Jedro

Četrti odstavek 3. a člena ZSPJS določa zgolj procesno predpostavko za vložitev tožbe, to je pisno zahtevo javnega uslužbenca, da delodajalec ugotovi nezakonitost pri določitvi in izplačilu plače in da ravna v skladu z ZSPJS, ne določa pa roka, v katerem mora javni uslužbenec vložiti tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka tožnikovo tožbo zavrglo, v II. točki izreka pa je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 697,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da lahko delavec na podlagi določbe ZDR v primeru zahtevka iz naslova plač zahteva neposredno sodno varstvo. Ko je tožnik ugotovil, da prejema manjšo plačo, kot je menil, da bi jo moral prejemati, je toženi stranki najprej predlagal, da bi problem rešila na miren način. Ker do tega ni prišlo, je vložil tožbo. V tožbi je navedel, da kot invalid ne bi smel biti prikrajšan pri plači. Delavec, ki sedaj opravlja njegovo delo, prejema najmanj za 300,00 EUR večjo plačo od tožnika. Točen izračun razlik v plači bi lahko podal sodni izvedenec, ki ga je tožnik v tožbi tudi predlagal. Gre za čisti denarni zahtevek tožnika, zato je dovoljeno neposredno sodno varstvo, razloga za zavrženje tožbe pa ni. Tožnik spornega aneksa ni podpisal, zato ga tudi ni izpodbijal. Če ga je tožena stranka pri obračunu njegove plače upoštevala, še ne pomeni, da je veljaven. Tožnik bi moral prejeti plačo, kot bi jo prejel, če bi bil zdrav, če torej zaradi bolezni ne bi bil razporejen na delovno mesto, ki je manj plačano. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklepa sklicevalo na Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), vendar je napačno zaključilo, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe. Po mnenju tožnika je sicer pomemben le petletni zastaralni rok, v katerem lahko uveljavlja svoje zahtevke iz naslova plač. Razen tega pa za vložitev tožbe ni bil zamujen niti 30 dnevni rok, saj se je ta rok iztekel šele 9. 8. 2009 in ne 28. 7. 2009. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik uveljavljati tudi ugotovitev nezakonitosti aneksa, saj ni vedel, katero pravno podlago upošteva tožena stranka pri izračunu njegove plače. Prav zato je tožnik predlagal imenovanje sodnega izvedenca, ki bi primerjal tožnikovo plačo s plačo primerjalnega delavca, ki opravlja enako delo, kot bi ga opravljal tožnik, če ne bi postal invalid. Tožnik zaradi invalidnosti pri plači ne bi smel biti prikrajšan. Tožena stranka zastaranju (prekluziji) ni ugovarjala, saj je očitno sama ugotovila, da tožnik roka ni zamudil. Ker je sodišče prve stopnje zadevo vsebinsko obravnavalo, kljub temu, da je ugotovilo prekluzijo, tožnik predlaga dodelitev spisa v novo sojenje drugemu sodniku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka navaja le pavšalno in neobrazloženo), vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Če zakon določa prekluzivni rok za vložitev tožbe, pazi na pravočasnost vložitve tožbe sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo zato, ker je ugotovilo, da jo je vložil po izteku roka 30 dni od dneva, ko bi tožena stranka morala tožnika obvestiti o ugotovitvi neskladnosti določb v plači v pogodbi o zaposlitvi. Četrti odstavek 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki je z ozirom na prvi in drugi člen ZSPJS veljal tudi za tožnika in toženo stranko, določa, da v primeru, če javni uslužbenec (ali funcionar) ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s členom 3/3 ZSPJS, lahko od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu z ZSPJS. Če delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložene pisne zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka člena 3/a ZSPJS (ta pa določa, da mora delodajalec o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca s členom 3/3 ZSPJS, javnega uslužbenca nemudoma pisno obvestiti, mu obrazložiti svoje ugotovitve ter mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se odpravijo neskladnosti) lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Iz člena 3.a/4 ZSPJS izhaja, da je v primeru napačne določitve in izplačila plače (ki je določena in izplačana v nasprotju s členom 3/3 ZSPJS) pisna zahteva javnega uslužbenca procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da lahko javni uslužbenec pri pristojnem sodišču vloži zahtevo za sodno varstvo. Po sodni praksi, ki je bila v veljavi v času izdaje izpodbijanega sklepa (npr. odločba VDSS opr. št. Pdp 146/2011 z dne 31. 3. 2011), je sodišče prve stopnje štelo, da je potrebno pravočasnost vložitve tožbe v primeru iz člena 3.a/4 ZSPJS presojati upoštevaje določbo 204/2 člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker je ugotovilo, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil po izteku 30 dni od poteka roka 8 delovnih dni, šteto od dneva, ko je tožnik podal zahtevo po členu 3.a/4 ZSPJS, je sicer pravilno zaključilo, da je bila tožba glede na rok, določen v členu 204/2 ZDR, ki je prekluzivni rok, na katerega pazi prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti, vložena prepozno.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je napačen glede na dejstvo, da ZSPJS v členu 3.a/4 roka za vložitev tožbe ne določa, niti v zvezi s tem ne napotuje na člen 204/2 ZDR. Iz tega razloga je prišlo po izdaji izpodbijanega sklepa do spremembe sodne prakse (npr. odločba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 626/2011 z dne 13. 12. 2011, opr. št. Pdp 627/2011 z dne 13. 12. 2011,...), tako da se pravočasnost tožbe v sporih po členu 3.a/4 ZSPJS ne presoja več glede na določbo člena 204/2 ZDR.

Ker torej ob upoštevanju zgoraj navedenega tožnik v tem individualnem delovnem sporu z ozirom na določbo člena 3.a/4 ZSPJS tožbe ni vložil prepozno, bi jo moralo sodišče prve stopnje obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Ker tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo, temveč je njegovo tožbo zavrglo kot prepozno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti dokaze, ki jih je že izvedlo, izvesti morebitne druge dokaze (če bo ugotovilo, da je to potrebno za ugotovitev vseh odločilnih dejstev), jih dokazno oceniti in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu tožnika, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, saj za takšno odločitev po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga. Dejstvo, da so bili v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedeni določeni dokazi, čeprav je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tožnikovo tožbo zavrglo kot prepozno (kot je bilo že omenjeno, pazi na pravočasnost tožbe sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti) ne predstavljajo osnove za uporabo 356. člena ZPP, katerega uveljavlja tožnik v pritožbi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.