Jedro

Iz tožbenega predloga je bilo jasno razvidno, da tožeča stranka terja izpolnitev v denarju, ni pa opredelila zneska, ki ga mora tožena stranka plačati. Odprava takšne pomanjkljivosti na poziv sodišča v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe, temveč zgolj omogoča obravnavo same tožbe. Tožeča stranka ob odpravi te pomanjkljivosti ni spreminjala dejanske podlage, ki bi vplivala na identiteto tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da je bil s tem tudi omogočen preizkus, ali gre v razmerju med primarnima in podrejeno uveljavljanima zahtevkoma le za navidezno kumulacijo.

Toženec v pritožbi ni izpodbijal ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju domnevne baze domneve iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pritožbenih očitkov neizvedbe zaslišanja izvedenca ni mogoče razumeti kot konkretiziranega izpodbijanja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri tožeči stranki za splošno prezadolženost, iz katere je sklepati na njeno dolgoročno plačilno nesposobnost. Ker gre za pritožbeno neizpodbijano dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katero je Vrhovno sodišče vezano, se izkažejo kot neodločilni revizijski očitki v delu, ki se nanašajo na procesne kršitve v povezavi z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje o izkazani domnevni bazi domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Zgolj z morebitnim ovrženjem sklepanja sodišča prve stopnje na insolventnost tožeče stranke na podlagi ene zakonske domneve, ne bi bilo ovrženo enako sklepanje na podlagi neizpodbijane druge domneve. Ob teh okoliščinah se zato izkaže kot neutemeljen revizijski očitek, da naj bi bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov toženca storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje delno spremeni v I. točki izreka tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točkah I a), 2 in 3 tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi učinek, oziroma cesija po Pogodbi o odstopu terjatve s klavzulo izvršljivosti, sklenjeni v obliki notarskega zapisa notarja Drava Ferligoja z dne 12. 6. 2008, opr. št. SV 804/08 in učinki pobota, dogovorjenega s Pogodbo o pobotu terjatev s klavzulo izvršljivosti, sklenjeno v obliki notarskega zapisa notarja Drava Ferligoja z dne 12. 6. 2008, opr. št. SV 805/08, kolikor se učinki teh poslov nanašajo na poravnavo obveznosti tožeče stranke do tožene stranke po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 01-2008/EP z dne 13. 05. 2008 v višini 360.000,00 EUR .

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 13.417,91 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka se je v tožbi primarno sklicevala na vrnitveno dolžnost toženca kot edinega družbenika tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 499. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ker naj bi bila v zadnjem letu pred začetkom stečaja nad tožečo stranko tožencu vrnjena posojila tožeči stranki. Tožeča stranka se je sklicevala tudi na drugo pravno podlago in sicer na upravičenja iz 276. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V tem smislu je izpodbijala več pravnih dejanj, storjenih v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka.

2. V delu, ki je predmet presoje v revizijskem postopku, je sodišče prve stopnje razsodilo:

I. V zvezi z glavnim zahtevkom: a) Ugodi se mu v delu, ki se glasi:

1. V razmerju med tožečo stranko P., d. o. o. - v stečaju, in toženo stranko A. A., se razveljavijo učinki naslednjih pravnih dejanj: - plačilo toženi stranki z bančnim nakazilom z 8. 5. 2008 v višini 450.000,00 EUR, - plačilo toženi stranki z bančnim nakazilom s 3. 3. 2008 v višini 20.239,72 EUR, - plačilo toženi stranki z bančnim nakazilom s 3. 3. 2008 v višini 5.238,10 EUR, - plačilo toženi stranki z bančnim nakazilom z 9. 3. 2008 v višini 3.500,00 EUR, - plačilo toženi stranki z bančnim nakazilom s 25. 3. 2008 v višini 10.000,00 EUR, - plačilo toženi stranki z bančnim nakazilom s 27. 3. 2008 v višini 5.000,00 EUR.

2. V razmerju med tožečo stranko P., d. o. o. - v stečaju in toženo stranko A. A., se razveljavi učinek oziroma cesija po pogodbi o odstopu terjatve s klavzulo izvršljivosti, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarja Drava(1) Ferligoja z dne 12. 6. 2008, opr. št. SV 804/08, med P., d. o. o., matična številka 188381000, kot odstopnico terjatve, in A. A., kot prevzemnikom terjatve, na podlagi katere je tožeča stranka odstopila toženi stranki svojo terjatev po „Ugovoru o dugovanju“ z dne 28. 6. 2007, sklenjenem med tožečo stranko kot upnico in „Društvo B. d. o. o.“ kot dolžnico ter družbo T. d. o. o. kot solidarno porokinjo in zastaviteljico, na podlagi katerega je dolžnica „Društvo B. d. o. o.“ per 28. 6. 2007 dolgovala upnici-tožeči stranki znesek 2.373.174,69 EUR, plačljiv v roku pet let od dne 1. 9. 2007 dalje v mesečnih obrokih ter je na dan 12. 6. 2008 dosegla znesek 1.712.745,72 EUR, s tem da je od dela dolga v višini 914.844,00 EUR dolžnica „Društvo B. d. o. o.“ dolžna plačati upnici - tožeči stranki tudi 6% letne obresti, pri čemer je navedena terjatev zavarovana za znesek 2.373.174,69 EUR z garancijo poroštvom družbe T. d. o. o. in hipoteko na nepremičnini parc. št. 38172/2, imenovana ..., v naravi njiva v površini 68,97 arov, k. o. ...,, Republika Kosovo.

3. V razmerju med tožečo stranko P., d. o. o. - v stečaju, in toženo stranko A. A., se razveljavijo učinki pobota, dogovorjenega s Pogodbo o pobotu terjatev s klavzulo izvršljivosti, sklenjeno v obliki notarskega zapisa notarja Draga Ferligoja z dne 12. 6. 2008, opr. št. SV805/08, na podlagi katere so se pobotale medsebojne terjatve in obveznosti pravdnih strank v znesku 1.712.745,72 EUR, in sicer terjatev tožeče stranke iz naslova Pogodbe o odstopu terjatve s klavzulo izvršljivosti, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarja Draga Ferligoja z dne 12. 6. 2008, opr. št. SV 804/08, iz naslova odstopnine, in terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova: - notarskega zapisa notarke Nevenke Kovačič iz Kopra pod opr. št. SV 464/2004 v višini 246.920,32 EUR, - notarskega zapisa notarke Nevenke Kovačič iz Kopra pod opr. št. SV 230/2006 v celoti, to je 1.105.825,40 EUR in - pogodbe o kratkoročnem kreditu št.: 01-2008/EP z dne 13. 5. 2008 v celoti to je v višini 360.000,00 EUR.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 493.977,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 5. 2008 dalje do plačila ter tožeči stranki plačati denarno nadomestilo za odstopljene terjatve, ki so predmet Pogodbe o odstopu terjatve s klavzulo izvršljivosti, sklenjene v obliki notarskega zapisa notarja Draga Ferligoja z dne 12. 6. 2008, opr. št. SV 804/08 iz 1. točke v višini 1.712.745,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 12. 6. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 35.122,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tožencu pa naložilo povrnitev 10.711,60 EUR stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženec je v pravočasni reviziji izpodbijal sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bil potrjen ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljal je revizijska razloga absolutnih in relativnih bistvenih kršitev postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi ter zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje pred drug senat. 5. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala, da revizijo zavrne in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Relevantna pravna podlaga za odločitev v izpodbijani sodbi

6. Prvi odstavek 499. člena ZGD-1 določa, da mora v primeru, da je družba družbeniku, ki bi v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 moral kot dober gospodarstvenik družbi zagotoviti lastni kapital, pa je namesto tega družbi dal posojilo, v zadnjem letu pred uvedbo stečaja vrnila posojilo, družbenik družbi nadomestiti vrnjeni znesek posojila.

7. V skladu s prvim odstavkom 271. člena ZFPPIPP je izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti:

1. če je bila posledica tega dejanja: - bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, - bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in

2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

8. Kot obdobje izpodbojnosti je v 269. členu ZFPPIPP opredeljeno dvanajstmesečno obdobje pred uvedbo stečajnega postopka nad dolžnikom. Ob vložitvi tožbe tožnika je veljal šestmesečni rok za vložitev izpodbojne tožbe po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP).

9. ZFPPIPP v prvem odstavku 275. člena določa, da izpodbojni zahtevek vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena tega zakona v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje. Tak zahtevek ima oblikovalni učinek.

10. Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, nastane upravičenje stečajnega dolžnika do povračilnega zahtevka, torej do vrnitve tega, kar je navedena oseba prejela, če pa to ni več mogoče, pa do plačila denarnega nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP).

Glede dejanske podlage objektivnih pogojev izpodbojnosti

11. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo dejanskim ugotovitvam v sodbi sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovljene okoliščine objektivnih pogojev izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 271. členu ZFPPIPP. V tem delu je sodišče prve stopnje upoštevalo naslednje dejanske okoliščine: - Tožeča stranka je pred izpodbijanimi dejanji izkazovala neporavnane obveznosti do toženca iz več pogodbenih podlag in sicer iz Pogodbe o prodaji poslovnega deleža v družbi D. d. o. o. iz leta 2004, Pogodbe o prodaji poslovnega deleža v E., d. o. o., iz leta 2006 in kreditne pogodbe z dne 18. 5. 2008. Tožeča stranka je pred izpodbijanimi dejanji razpolagala s terjatvijo do družbe B., d. o. o., kot dolžnice ter do družbe T. d. o. o., kot solidarne porokinje (obe s sedežem v Prištini na Kosovu), ki je na dan 12. 6. 2008 znašala 1.712.745,72 EUR s pripadajočimi obrestmi.

- Tožeča stranka je za poplačilo svojih obveznosti tožencu v času od 3. 3. do 8. 5. 2008 s šestimi bančnimi nakazili plačala 493.977,82 EUR.

- 12. 6. 2008 je toženec odplačno prenesel svoj poslovni delež v tožeči stranki družbi F., d. o. o. iz Beograda.

- Istega dne je tožeča stranka s Pogodbo o odstopu terjatev s klavzulo izvršljivosti (priloga A14) na toženca prenesla terjatve, ki jih je imela do družbe B., d. o. o., z jamstvom družbe T., d. o. o., toženec pa se je za to zavezal plačati odstopnino v znesku 1.712.745,72 EUR.

- Sočasno sta pravdni stranki dne 12. 6. 2008 sklenili tudi Pogodbo o pobotu terjatev s klavzulo izvršljivosti (priloga A15), s katero so se pobotale terjatev tožeče stranke do toženca iz naslova plačila pogodbene cene za odstopljeno terjatev do družbe B., d. o. o., in terjatve, ki jih je imel toženec do tožeče stranke v skupnem znesku 1.712.745,72 EUR.

Glede dejanske podlage subjektivnih pogojev izpodbojnosti

12. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenskih mnenj dveh izvedencev ugotovilo, da je bila tožeča stranka v času izpodbijanih dejanj insolventna in da bi toženec za takšno stanje tožeče stranke moral vedeti.

Glede eventualne kumulacije zahtevkov

13. Neutemeljeni so revizijski očitki, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo drugega odstavka 354. člena ZPP, ker ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in zavrglo tožbe v delu, kjer naj bi prišlo do litispendence. Revident pri tem zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno dopustili spremembo tožbe, s katero je tožeča stranka na poziv sodišča v okviru primarnega zahtevka uveljavljala zahtevek, ki ga je pred tem že uveljavljala v okviru podrejenega zahtevka. Pri tem se sklicuje na priloženo strokovno mnenje prof. dr. Aleša Galiča, profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani (priloga B 428).

14. Sodišče druge stopnje je istovrstne pritožbene očitke toženca zavrnilo s sklicevanjem na ustaljena stališča sodne prakse o navidezni kumulaciji zahtevkov v primeru, ko se zahtevka iz primarnega in podrejenega zahtevka prekrivata, ali pa je podrejeni (manjši) že vključen v primarnem zahtevku. V takšnem primeru naj bi sodišče prezrlo podrejeni zahtevek in odločalo samo o primarnem zahtevku. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da ni videti razloga za drugačno postopanje tudi v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka na ta način kumulirala zahtevke šele med postopkom, ko je odpravila procesno pomanjkljivost primarnega zahtevka.

15. Uveljavljanje podrejenega zahtevka v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP omogoča tožniku, da z isto tožbo uveljavlja dva zahtevka na način, da sodišču predlaga, naj odloči o podrejenem zahtevku v primeru, če bo primarni zahtevek zavrnilo.(2) Zakon za dopustnost takšnega načina kumuliranja zahtevkov v isti pravdi določa dodaten pogoj, to je, da sta zahtevka v medsebojni zvezi. Samo po sebi razumljivo je, da je nujen pogoj za takšno kumulacijo obstoj razlike v identiteti zahtevkov, ki jih tožnik uveljavlja z isto tožbo. Ob teh predpostavkah bo v primeru, da bo zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, sodba vsebovala tudi odločitev o podrejenem zahtevku.

16. V sodni praksi je že dolgo ustaljeno stališče, da ni mogoče govoriti o eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov v primeru, ko tožnik v obeh zahtevkih uveljavlja enako izpolnitev, ki se razlikuje le po višini glavnice ali glede teka zamudnih obresti.(3) Četudi je tožnik takšen tožbeni predlog oblikoval v smislu podrejene kumulacije več zahtevkov, je takšna kumulacija zgolj navidezna. Če bi sodišče sledilo takšnemu tožbenemu predlogu, bi bilo v okviru izreka sodbe odločeno dvakrat o istem zahtevku, s čimer bi bila prekršena prepoved litispendence, ki nastopi z vložitvijo tožbe. Takšna kršitev bi v primeru, da bi sodišče zavrnilo primarni zahtevek in ugodilo zahtevku, ki ga je tožnik uveljavljal podrejeno, pripeljala do istočasne nasprotujoče odločitve o istem zahtevku v isti sodbi. Sodna praksa je zato zavzela povsem jasno stališče, da je v primeru takšne navidezne kumulacije potrebno obravnavati več zahtevkov kot en zahtevek, o katerem mora sodišče odločiti s sodbo. Ker gre za navidezno kumulacijo istih zahtevkov, mora v takšnem primeru sodišče odločati o najvišje postavljenem zahtevku, ne glede na to ali je takšnega tožnik oblikoval v okviru primarnega ali podrejenega zahtevka v tožbenem predlogu.(4)

17. Za presojo pravilnosti postopanja sodišča pri obravnavanju podrejeno postavljenih zahtevkov v tožbenem predlogu je zato ključna presoja identitete zahtevkov, ki so uveljavljani v smislu podrejene kumulacije. Ob tem je potrebno upoštevati tudi naravo uveljavljanih tožbenih zahtevkov. Takšna primerjava pa je mogoča samo ob predpostavki, da so tožbeni zahtevki ob uveljavitvi podrejene kumulacije določno opredeljeni.

18. Ob uveljavljanju izpodbojnih zahtevkov po določbah pododdelka 5.3.4. ZFPPIPP v primeru, da je oseba, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, s tem prejela izpolnitev svoje terjatve, zakon nalaga obvezno kumulacijo oblikovalnega zahtevka za razveljavitev učinkov pravnega dejanja (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP) in povračilnega zahtevka (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP). Ta dva zahtevka sta zato neločljivo povezana.

19. Kadar tožeča stranka z isto tožbo izpodbija več različnih pravnih dejanj stečajnega dolžnika, gre za objektivno kumulacijo več zahtevkov (prvi odstavek 182. člena ZPP). Ob takšni kumulaciji je potrebno ločeno presojati tudi vprašanje morebitne navidezne kumulacije z zahtevki, ki so v tožbenem predlogu opredeljeni kot podrejeni zahtevki.

20. Tožeča stranka je s tožbo (v delu, ki je predmet revizijskega preizkusa) izpodbijala več pravnih dejanj in sicer šest bančnih nakazil v skupnem znesku 493.977,82 EUR ter kot enotno izpodbijano dejanje sklenitev Pogodbe o pobotu terjatev in Pogodbe o odstopu terjatve, obe z dne 12. 6. 2008. V delu, ki se nanaša na izpodbijana bančna nakazila, je bilo že ob vložitvi tožbe iz tožbenega predloga razvidno, da sta tako oblikovalni zahtevek na razveljavitev učinkov izpodbijanih dejanj kot povračilni zahtevek na plačilo 493.977,82 EUR identična v primarnem kot tudi v podrejenem zahtevku. V tem delu tožeča stranka tožbenega predloga ni spreminjala niti v vlogi z dne 14. 3. 2013. Gre za povsem jasen primer navidezne kumulacije, ko je tožeča stranka podrejeno uveljavljala enaka soodvisno povezana zahtevka. Zaradi ločene presoje objektivno kumuliranih zahtevkov se revizijski očitki, ki so povezani z drugačno postavitvijo zahtevkov v vlogi z dne 14. 3. 2013, niti ne morejo nanašati na izpodbijana dejanja bančnih nakazil. 21. Tudi v delu, ki se nanaša na pravni dejanji sklenjenih pogodb z dne 12. 6. 2008 o pobotu terjatev in o odstopu terjatve, sta bila že ob vložitvi tožbe povsem skladna oblikovalna zahtevka za razveljavitev učinkov navedenih dejanj. Zaradi soodvisnosti zahtevkov pa je odločilna primerjava med uveljavljanimi povračilnimi zahtevki. Tožeča stranka je v primarnem zahtevku uveljavljala dva zahtevka in sicer (1) na povraten prenos terjatve do družbe B., d. o. o., na tožečo stranko(5) in (2) kumulativni zahtevek, ki ga je opredelila kot … tožeči stranki plačati vsa poplačila obresti in dele glavnice, ki jih je tožena stranka prejela iz naslova poplačil ali izterjave te terjatve od dneva 12. 6. 2008 do prenosa, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V podrejenem zahtevku je tožeča stranka kot povračilni zahtevek uveljavljala zahtevek za plačilo 1.712.745,72 EUR z zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2008 dalje.

22. Sodišče prve stopnje je s pozivom z dne 25. 2. 2013 (red. št. 94) pravilno opozorilo tožečo stranko na pomanjkljivost v tožbi v smislu neopredeljenosti zahtevka v točki 2 primarnega zahtevka tožbenega predloga. Iz tožbenega predloga je bilo jasno razvidno, da tožeča stranka terja izpolnitev v denarju, ni pa opredelila zneska, ki ga mora tožena stranka plačati. Odprava takšne pomanjkljivosti na poziv sodišča v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe, temveč zgolj omogoča obravnavo same tožbe. Tožeča stranka ob odpravi te pomanjkljivosti ni spreminjala dejanske podlage, ki bi vplivala na identiteto tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da je bil s tem tudi omogočen preizkus, ali gre v razmerju med primarnima in podrejeno uveljavljanima zahtevkoma le za navidezno kumulacijo. Vrhovno sodišče zato ocenjuje kot zmotno stališče revidenta, da je bilo v posledici litispendence, ki je nastopila ob vložitvi tožbe z določno opredelitvijo dajatvenega zahtevka v podrejenem zahtevku, tožeči stranki onemogočeno, da pomanjkljivost v primarnem zahtevku odpravi tako, da postavi identični zahtevek podrejenemu zahtevku.

23. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da naj bi tožeča stranka z vlogo z dne 14. 3. 2013 spremenila tožbo. Zgolj okoliščina, da je tožeča stranka v novem tožbenem predlogu v dajatvenem delu zahtevka (nepotrebno) navedla tudi podlago k dajatvenemu tožbenemu zahtevku, ne pomeni, da je s tem spremenila identiteto svojega zahtevka. Revizijski očitek, da je sodišče kršilo določbo 354. člena ZPP, ker ni zavrglo tožbe, je zato neutemeljen.

Glede pravilnosti postavljenega oblikovalnega zahtevka

24. Neutemeljeni so revizijski očitki, da naj bi sodišče druge stopnje na nejasen način odgovorilo na pritožbene očitke v delu, ki so se nanašali na nepravilno postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, kolikor se nanaša na odstop terjatve in pobot medsebojnih obveznosti v višini 1.712.745,72 EUR. Tožena stranka se v reviziji opira na reviziji priloženo strokovno mnenje dr. Nine Plavšak z dne 11. 9. 2015 (priloga B 429).

25. Nepravilnost postavljenega tožbenega zahtevka v tem delu vidi revident tako pri uveljavljanju oblikovalnega kot tudi povračilnega zahtevka. Že ob vložitvi tožbe se je tožeča stranka sklicevala, da je potrebno obe izpodbijani dejanji (odstop terjatve in medsebojno pobotanje terjatev) obravnavati kot ekonomsko celoto, ki ima učinek poplačila terjatev toženca z nadomestno izpolnitvijo. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti (30. točka obrazložitve sodbe).

26. Revizija se sklicuje na protispisnost ugotovitev sodišča druge stopnje v njegovi ugotovitvi, da je ... tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala razveljavitev vseh predhodno navedenih pravnih dejanj (torej celotne transakcije, s katero so se v obdobju izpodbojnosti zapirale terjatve toženca do tožeče stranke), slednjega oblikovala v skladu s prvim odstavkom 275. člena ZFPPIPP. Revident zatrjuje, da so te ugotovitve napačne, ker naj tožeča stranka ne bi uveljavljala razveljavitve vseh učinkov pravnih poslov in dejanj, temveč zgolj dela le-teh. Zatrjuje, da naj bi tožeča stranka glede na postavljeni zahtevek izpodbijala zgolj učinek odstopa terjatve kot razpolagalnega pravnega posla.

27. Pravilno je sicer revidentovo stališče, da sklenjena Pogodba o odstopu terjatve s klavzulo izvršljivosti predstavlja tako zavezovalni kot tudi razpolagalni pravni posel. Sam odstop terjatve predstavlja sicer razpolagalni pravni posel, s katerim se spreminja pripadnost terjatve.(6) Vendar je za cesijsko pogodbo značilno, da je izpolnitveno ravnanje kot razpolagalni posel vključeno v samo pogodbo. V tem delu zato ni mogoče ločiti zavezovalnega posla od razpolagalnega. Na takšen način naj bi učinkovala tudi pogodba o odstopu terjatve med pravdnima strankama. S sklenitvijo pogodbe, s katero se je tožeča stranka zavezala k odstopu terjatve, je bila ta zaveza hkrati realizirana s prehodom terjatve v premoženjsko sfero tožene stranke.

28. Sočasnost sklenitve zavezovalnega posla in prenosa terjatve je potrebno upoštevati tudi pri presoji oblikovalnega zahtevka, s katerim stranka, ki ima za to aktivno legitimacijo, uveljavlja razveljavitev učinkov takšnega posla. Če za prenos terjatve zadostuje sklenitev pogodbe kot zavezovalnega posla, tudi v primeru izpodbijanja takšnega posla zadostuje razveljavitev učinkov enega posla, ki ima značaj ustvarjanja obligacijske zaveze in hkratnega prenosa terjatve. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe v tem delu uveljavljala zahtevek, da se ... razveljavijo učinki pravnih dejanj med pravdnima strankama ... odstop terjatve po Pogodbi o odstopu terjatve ... V vlogi z dne 14. 3. 2013 je tožeča stranka ta del zahtevka prilagodila zgolj z uporabo drugačne besedne zveze, naj se v razmerju med pravdnima strankama … razveljavi učinek oziroma cesija po Pogodbi o odstopu terjatve … Ni mogoče pritrditi stališču revidenta, da naj bi bilo iz tako oblikovanega zahtevka tožeče stranke razvidno, da naj bi izpodbijala zgolj del cesijske pogodbe, ki predstavlja razpolagalni posel v obliki prenosa terjatve na toženca. V takšnem obsegu tožnik niti ni utemeljeval svojega tožbenega upravičenja. Sklicevanje v zahtevku na razveljavitev učinkov cesije po Pogodbi o odstopu terjatev ima zato zgolj učinek opredelitve predmeta pogodbe, ne pa, da bi tožeča stranka ožala predmet izpodbijanja zgolj na razpolagalni del posla, ki je vsebovan v pogodbi. Ker tožeča stranka tožbenega zahtevka v tem delu ni spreminjala, ima takšno naravo oblikovalni zahtevek od vložitve tožbe dalje. Revidentov zaključek, da je protispisno stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev vseh učinkov izpodbijanih pravnih poslov, se iz navedenih razlogov izkaže kot neutemeljen.

Glede postavljenega povračilnega zahtevka

29. Neutemeljeni so revidentovi očitki o napačno postavljenem povračilnem zahtevku, ker naj bi tožeča stranka uveljavljala plačilo odstopnine iz 2. točke Pogodbe o odstopu terjatev.

30. Tožeča stranka je zatrjevala dejanski stan iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP, ker naj bi toženec na podlagi izpodbijanega dejanja prejel izpolnitev svoje celotne terjatve. Pod revizijskim preizkusom je zgolj odločitev o denarnem zahtevku, ki ga je tožeča stranka uveljavljala kot povračilo denarnega nadomestila za odstopljene terjatve. Povračilni zahtevek v obliki denarne izpolnitve je tožeča stranka uveljavljala že v tožbenem predlogu ob vložitvi tožbe in sicer v okviru primarnega zahtevka (po višini nedoločno) in v okviru podrejenega zahtevka. S tem, ko je tožeča stranka z vlogo z dne 14. 3. 2013 popravila ta del tožbenega zahtevka tako, da je zahtevala, da je tožena stranka dolžna ... plačati denarno nadomestilo za odstopljene terjatve, ki so predmet Pogodbe o odstopu terjatve s klavzulo izvršljivosti, sklenjene v obliki notarskega zapisa notarja Draga Ferligoja z dne 12. 6. 2008, opr. št. SV 804/08, iz 2. točke v višini 1.712.745,72 EUR …, ni spreminjala prvotnega denarnega zahtevka. Je pa v tožbeni predlog vključila vsebino (opredelitev temelja zahtevka), ki ne sodi v izrek sodbe, temveč v njeno obrazložitev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo takšnemu tožbenemu predlogu, sicer kršilo določilo tretjega odstavka 324. člena ZPP, česar pa toženec niti ne uveljavlja v reviziji kot procesno kršitev.

31. Zmotni pa so revizijski očitki o neutemeljenosti tožbenega zahtevka v posledici okoliščine, da naj bi tožeča stranka z dajatvenim zahtevkom uveljavljala odstopnino iz 2. točke Pogodbe o odstopu terjatve. Tožeča stranka je že v tožbi utemeljevala denarni zahtevek kot protivrednost denarne terjatve, ki je bila predmet odstopa s pogodbo o odstopu terjatev. Vendar tega zahtevka ni utemeljevala kot izpolnitvenega zahtevka na podlagi zaveze, ki jo je prevzela tožena stranka s cesijsko pogodbo, temveč kot kondikcijski zahtevek na podlagi drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Zahtevala je nadomestilo vrednosti terjatev, ki so bile predmet odstopa po cesijski pogodbi, katerih toženec ne more več povratno odstopiti tožeči stranki. Na drugačno naravo zahtevka v smislu uveljavljanja izpolnitve pogodbene obveznosti ni mogoče sklepati zgolj iz sklicevanja tožeče stranke v tožbenem predlogu na 2. točko Pogodbe o cesiji terjatve s klavzulo izvršljivosti (A14). Predmet te točke pogodbe je bila opredelitev pogodbenih obveznosti obeh pogodbenih strank. Ob upoštevanju siceršnje trditvene podlage tožeče stranke, da ta denarni zahtevek uveljavlja pod predpostavko, da toženec ne more vrniti terjatve, ki jo je prejel po pogodbi, je povsem jasna kondikcijska narava zahtevka.

32. Posledično so neutemeljeni tudi revizijski očitki, da sta sodišči prve in druge stopnje prezrli učinke pobotanja v smislu 261. člena ZFPPIPP. Zakonski učinek pobotanja se nanaša zgolj na medsebojne terjatve dolžnika in posameznega upnika, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka. Povračilni zahtevek po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP nastane šele zaradi učinkovanja oblikovalnega zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj iz prvega ostavka 275. člena ZFPPIPP, to je s pravnomočnostjo sodbe, s katero je odločeno o tem zahtevku. Terjatev upnika do dolžnika, ki so oživele v posledici razveljavitve učinkov pravnih dejanj dolžnika, zato ni dovoljeno pobotati s kondikcijskimi zahtevki dolžnika, ki jih uveljavlja v posledici izpodbijanja (264. člen ZFPPIPP). Enako velja tudi glede terjatev za nadomestitev vrnjenega zneska posojila na podlagi 499. člena ZGD-1, saj to upravičenje družbe do družbenika nastane šele z dnem začetka stečajnega postopka nad družbo.

Glede utemeljenega dela revizije - izpodbijanje plačila terjatev iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 01-2008/EP

33. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo pritožbenim očitkom, da v tem delu ni izpolnjen dejanski stan domneve objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Vendar je pravilnost sodbe sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo, sklicujoč se na položaj iz 498. in 499. člena ZGD-1, na katerega se je prav tako sklicevala tožeča stranka. Po stališču sodišča druge stopnje je bil objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen ob podanih okoliščinah, da je toženec dal posojilo tožeči stranki v času, ko je bila le-ta že insolventna (v maju 2008) in ga dobil poplačanega 12. 6. 2008 s tem, da je bila sporna terjatev vključena v Pogodbo o pobotu terjatev.

34. Revident v tem delu revizije očita sodišču druge stopnje predvsem, da naj bi odstopilo od stališča, ki ga je zavzelo v primerljivi zadevi, ko je zavrnilo oblikovalni del tožbenega zahtevka za razveljavitev pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

35. Revizija v tem delu utemeljeno opozarja, da določba 499. člena ZGD-1 ne daje podlage za uveljavljanje (tudi) zahtevka na razveljavitev učinkov pravnih dejanj po 275. člena ZFPPIPP. Od družbenika, kateremu je družba v zadnjem letu pred začetkom stečaja ob pogojih iz 498. člena ZGD-1 vrnila posojilo, lahko družba terja nadomestitev vrnjenega zneska posojila, ne da bi morala uveljavljati tudi razveljavitev pravnega posla, na podlagi katerega je bilo posojilo vrnjeno. Položaj družbenika dolžnika v stečaju v primeru 499. člena ZGD-1 je zato drugačen od položaja drugih upnikov pri izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po določbah ZFPPIPP. Na podlagi uspelega izpodbijanja pravnih dejanj po prvem odstavku 275. člena ZFPPIPP ponovno oživi terjatev upnika, v korist katerega je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, pri čemer se ta terjatev plača iz razdelitvene mase po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev upnikov, če je bila prijavljena v roku iz tretjega ali četrtega odstavka 59. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP). Učinek izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika tako izenačuje položaj takšnega upnika s preostalimi upniki v stečaju, ki so v istem položaju do stečajnega dolžnika. Ker je v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 izključeno upravičenje družbenika na uveljavljanje zahtevka za vračilo posojila v stečaju, razveljavitev pravnih poslov, na podlagi katerih je družbenik prejel vrnjeno posojilo, ne bi zasledovala niti koristi družbenika. Ker ima tožeča stranka v določbi 499. člena ZGD-1 samostojno podlago za uveljavljanje dajatvenega zahtevka zoper družbenika za nadomestitev prejetega posojila, se izkaže kot utemeljen smiselni revizijski očitek, da za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka v tem delu ni zakonske podlage.

36. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče v tem delu reviziji ugodilo in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je zavrnilo ta del zahtevka za razveljavitev izpodbijanih pravnih dejanj tožeče stranke (prvi odstavek 380. člena ZPP). Zavrnitev zgolj tega dela oblikovalnega zahtevka tožeče stranke pa ne vpliva na utemeljenost zahtevka za nadomestitev vrnjenega posojila na podlagi 499. člena ZGD-1. Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti

37. Za uspeh izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je potrebno dokazati tudi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Dejanska predpostavka, ki mora biti podana za ugotavljanje subjektivnega pogoja izpodbojnosti, je torej stanje insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Stanje insolventnosti družbe pa hkrati tudi izkazuje gospodarsko krizo v družbi v smislu prvega odstavka 499. člena ZGD-1.(7) Ugotovitev stanja insolventnosti se tako izkaže za odločilno okoliščino za presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov tako na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju kot na podlagi 499. člena ZGD-1. 38. Sodišče druge stopnje se v izpodbijani sodbi (12. točka obrazložitve) sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o insolventnosti tožeče stranke že od 31. 12. 2007 dalje, kar naj bi izhajalo iz ugotovitve, da je bila tožeča stranka dolgoročno plačilno nesposobna, saj tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ta domneva je podana pri kapitalski družbi, pri kateri je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

39. Ugotavljanje dejanske podlage (domnevne baze) domnev, iz katerih sta sodišči prve in druge stopnje sklepali na obstoj insolventnosti tožeče stranke v času izpodbijanih dejanj, sodi v sklop ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano. Obe sodišči sta na takšno stanje sklepali predvsem na podlagi dokazne ocene pisnih izvedenskih mnenj dveh izvedencev, ki jih je sodišče prve stopnje angažiralo na predlog tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je takšni dokazni oceni sodišča prve stopnje v celoti pritrdilo. Vrhovno sodišče mora v tem delu odgovoriti zgolj na tiste revizijske očitke, s katerimi tožena stranka v reviziji v povezavi z ugotavljanjem relevantnega dejanskega stanja pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem uveljavlja več bistvenih kršitev postopka, kakor tudi kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva iz 22. člena Ustave.

Glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem strokovnih pomočnikov toženca

40. Neutemeljeni so revizijski očitki, da naj bi sodišče druge stopnje napačno zavrnilo pritožbene očitke v zvezi z zatrjevano kršitvijo, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strokovnjakov, ki jih je toženec angažiral v postopku, da bi na podlagi njihovih mnenj opozarjal na nepravilnosti in pomanjkljivosti izvedenskih mnenj. Vrhovno sodišče v tem delu pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, ko se sklicuje na že zavzeta stališča v sodni praksi Vrhovnega sodišča, da izvedensko mnenje, ki ga izven pravde pridobi posamezna stranka postopka, nima dokazne vrednosti kot izvedensko mnenje, ki ga v pravdi izdela izvedenec, ki ga je določilo sodišče na podlagi 244. člena ZPP.(8) Enako velja za položaj strokovnjakov, ki jih angažira sama stranka v toku pravde. Te osebe nimajo položaja niti izvedenca niti priče, temveč so zgolj strokovni pomočniki stranke v postopku in ji na ta način pomagajo oblikovati trditveno podlago. Mnenja, ki jih takšne osebe izdelajo, imajo zato zgolj naravo navedb, ki jih je potrebno pripisati stranki, po naročilu katere je bilo mnenje izdelano.(9) Revizijski očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo dokazno upoštevati takšna mnenja in te osebe zaslišati, se zato izkaže kot neutemeljen.

Glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca

41. Revident v reviziji uveljavlja kot bistveno kršitev postopka okoliščino, da sodišče pri izvajanju tega odločilnega dokaza ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje izvedencev ekonomske stroke.

42. Sodišče prve stopnje je ugotovitev insolventnosti tožeče stranke že od 31. 12. 2007 dalje oprlo na ugotovitev izvedenca o obstoju dejanskih predpostavk domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Hkrati pa je ugotovilo, da je bila v konkretnem primeru podana tudi prezadolženost oziroma dolgoročna plačilna nesposobnost, kot je opredeljena v 11. členu ZFPPIPP (120. točka obrazložitve sodbe), kar predstavlja ugotovitev obstoja domnevne baze iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP.(10) Sodišče prve stopnje je torej na insolventnost tožeče stranke sklepalo na podlagi obeh domnev iz tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Takšen dokazni zaključek sodišča prve stopnje bi toženec lahko ovrgel v pritožbenem postopku le z izpodbijanjem dokaznega sklepanja o obstoju domnevne baze obeh domnev ali pa z dokazovanjem solventnosti tožeče stranke kljub izkazani domnevni bazi.

43. Toženec v pritožbi ni izpodbijal ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju domnevne baze domneve iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pritožbenih očitkov neizvedbe zaslišanja izvedenca ni mogoče razumeti kot konkretiziranega izpodbijanja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri tožeči stranki za splošno prezadolženost, iz katere je sklepati na njeno dolgoročno plačilno nesposobnost. Ker gre za pritožbeno neizpodbijano dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katero je Vrhovno sodišče vezano, se izkažejo kot neodločilni revizijski očitki v delu, ki se nanašajo na procesne kršitve v povezavi z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje o izkazani domnevni bazi domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Zgolj z morebitnim ovrženjem sklepanja sodišča prve stopnje na insolventnost tožeče stranke na podlagi ene zakonske domneve ne bi bilo ovrženo enako sklepanje na podlagi neizpodbijane druge domneve. Ob teh okoliščinah se zato izkaže kot neutemeljen revizijski očitek, da naj bi bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov toženca storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede neizvedbe preostalih dokazov za ugotovitev (ne)insolventnosti

44. Iz enakih razlogov se izkažejo kot neodločilni tudi drugi revizijski očitki procesnih kršitev sodišč prve in druge stopnje v povezavi z ugotavljanjem insolventnosti tožeče stranke na podlagi domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP (na primer neizvedba zaslišanja toženca in prič).

Glede vedenja toženca za insolventnost tožeče stranke

45. Revident v reviziji očita sodišču druge stopnje, da naj bi storilo kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker je zavrnilo pritožbene očitke, da naj bi sodišče prve stopnje naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ko ni izvedlo dokaznega postopka glede subjektivnega elementa izpodbojnosti, saj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje toženca in prič D. Ž. ter A. B. 46. Za utemeljitev subjektivnega elementa izpodbojnosti, kot je opredeljen v 2. točki prvega odstavka 271. člen ZFPPIPP, mora tožeča stranka dokazati, da je oseba, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za insolventnost dolžnika. Tudi če tožeča stranka ne uspe dokazati samega vedenja tožene stranke o takšnem stanju dolžnika, zadostuje, da dokaže, da bi na takšno stanje morala sklepati.

47. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov sklepalo, da bi toženec za insolventnost tožeče stranke moral vedeti. Hkrati je sklepalo, da je toženec za takšno stanje tožeče stranke tudi dejansko vedel. To je utemeljilo na izkazanem ravnanju toženca v spornem obdobju in prikazanih razkritjih v letnem poročilu za leto 2007. Sodišče druge stopnje je dokazni oceni sodišča prve stopnje sledilo in posebej izpostavilo okoliščino, da je bil toženec od 25. 9. 2003 do 17. 6. 2008 zakoniti zastopnik tožeče stranke in hkrati njen edini družbenik.

48. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo položaj poslovodje gospodarske družbe v povezavi s predpisano skrbnostjo, kot izhaja iz prvega odstavka 515. člena ZGD-1 in v povezavi z 28. členom ZFPPIPP (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Poznavanje pravega poslovnega in finančnega stanja družbe, katere vodenje mu je zaupano, spada v osnovno obveznost, ki jo je pričakovati od poslovodje. Če je v isti osebi združen tudi položaj edinega družbenika, ki sprejema upravljalske odločitve (prvi odstavek 526. člena ZGD-1), je položaj takšne osebe toliko bolj jasen. V rokah ima vse vzvode odločanja pri poslovanju takšne družbe. Četudi položaj takšne osebe ni posebej urejen v okviru tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP kot podlaga za domnevo o izpolnitvi pogoja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, je pravilno sklepanje sodišča druge stopnje, da zakonsko urejen položaj edinega družbenika in poslovodje v isti osebi ustvarja domnevo, da je takšna oseba vedela za pravo stanje v družbi.

49. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi sodišče druge stopnje takšen položaj toženca obravnavalo kot neizpodbojno domnevo glede njegovega vedenja za insolventnost tožeče stranke, kar naj bi bil tudi razlog za zavrnitev dokazov, ki jih je predlagal toženec. Pritrditev sodišča druge stopnje stališču sodišča prve stopnje, da se toženec ob pravilni uporabi materialnega prava ne more razbremeniti domneve (zadnji stavek 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), je potrebno razumeti le v povezavi z opredeljenimi stališči do trditev toženca, s katerimi je poskušal utemeljiti, da za morebitno insolventnost tožeče stranke ni mogel vedeti (28. točka obrazložitve). V tem delu je pojasnilo, da se toženec, ki bi moral poznati vse poslovne dogodke, ki so se odražali v finančnem stanju družbe, ne more razbremeniti svoje dolžnosti vedenja s sklicevanjem na podatke, ki so izhajali iz računovodskih izkazov, na ugotovitve izvenpravdno izdelanih strokovnih mnenj in na prvo ugotovitev izvedenca dr. M., kakor tudi na to, da ni vplival na napačna knjiženja, da ni strokovnjak za knjiženja ali ocene vrednosti računovodskih postavk, da je listine pregledal izvedenec in podobno. S takšnim stališčem je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da so trditve, s katerimi je toženec poskušal utemeljiti, da za insolventnost tožeče stranke ni mogel vedeti, pravno nerelevantne.

50. Takšnemu stališču v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Položaj poslovodje družbe, ki v skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi posle družbe na lastno odgovornost, v tem smislu pomeni, da odgovarja za celotno delo v okviru poslovodstva. Če izvrševanje posameznih obveznosti ali pooblastil prenese na druge osebe, odgovarja za izbiro takšnih oseb.(11) Morebitne posledice napake v ravnanju takšnih oseb je v posledici navedene odgovornosti še vedno pripisati poslovodji. Zato je pravilno sklepanje sodišča druge stopnje, da se toženec svoje dolžnosti vedenja za pravo finančno in poslovno stanje v družbi, v kateri je nastopal kot poslovodja in edini družbenik, ne more razbremeniti z zanašanjem na (napačne) ugotovitve oseb, na katere je prenesel pooblastila za izvajanje posameznih poslovodnih funkcij.

51. Enako velja tudi glede neupoštevnosti zanašanja na ugotovitve neodvisnih revizorjev. Revidiranje letnih poročil družb po 57. členu ZGD-1 je namenjeno zagotovitvi objektivne neodvisne strokovne ocene o tem, ali računovodsko poročilo družbe daje resničen in pošten prikaz finančnega položaja in poslovanja družbe.(12) Namenjeno je torej tretjim osebam in ne poslovodstvu revidirane družbe. Zato tudi okoliščina, da je bilo letno poročilo, ki ga je sestavilo poslovodstvo, revidirano, ne razbremenjuje poslovodstva odgovornosti, da bi moralo vedeti, da je poslovno finančni položaj družbe dejansko drugačen, kot izhaja iz revidiranega poročila.

52. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se izkaže kot neutemeljen revizijski očitek, da naj bi sodišči prve in druge stopnje naredili vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov, oziroma da naj bi bila storjena bistvena kršitev postopka zaradi neizvedenih dokazov z zaslišanjem toženca in predlaganih prič, saj so bili predlagani za dokazovanje dejstev, iz katerih ne bi bilo mogoče sklepati, da toženec ni bil dolžan vedeti za stanje insolventnosti tožeče stranke.

53. Ker za izpolnitev subjektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj tožeče stranke zadošča pravilna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da bi toženec moral vedeti za insolventnost tožeče stranke, se kot neodločilni izkažejo revizijski očitki, s katerimi uveljavlja revident bistvene postopkovne kršitve v povezavi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je toženec za takšno dejansko stanje pri tožeči stranki tudi dejansko vedel. Glede kršitve pravice tožene stranke iz 14. in 33. člena Ustave

54. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi razlaga sodišča druge stopnje zakonskih predpostavk izpodbojnosti stečajnega dolžnika pomenila kršitev pravice do enakosti pred zakonom in kršitev pravice tožene stranke do zasebne lastnine. Pritrditi je treba revidentovemu stališču, da pomeni izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ki je zakonsko urejeno v ZFPPIPP, poseg v premoženjski položaj toženca, ki je prejel poplačane terjatve do tožeče stranke. Takšen poseg dejansko pomeni poseg v lastninsko pravico toženca. Vendar gre pri tem za poseg, ki je zakonsko urejen in omejen na izrecne zakonsko predpisane pogoje. Takšen poseg pa ni nesorazmeren, kot je posredno razbrati iz revidentovih očitkov. Dopustitev takšnega posega namreč temelji na zasledovanju načela enakega obravnavanja upnikov, ki so v enakem položaju v razmerju do stečajnega dolžnika. Gre torej za izenačitev položaja toženca s položajem drugih primerljivih upnikov, katerih terjatve v posledici stečaja dolžnika ne bodo (v celoti) poplačane.

55. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi razlaga, da za toženca ne veljajo enaka pravila glede dokazovanja o izpolnjevanju subjektivnega pogoja kot za druge upnike, kršila pravico tožene stranke do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Razlikovanje položaja toženca temelji na posebnem položaju, ki izhaja iz statusa poslovodje in hkrati edinega družbenika, čemur zakon pripisuje dolžnost poznavanja vseh okoliščin, ki vplivajo na finančno poslovni položaj družbe. Gre za razumen razlikovalni element, iz katerega je ustavnoskladno sklepanje na otežen (ne pa onemogočen) položaj takšnega upnika pri dokazovanju, da ni mogel vedeti za insolventnost tožeče stranke. Zato z utemeljitvijo, da okoliščine, ki jih je zatrjevala tožena stranka, ne morejo pripeljati do drugačnega zaključka, kot izhaja iz položaja toženca kot poslovodje družbe, sodišče druge stopnje ni kršilo pravice tožene stranke do enakega varstva pravic iz 14. člena Ustave.

Glede odločitve o reviziji

56. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse odločilne revizijske navedbe, s katerimi poskuša revident izpodbiti sodbi sodišč prve in druge stopnje. Iz obrazloženih razlogov se zato izkaže, da je revizija utemeljena samo v delu, obravnavanem v točkah 33 do 36 te obrazložitve. Delna ugoditev reviziji in sprememba izpodbijanih sodb v smeri zavrnitve dela oblikovalnega zahtevka, ker ni potreben za uspeh tožeče stranke pri uveljavljanju dajatvenega zahtevka na podlagi prvega odstavka 499. člena ZGD-1, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje o preostalih zahtevkih. Vrhovno sodišče je zato revizijo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških postopka

57. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je z revizijo uspela samo glede dela zahtevka tožeče stranke na razveljavitev njenih pravnih dejanj. Ni pa uspela glede preostalega dela revizije, predvsem glede celotnega dajatvenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka v sporu uspela. Upoštevaje določilo drugega odstavka 154. člena ZPP je Vrhovno sodišče toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki celotne potrebne stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, je kot potrebne stroške priznalo nagrado za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi) v znesku 10.978,29 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV.

(1) Tako v izreku, kot v obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje uporabljalo napačno označbo imena notarja Drago, namesto pravilno Dravo, kar pa predstavlja zgolj očitno pisno pomoto v zapisu sodbe, ki je odpravljiva v skladu z določbo 328. člena ZPP.

(2) L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list, RS, Ljubljana 2002, stran 218, enako A. Galič in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list RS, 2. knjiga, 2006, stran 169. (3) Sodbi VSRS II Ips 321/2001 z dne 14. 2. 2002 in II Ips 248/2002 z dne 27. 2. 2003. (4) Sodba VSRS II Ips 248/2002 z dne 27. 2. 2003 ter sodba in sklep II Ips 788/2006 z dne 12. 9. 2008. (5) Ta del tožbenega zahtevka je z izpodbijanima sodbama pravnomočno zavrnjen, zato za revizijski preizkus ni relevanten.

(6) M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2003, stran 571. (7) Glej sodba in sklep VSRS III Ips 28/2014 z dne 14. 7. 2015. (8) Sodba in sklep II Ips 381/2009 z dne 3. 9. 2009. (9) Glej tudi stališče Ustavnega sodišča v 12. točki obrazložitve odločbe Up 234/13 z dne 27.11.2014. (10) To sklepanje ima podlago v ugotovitvi izvedenca v petem odstavku na 14. strani izvedenskega mnenja izvedenca dr. B. M. z dne 29.1.2014 (priloga C1), ki jo opira na ugotovitve forenzične preiskave.

(11) B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 185. (12) N. Plavšak, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 309.