Jedro

S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo (1. odstavek 46. člena ZDavP). Ker so obstoj, izvršljivost in izpolnitev obveznosti določenih v odločbi, ki je izvršilni naslov, nesporno ugotovljene v izpodbijanem sklepu o prisilni izterjavi, tožnica v upravnem sporu ne more uspeti z navajanjem dejstev, ki po določbah ZdavP niso pravno pomembna. Zato tudi ni utemeljen tožničin predlog, da se takšna dejstva ugotavljajo na glavni obravnavi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. z dne 22. 1. 2002. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom zoper tožnico uvedel prisilno izterjavo po odločbi z dne 15. 11. 2001, pripadajočih zakonitih zamudnih obresti ter stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1000 SIT iz denarnih sredstev dolžnika. V nadaljevanju tožena stranka po navajanju pritožbenih navedb tožnice, citira določbe 20., 40., 43., 44. in 46. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/01 - ZDavP). Na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za izterjavo tožničinih obveznosti po odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. z dne 15. 11. 2001, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega pregleda zakonitosti in pravilnosti obračunavanja davka od dobička od leta 1996 dalje in tožnici vročena 3. 12. 2001. Ker tožnica obveznosti po navedeni odločbi ni poravnala, je izpodbijani sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršljive odločbe, ki je po ZDavP izvršilni naslov. V nadaljevanju tožnici pojasnjuje, da zaradi posebne ureditve po določbah ZDavP pritožba zoper odločbo o odmeri davka ne zadrži njene izvršitve (20. člen ZDavP) in da v tem postopku s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo (46. člen). Zato tožničinih navedb v zvezi z odmero davkov v obravnavanem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo vzpostavila zanjo nevzdržno stanje. Stališča, ki jih je sprejela tožena stranka, so zanjo nevzdržna, izpodbijana odločba pa je brez podlage in zaradi nesklepčnosti tudi njen preizkus ni možen. Ob dejstvu, da tožnica Davčni upravi Republike Slovenije ne dolguje ničesar, je tožnica ogorčena in razočarana nad ugotovitvijo v izpodbijani odločbi. Tožnica se v nadaljevanju sklicuje tudi na ugotovitve davčnega organa v postopku inšpiciranja in opozarja na protiustavnost tistih določb Zakona o davku od dobička pravnih oseb, s katerimi je urejen izračun obresti po medbančni ponderirani obrestni meri (MPOM). Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki plačilo stroškov, ki so tožnici v tem postopku nastali.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu udeležbe ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Kolikor tožnica v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, sodišče ugotavlja, da je nanje pravilno in popolno odgovorila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče s temi razlogi soglaša in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 650/97, 65/97 in 70/00 - ZUS). Tem razlogom pa v zvezi s tožbo sodišče še dodaja: Kaj mora vsebovati sklep o prisilni izterjavi, s katerim davčni organ uvede postopek zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, je določeno v 43. členu ZDavP, na katerega se sklicuje že tožena stranka v izpodbijani odločbi, ko utemeljuje zakonitost obravnavanega sklepa o prisilni izterjavi. Tožnica v pritožbi zoper sklep davčnega organa prve stopnje in v tožbi ne izpodbija dejstva, da ji je bila odločba z dne 15. 11. 2001 vročena in da v 30 dnevnem izpolnitvenem roku sama ni izvršila v njej naloženih obveznosti. To pa pomeni, da se okoliščine, ki jih navaja tožnica v tožbi ne nanašajo na sam obstoj, izvršljivost in izpolnitev obveznosti, določenih v odločbi, ki je v obravnavani zadevi izvršilni naslov, torej na dejstva, ki so za presojo zakonitosti sklepa o prisilni izterjavi pravno pomembna. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnega prava, podani z dejstvi in okoliščinami, ki so lahko pravno pomembne za presojo zakonitosti samega izvršilnega naslova, torej odločbe, ki se izvršuje. Ker s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo (1. odst. 46 člena ZDavP), tudi v tem upravnem sporu tožnica ne more uspeti z navajanjem dejstev in okoliščin, ki jih dolžnik v postopku prisilne izterjave ne more uveljavljati. Ker ugotavljanje dejstev, ki po navedenih določbah ZDavP za odločanje v tem upravnem sporu niso pomembna, ni potrebno, pravno pomembna dejstva pa so nesporno ugotovljena v izpodbijani odločbi, po presoji sodišča ni utemeljen tožničin predlog za odločanje na glavni obravnavi.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v pravilni in na zakonu utemeljeni izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.