Jedro

Pravilno (vsebinsko) oblikovanje tožbenega zahtevka je v dispoziciji tožnika, ki lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremeni (ali dopolni) tožbeni zahtevek za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, pod pogojem seveda, da to ne posega v pravni položaj drugih strank, da se spremenjena ali dopolnjena tožbena zahteva opira na izkazani pravni interes, usmerjen v izboljšanje tožnikovega pravnega položaja, če bi s tožbo uspel.

V primeru izvršitve upravne odločbe, kot je v konkretnem primeru, ko je tožnik že zapustil RS, je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, ki pa je tožnik ni vložil oz. prvotnega zahtevka ni spremenil.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1.Policija, Policijska uprava Celje, Policijska postaja Rogaška Slatina (v nadaljevanju PP Rogaška Slatina oz. organ prve stopnje) je 12. 2. 2024 na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) tujcu A. A. (v nadaljevanju tožnik), državljanu Srbije, izdala odločbo o vrnitvi, št. 12354554, s katero mu je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS), območja držav članic Evropske unije in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Rok za prostovoljni odhod začne teči z izvršljivostjo odločbe. Hkrati je PP Rogaška Slatina odločila, da se tujca odstrani iz RS, območja držav članic Evropske unije in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, če ne upošteva roka za prostovoljni odhod ter mu določila tudi prepoved vstopa na območje RS, držav članic Evropske unije in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tujec v postavljenem roku za prostovoljni odhod navedena območja zapusti.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje odločitev sprejel po tem, ko sta policista PP Slovenj Gradec 11. 2. 2024 pri kontroli prometa v Slovenj Gradcu obravnavala tujca, za katerega sta ugotovila, da opravlja dostavo hrane za B., d.o.o., Poslovna enota ... Z vpogledom v uradne evidence sta ugotovila, da je tujec 23. 1. 2024 na Upravno enoto Slovenj Gradec podal vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje, vendar pa dovoljenje tujcu do tedaj še ni bilo izdano. S tem, ko je tujec opravljal delo, čeprav za to ni imel ustreznega dovoljenja, je organ prve stopnje ugotovil, da tujec v RS v skladu s peto alinejo 60. člena ZTuj-2 prebiva nezakonito.

3.Toženka je zavrnila pritožbo tožnika. Meni, da ni prišlo do kršitve ustavnopravno zagotovljene pravice do obrambe izvajanja dokazov v svojo korist (druga in tretja alineja 29. člena Ustave RS). Organ prve stopnje ni dal tujcu na voljo primernega časa za obrambo in je takoj po obravnavi izdal izpodbijano odločbo. Meni, da se tako 29. člen Ustave RS kot tudi določbe Direktive 2010/64/EU, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, nanašajo na pravna jamstva oz. pravice posameznika v kazenskem postopku (in smiselno tudi prekrškovni) postopek, ne pa za oz. v postopku izdaje odločbe o vrnitvi. Pritožbene navedbe so zato v delu, v katerem se pritožnik sklicuje na določbe aktov (in tudi sodno prakso) s področja kazenskega (prekrškovnega) prava, po mnenju organa druge stopnje ne relevantne in ne vplivajo oz. ne morejo vplivati na pravilnost samega postopka ter zakonitost odločitve organa prve stopnje.

4.Glede očitkov, da je bila tožniku na prvi stopnji kršena tudi pravica do uporabe jezika (62. člen Ustave RS), pa toženka priznava, da je vlogo "tolmača" prevzel policist, ki je vodil postopek o prekršku. Dodaja pa, da če ni posebnih pogojev po področni zakonodaji, se od tolmača ne terja določenega formalnega statusa, torej npr. jezikovne izobrazbe ali da bi opravil določen strokovni izpit ali bil registriran kot sodni tolmač. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) torej uradna oseba lahko postavi za tolmača katerokoli osebo, ki izkaže znanje slovenskega jezika in jezika, v, ali iz katerega se slovenščina tolmači, čeprav zato nima formalnih dokazil in tudi če nima statusa sodnega tolmača.

5.Policist, ki je pritožniku prevajal, ni imel položaja uradne osebe v postopku izdaje odločbe o vrnitvi. Poudarja, da je bil dolžan tolmač, ki razume in govori srbski jezik, verodostojno tolmačiti tujčeve izpovedbe, sicer bi bil tudi kazensko odgovoren za kaznivo dejanje krive izpovedbe. Glede na to kar izhaja iz zapisnika, ki so ga podpisali uradna oseba, ki je vodila postopek, tujec in tolmač, je povsem jasno, da je postopek v skladu z ZUP tekel v slovenskem jeziku, pri čemer je tolmač tujcu prevajal iz slovenskega jezika v srbski jezik in obratno, je torej prevedel v slovenski jezik, kar je tujec povedal v srbskem jeziku. Toženka glede na ugotovljeno ne dvomi, da tujec ne bi razumel poteka in pomena postopka, ki je tekel zoper njega in obveznosti, ki mu je bila naložena, zlasti ob dejstvu, da je RS, območja držav članic Evropske unije in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, še isti dan zapustil, o čemer je po elektronski pošti tudi obvestil organ prve stopnje. Glede dejstva, da se pouk o pravnem sredstvu v slovenskem jeziku in prevod le-tega v srbski jezik ne ujemata popolnoma, pa dodaja, da v pouku o pravnem sredstvu v srbskem jeziku res ni izrecno naveden naslov policijske postaje, ki je izdala odločbo, vendar to za zakonitost in pravilnost odločitve ni bistvenega pomena.

6.Glede zatrjevanja, da ni bilo nobenega razloga za takojšnje ukrepanje s strani organa prve stopnje, saj se je tujec nahajal v RS zakonito, pa toženka to prereka, ter dodaja, da bi se tožnik v RS morebiti res lahko nahajal kot turist, vendar pa je v RS prebival z namenom opravljanja dela, za kar pa ni imel ustreznega dovoljenja. V skladu s peto alinejo 60. člena ZTuj-2 pa se v takem primeru šteje, da tujec v RS prebiva nezakonito. To je tudi pravilno ugotovil organ prve stopnje.

7.Tožnik v tožbi izpostavlja, da so ga 11. 2. 2024 ob 20:35 uri ustavili policisti PP Slovenj Gradec v kraju Slovenj Gradec na naslovu ... Izdali so mu plačilni nalog zaradi kršitve 3. (ali 5.: iz plačilnega naloga to ni jasno razvidno) točke prvega odstavka 145. člena ZTuj-2 v znesku 800,00 EUR. Plačilni nalog, pravni pouk in postopek naj bi bil tožniku predočeni ob prevajanju v srbski jezik, ki naj bi ga razumel in govoril. Prevajanje je izvedel policist PP Slovenj Gradec, ki je izvedel postopek, C. C. Zatem so tožnika prepeljali na PP Slovenj Gradec, kjer so z njim policisti PP Rogaška Slatina ob 23:15 uri pričeli zaslišanje. Tudi v tem primeru je prevajanje tožniku izvedel policist C. C. Na zapisnik naj bi tožnik izjavil "Ne razumem dobro slovensko, se pa strinjam, da mi v postopku prevaja C. C. v srbski jezik, ki ga razume." Tožnik naj bi na zapisnik izjavil, da pravice do brezplačne pravne pomoči v tem trenutku ne bo izkoristil. Po končanem zaslišanju je bila tožniku izdana in vročena izpodbijana odločba.

8.Tožnik vztraja, da mu je bila s postopanjem organa prve stopnje kršena ustavnopravno zagotovljena pravica do obrambe in izvajanja dokazov v svojo korist (druga in tretja alineja 29. člena Ustave RS) ter v pravice do uporabe svojega jezika (62. člen Ustave). Zaradi kršitve teh jamstev obstaja dvom v resničnost navedb tožnika, ki so navedene na zapisniku z dne 11. 2. 2024. Postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni bil pošten (pravičen) postopek.

9.Prva okoliščina, ki zbuja dvom v pošten postopek, je dejstvo, da je vlogo "tolmača" v zadevi prevzel policist, ki je vodil postopek o prekršku št. 126507058, s čimer je neposredno kršena Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 20. oktobra 2010. Prav tako dvomi v usposobljenost prevajalca. Že zaradi tega dejstva samega je vzpostavljen dvom v resničnost napisane tožnikove izpovedbe. Še huje od tega je, da je isti organ (oblastveni), ki je vodil kaznovalni postopek, tudi prevajal tožniku v postopku, ki se je vodil zoper njega samega.

10.Toženka je izpodbijano odločbo izdala naslednji dan po obravnavi tožnika na PP Slovenj Gradec, pri čemer tožnik izpostavlja, da je toženka zapisnik zaključila ob 23:50 uri dne 11. 2. 2024, le deset minut zatem pa se je začel nov koledarski dan, 12. 2. 2024. Tako tožnik ni imel na voljo primernega časa za obrambo oz. mu ni dala nobenega časa za obrambo in je toženka takoj po obravnavi tudi izdala izpodbijano odločbo. V pravnem pouku mu niti ni zagotovila pravice do izjave oz. dopolnitve izjave. Gre torej za eklatantno kršitev procesnih jamstev tožnika.

11.Dvom, da zapis na zapisniku predstavlja resnično izjavo oz. voljo tožnika, vzbuja tudi dejstvo, da se pravna pouka iz izpodbijane odločbe v slovenščini in "prevod" izpodbijane odločbe v srbščino ne ujemata. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povračilo stroškov.

12.Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnika ter navaja, da glede na to, da je tožnik odločbo o vrnitvi, št. 12354554, še isti dan, tj. 12. 2. 2024, realiziral in prostovoljno zapustil RS, o čemer je po elektronski pošti obvestil organ prve stopnje, toženka meni, da za vložitev predmetne tožbe nima pravnega interesa, saj se po izdaji sodbe, ki bi bila zanj ugodna, njegov pravni položaj ne bi v ničemer spremenil. Tožnik kot državljan Srbije lahko (upoštevaje dovoljen čas bivanja) ponovno vstopi v RS, prav tako pa ga izdana odločba ne omejuje v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje. Vpliv na izdajo dovoljenja za prvo prebivanje ima lahko kvečjemu izdana odločba v postopku o prekršku, ki pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

13.Toženka ugotavlja, da se tako 29. člen Ustave RS kot tudi določbe Direktive 2010/64/EU nanašajo na pravna jamstva oz. pravice posameznika v kazenskem postopku. Izpodbijano odločbo o vrnitvi je organ prve stopnje izdal v skladu z ZTuj-2 in ZUP in ne na podlagi zakonodaje s področja kazenskega (prekrškovnega) prava. Organ prve stopnje je tožniku dal možnost, da se izreče o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, kar izkazuje priloženi zapisnik, prav tako je bila tožniku dana možnost, da si zagotovi pravno pomoč (odvetnika), vendar tožnik te pravice ni izkoristil.

14.V zvezi z zatrjevanjem o kršitvi pravice do uporabe jezika, ker je vlogo tolmača prevzel policist, ki je vodil postopek o prekršku, toženka zatrjuje, da je C. C., ki je tožniku prevajal, res tudi policist, vendar ne PP Rogaška Slatina, temveč policist PP Slovenj Gradec, in ni imel položaja uradne osebe v postopku izdaje odločbe o vrnitvi. Iz zapisnika pa jasno izhaja, da je postopek v skladu z 62. členom ZUP tekel v slovenskem jeziku, pri čemer je tolmač tujcu prevajal iz slovenskega jezika v srbski jezik in obratno, je torej prevedel v slovenski jezik, kar je tujec povedal v srbskem jeziku.

15.Glede navedbe tožnika, da iz zapisnika ne izhaja, v katerem jeziku je bil tožnik poučen o svojih pravicah v postopku niti ne v katerem jeziku je tožnik podal izjavo in v katerem jeziku je bil zapisnik tožniku prebran, toženka dodaja, da to v skladu s členi od 74. do 81. ZUP, ki se nanašajo na zapisnik (kako mora biti ta sestavljen, kaj mora vsebovati, itd.), ni potrebno navajati v zapisniku. Kakršenkoli dvom v poštenost postopka je glede na navedeno izključen.

16.Glede dejstva, da se pouk o pravnem sredstvu v slovenskem jeziku in prevod le-tega v srbski jezik ne ujemata popolnoma, toženka dodaja, da v pouku o pravnem sredstvu v srbskem jeziku res ni izrecno naveden zgolj naslov policijske postaje, ki je izdala odločbo (saj gre dejansko za vnaprej pripravljen prevod zahtevanih delov odločbe), vendar to za zakonitost in pravilnost odločitve ni bistvenega pomena. Dodaja še, da bi se tožnik v RS morebiti res lahko nahajal kot turist, vendar pa je glede na to, da je bil "zasačen" pri opravljanju dela, več kot očitno, da je v RS prebival prav s takšnim namenom, tj. opravljanja dela, za kar pa ni imel ustreznega dovoljenja. V skladu s peto alinejo 60. člena ZTuj-2 pa se v takem primeru šteje, da tujec v RS prebiva nezakonito in zato mu je bil organ prve stopnje v skladu s 64. členom ZTuj-2 dolžan izdati izpodbijano odločbo.

17.Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da toženka sploh nima dokaza o vročitvi izpodbijane odločbe tožniku in tako ta ni mogla postati izvršljiva. Izpostavlja, da je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, ker je bil postopek o prekršku nezakonit. Meni, da ugotovitev organa prve stopnje, da je tožnik opravljal delo, čeprav za to ni imel ustreznega dovoljenja, temelji na (nezakonitem) zaključku policistov PP Slovenj Gradec in na nobenem drugem dejstvu.

18.Tožnik ima namreč pravni interes za tožbo, saj izpodbija nezakonitost ravnanja organa prve stopnje, ki mu je nezakonito naložil zapustitev RS. Izpodbijana odločba temelji na neresničnih dejstvih, saj se je tožnik v RS nahajal zakonito. Zato obstoji njegov pravni interes, da se nezakonita odločba odpravi. Dejstvo, da je tožnik zapustil RS prostovoljno, ne pomeni, da je s tem njegov pravni interes za odpravo nezakonite odločbe odpadel. Izpodbijana odločba lahko poslabšuje njegov položaj tujca na območju RS iz razloga po peti in šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, zaradi česar bi mu bilo zavrnjeno ali razveljavljeno dovoljenje za prebivanje. Izpodbijana odločba je bila izdana zaradi (domnevne) kršitve pravnega reda RS, kar bi lahko pri državnih organih vzbudilo sum, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Zato obstaja njegov pravni interes, da se odločba odpravi. Tožnik kot tujec, ki je bil s strani policistov (PP Slovenj Gradec in PP Rogaška Slatina) obravnavan v nočnem času, brez pravne pomoči, brez znanja jezika in brez poznavanja slovenske zakonodaje (ob vprašljivih prevodih in metodah postopka), ni mogel vedeti, kakšne posledice bi ga zadele v primeru, če ne bo nemudoma zapustil RS. Teh okoliščin sodišče pri presoji obstoja pravnega interesa tožnika za vložitev tožbe ne bo moglo spregledati. V zvezi s presojo odločbe o prekršku v predmetnem postopku tožnik odgovarja, da sta oba postopka vzročno povezana, saj je organ prve stopnje izdal izpodbijano odločbo izključno na podlagi ugotovitev policistov PP Slovenj Gradec, ki so vodili postopek o prekršku.

19.Ponavlja, da so v konkretnem primeru v postopku odločali policisti PP Rogaška Slatina, torej organ pregona, na podlagi dejstev, ki so jih ugotovili policisti PP Slovenj Gradec, torej tudi organa pregona. Zaradi (domnevne) kršitve ZTuj-2 so izdali odločbo o vrnitvi. Oba postopka, kar je tožnik že navedel zgoraj, sta vzročno povezana in izpodbijana odločba temelji izključno na ugotovitvah v prekrškovnem postopku. Tožnik se ne strinja, da v konkretnem primeru ne gre za kaznovalni postopek. Ne gre za klasični upravni postopek, temveč sui-generis kaznovalni postopek, s katerim je določen prisilni ukrep, ki ga izvršijo organi pregona (država): odstranitev tujca, ki se nahaja v RS nezakonito. Ta ukrep pa je le posledica ugotovitev v drugem, prekrškovnem (torej kaznovalnem) postopku. Dejansko gre za stranski ukrep, s katerim se zagotavlja odstranitev kršitelja iz RS. Opozarja, da toženka v zvezi s prevajanjem sama navaja, da tudi če uradna oseba zna jezik, katerega tolmačenje je potrebno, ne sme biti hkrati uradna oseba in tolmač. In ravno to je v konkretnem primeru sporno. Tožnik trdi, da je bil prekrškovni postopek in postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, enoten postopek, ki ga je vodil isti organ: Policija. Prav tako policist tožniku ni prevedel vseh pravno relevantnih dejstev.

20.Toženka v pripravljalni vlogi vztraja pri do sedaj podanih navedbah in dokazih. V zvezi z vročanjem dodaja, da res ni dokaza o vročitvi, se pa lahko to ugotovi z drugimi dokazi. Opozarja, da odločitev uradne osebe v postopku na prvi stopnji torej ni temeljila zgolj na podatkih, ki so jih zbrali policisti PP Slovenj Gradec v prekrškovnem postopki, kot trdi tožnik, temveč je uradna oseba pred izdajo izpodbijane odločbe sama izvedla ugotovitveni postopek in svojo odločitev oprla tudi na druge dokaze. Bistvena pri tem je bila tudi izjava tožnika, ki jo je podal po tem, ko ga je uradna oseba seznanila o dokazih, ki so bili podlaga njeni odločitvi. Izjava tožnika namreč več kot očitno izkazuje, da so bile ugotovitve uradne osebe pravilne, saj je tožnik sam potrdil, da je v RS opravljal delo brez, da bi prejel ustrezno dovoljenje. Organ prve stopnje je tujcu vročil prevod izreka in pouka o pravnem sredstvu v srbski jezik. Prevoda preostalih delov odločbe pa tujec ni zahteval, kar bo lahko potrdila uradna oseba, ki je vodila postopek.

K I. točki izreka

21.Tožba ni dovoljena.

22.Sodišče lahko tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa zakon. Zato mora po prejemu tožbe, poleg ostalega, po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Ena izmed procesnih predpostavk je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa.

23.Med strankama ni sporno, da je tožnik odločbo o vrnitvi, št. 12354554, še isti dan, tj. 12. 2. 2024, realiziral in prostovoljno zapustil RS, o čemer je po elektronski pošti obvestil organ prve stopnje. Toženka meni, da za vložitev predmetne tožbe nima pravnega interesa, saj se po izdaji sodbe, ki bi bila zanj ugodna, njegov pravni položaj ne bi v ničemer spremenil. Tožnik kot državljan Srbije lahko (upoštevaje dovoljen čas bivanja) ponovno vstopi v RS, prav tako pa ga izdana odločba ne omejuje v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje. Vpliv na izdajo dovoljenja za prvo prebivanje ima lahko kvečjemu izdana odločba v postopku o prekršku, ki pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

24.Tožnik vztraja, da ima pravni interes za tožbo, saj izpodbija nezakonitost ravnanja organa prve stopnje, ki mu je nezakonito naložil zapustitev RS. Izpodbijana odločba temelji na neresničnih dejstvih, saj se je tožnik v RS nahajal zakonito. Zato obstoji njegov pravni interes, da se nezakonita odločba odpravi.

25.Tožnik je v tožbi, kljub opozorilu toženke, da nima pravnega interesa za tožbo, vztrajal pri izpodbojni tožbi, torej, da se tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, torej je vložil izpodbojno tožbo. Tožbeni predlog tožnika je jasen. Sodišče pa glede na izrecno zakonsko določbo upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Sodišče tudi glede na sodno prakso nima pristojnosti, da bi tožbeni zahtevek razlagalo samo in morebiti odločilo, da je bila vložena ugotovitvena tožba. Pravilno (vsebinsko) oblikovanje tožbenega zahtevka je namreč v dispoziciji tožnika, ki lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremeni (ali dopolni) tožbeni zahtevek za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, pod pogojem seveda, da to ne posega v pravni položaj drugih strank, da se spremenjena ali dopolnjena tožbena zahteva opira na izkazani pravni interes, usmerjen v izboljšanje tožnikovega pravnega položaja, če bi s tožbo uspel.

26.V primeru izvršitve upravne odločbe, kot je v konkretnem primeru, ko je tožnik že zapustil RS, je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ki pa je tožnik ni vložil oz. prvotnega zahtevka ni spremenil.

27.Iz zakonodajnega gradiva, ki se nanaša na spremembe ZUS-1, s katerimi je bila v upravni spor vnesena ugotovitvena tožba, izhaja, da se ravno z ugotovitveno tožbo, ki jo (zraven izpodbojne tožbe) vlaga tudi tožnik, zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov in s tem učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), med drugim tudi, kadar je upravni akt že izvršen in z njegovo odpravo vzpostavitve prejšnjega stanja oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega odločanja ne bi bilo mogoče doseči, organ pa je s svojo odločitvijo vendarle neutemeljeno posegel v pravno varovan položaj posameznika. Pri tem mora tožnik izkazati obstoj procesnih predpostavk iz 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, to je, da je z izpodbijanim aktom prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih. V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožba ni dovoljena, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Tako mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči, pri čemer mora pravni interes obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

28.Namen določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je, da se iz nadaljnjega vsebinskega obravnavanja izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožnika. Tudi če je pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe in je kasneje odpadel, je treba tožbo prav tako zavreči. Če namreč tožnik pravovarstvenega cilja s tožbo več ne more doseči, nima več pravnega interesa zanjo, saj morebitni uspeh v tem upravnem sporu ne more pripeljati do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

29.V konkretni zadevi je ugotoviti, da je tožnik vztrajal pri izpodbojni tožbi in navajal, da ima pravni interes za tožbo, saj izpodbija nezakonitost ravnanja organa prve stopnje, ki mu je nezakonito naložil zapustitev RS. Izpodbijana odločba lahko namreč poslabšuje njegov položaj tujca na območju RS iz razloga po peti in šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, zaradi česar bi mu bilo zavrnjeno ali razveljavljeno dovoljenje za prebivanje. Izpodbijana odločba je bila izdana zaradi (domnevne) kršitve pravnega reda RS, kar bi lahko pri državnih organih vzbudilo sum, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Zato obstaja njegov pravni interes, da se odločba odpravi. Ugotoviti je, da ima vpliv na izdajo dovoljenja za prvo prebivanje lahko kvečjemu izdana odločba v postopku o prekršku, glede katere je tožnik prav tako navajal, da je zoper njo vložil zahtevo za sodno varstvo in ta ni predmet presoje v tem upravnem sporu, ne pa konkretna.

30.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ne izkazuje svojega pravnega interesa za meritorno obravnavo te tožbe v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

31.O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je tožnik priglasil stroške postopka, jih trpi sam.

-------------------------------

1Jerovšek et al., 2004, ZUP s komentarjem, gl. komentar k 62., 198., 113. in povezanih členih.

2Zaradi obstoja razlogov za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj; obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS.

3Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

4Tako Predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, EVA 2012-2030-0012, in M. Dobravec Puklavec in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 229.

5Več o tem dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Wedam Lukić in Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 181. členu.

6Tako M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 36. členu, stran 243.

7Zaradi obstoja razlogov za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj; obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.