stranka terjatve do tožene stranke iz naslova plačila pravdnih stroškov ni pridobila pred 22. 8. 2011, pač pa po začetku stečajnega postopka, saj je bil sklep o zavrženju tožbe izdan med že začetim stečajnim postopkom nad toženo stranko.

6. Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške je dolžan povrniti in določi njihovo višino. Terjatev za plačilo pravdnih stroškov torej ne nastane v času, ko so bila opravljana posamezna pravdna dejanja, za katera so stroški odmerjeni, temveč šele z odločbo sodišča, s katero so pravdni stroški ugotovljeni. Navedeno pomeni, da je terjatev tožeče stranke do tožene iz naslova pravdnih stroškov nastala šele z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje.

7. Pravdne stroške, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, so dolžni priglasiti le tisti upniki, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku že pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (prim. 3. točko drugega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Ker ZFPPIPP ne vsebuje določb o tem, da se pravdni stroški, ki so naloženi v plačilo stečajnemu dolžniku kot pravdni stranki, plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožeča stranka tudi ni bila dolžna na tej pravni podlagi prijaviti v stečajnem postopku (1. odstavek 354. člena v zvezi z 59. členom ZFPPIPP; prim. sklep I Cpg 776/2012).

8. Vsaka pravdna stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Obveznost povrnitve stroškov nasprotni stranki pa nastane odvisno od izida pravde. Tožeča stranka je bila zato dolžna sama kriti svoje stroške postopka do trenutka, ko je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7. 5. 2012 razveljavilo sklep o izvršbi z dne 7. 11. 2008 v prvem in četrtem odstavku in tožbo zavrglo.

9. Pritožbeno sodišče sledi oceni sodišča prve stopnje, da je mogoče priznanje terjatve v stečajnem postopku primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku, gledano celovito pa gre za uspeh tožeče stranke. Ta je pravico, da od tožene stranke zahteva povrnitev svojih pravdnih stroškov, pridobila z odločitvijo sodišča o zavrženju tožbe. Glede na to, da je tožeča stranka sklep o zavrženju tožbe prejela 7. 5. 2012, je predlog za povrnitev stroškov, ki ga je vložila 16. 5. 2012, skladno s sedmim odstavkom 163. člena ZPP, ki določa rok petnajstih dni za vložitev zahteve za povrnitev stroškov, pravočasen.

10. Sodišče prve stopnje je sklep, s katerim je tožbo tožeče stranke zavrglo, izdalo po vpogledu v sklep o preizkusu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1464/2011 z dne 19. 4. 2012 in končni seznam preizkušenih terjatev z dne 16. 4. 2012. Glede na to, da je bil sklep o zavrženju tožbe izdan že 3. 5. 2012, pa po oceni pritožbenega sodišča tožeči stranki ni mogoče očitati neaktivnosti, ker že do navedenega datuma ni umaknila tožbe in zaradi česar po mnenju tožene stranke ne bi bila upravičena do povračila pravdnih stroškov.

11. Ker je stečajni dolžnik dolžan plačati svoje obveznosti, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, kot stroške postopka, in ker je tožeča stranka povrnitev stroškov, ki so ji nastali v predmetnem pravdnem postopku tudi pravočasno zahtevala, jih je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo toženi stranki (prim. prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP).

12. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov za končno poročilo stranki, saj gre za strošek, ki je zajet že v ostalih priznanih postavkah. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijan sklep spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo 1558,92 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, ki jih mora povrniti v roku 15 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

13. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker predloga tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov pred odločitvijo o njegovi utemeljenosti ni poslala v izjasnitev toženi stranki. Ne gre namreč za vlogo, za katero bi zakon določal, da se jo vroča nasprotni stranki v odgovor, glede na možnost nasprotne stranke, da zoper odločitev sodišča o navedenem predlogu vloži pritožbo, pa tudi ni kršeno načelo konkratradiktornosti.

14. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je namreč uspela le s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek ( prvi odstavek 155. člena ZPP).