Jedro

Tožena stranka bi morala v postopek tožnika pritegniti in mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP), ne glede na to, da je spremenila odločitev zgolj na podlagi predpisnih materialnih prostorskih določb.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Ministrstva za okolje in prostor 35108-190/2009-2-BM z dne 7. 9. 2009 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 € z 20% DDV v 15. dneh po prejemu te sodbe brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka odpravila odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, 351-24/2007-13 z dne 26. 3. 2009, s katero je UE odločila, da se gradbeno dovoljenje, številka 351-24/2007 z dne 22. 1. 2007 pusti v veljavi. Z 2 točko izreka je odločeno, da se gradbeno dovoljenje, številka 351-24/2007 z dne 22. 1. 2007 izdano A.A. (tožniku) razveljavi. Pod točko 3 se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije strehe (frčade) obstoječega prizidka stanovanjske stavbe v Rogaški Slatini, zgrajene na zemljišču parcelna številka 57/1 k.o. ... zavrne in pod točko 4 je odločeno, da je investitor (tožnik) dolžan pritožniku B.B. povrniti nastale pritožbene stroške v višini 210,82 EUR v roku 15. dni od prejema odločbe, da ne bo izvršbe. V razlogih tožena stranka navaja celoten potek postopka, ko je prvostopni organ z izpodbijano odločbo v obnovi postopka pustil v veljavi gradbeno dovoljenje, navedeno v izreku odločbe, nadalje postopek pred Upravnim sodiščem in ponoven postopek pred upravnim organom. Tožena stranka navaja, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo po določbi 270. člena ZUP in navaja, da se z odločitvijo v obnovljenem postopku prvostopnega organa ne more strinjati. Navaja, da je potrebno v skladu s 66. členom tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 110/02, 27/03, ZGO-1) preveriti med drugim tudi, ali je bil projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Navaja, da se obravnavana lokacija ureja z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Šmarje pri Jelšah ter Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev Občine Šmarje pri Jelšah za Občino Rogaška Slatina (Uradni list RS, številka 69/03, dalje PUP), ki v 34. členu izrecno določa, da naj bodo strehe na objektih simetrične dvokapnice, kar je še posebej obvezno upoštevati v okviru odprtega prostora in vaških naselij. Naklon strešin je od 35 do 45 %, na območju razpršene poselitve pa je obvezen naklon med 40% in 45%. Kritina naj bo opečna ali iz drugega naravnega materiala oziroma kakšna druga, obvezno temna. Osvetljevanje podstrešja je možno s frčadami, zaželjeni so čopi. Obravnavana legalizacija rekonstrukcije strehe prizidka je izvedena v obliki nesimetrične dvokapnice naklona 24% in 42%, s smeri slemena SV – JZ, kar pomni, da „rekonstruirano ostrešje glede oblikovanja odstopa od določil veljavnega prostorskega izvedbenega akta“, kot je to nedvomno ugotovil prvostopni organ. Izdaja gradbenega dovoljenja pa je upravičil z ugotovitvijo, da „je Občina Rogaška Slatina izdala soglasje k legalizaciji z dne 17. 11. 2006, na projekt številka 25/05, hkrati je izdal kulturno varstveno soglasje h legalizaciji tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine“. Soglasji pa v nobenem primeru ne moreta upravičiti izdaje zahtevanega gradbenega dovoljenja, če je očitno, da je predloženi projekt izdelan v nasprotju z obvezujočimi določili izvedbenega prostorskega akt. Obravnavano gradbeno dovoljenje je bilo izdano v nasprotju z določbo 66. člena ZGO-1, ki je velja v času izdaje le-tega. Soglasji Občine Rogaška Slatina in Zavoda za varstvo kulturne dediščine te neskladnosti obravnavane legalizacije z določbami PUP ne moreta sanirati oziroma odločitev upravnega organa, ki je sicer edini pristojen presojati zakonitost predmetne gradnje, in ki temelji na omenjenih soglasjih, pomeni po mnenju tožene stranke celo kršitev ustavne določbe enakosti pred zakonom (14. člena Ustave RS). Potencialni investitorji namreč nikoli ne morejo vedeti, kdaj bo pristojna občina soglašala z nameravano gradnjo in s kakšnimi značilnostmi le-te. Skladnost neke bodoče gradnje s PIA oziroma izdaje tovrstnega gradbenega dovoljenja pa ne more biti stvar „AD HOC“ odločitve občine o posamičnem primeru, pač pa morajo biti določila PIA jasna nedvoumna, predvsem pa za vse investitorje območja, ki ga PIA obravnava enaka.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb upravnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sporni Odlok (PUP) sprejel soglasodajalec, to je Občina Rogaška Slatina in je prav ta tisti, ki lahko v okviru svojih pristojnosti poda soglasje investitorju za morebitna odstopanja od podzakonskih aktov. To je Občina Rogaška Slatina tudi izkoristila in je bila tožena stranka na takšno soglasje vezana, kot je to pravilno ugotovil prvostopni organ tožene stranke. Sporno soglasje, ki pa ga tožnik kot bo to navedeno kasneje sploh ni potreboval od Občine Rogaška Slatina, gre tolmačiti v smislu prvega odstavka 19. člena Odloka, ki v primerih posega v prostor, ki so opredeljeni kot izjemni, predvideva ustrezno soglasje po tem podzakonskem določilu. Tožena stranka je v primerih kot je ta vezana na odločitev Občine Šmarje pri Jelšah, saj zgolj izvršuje odločitve, ki jih je slednja sprejela. Nadalje navaja, da se ta predpis uporablja zgolj v primeru novogradenj. Podzakonsko določilo se nahaja v oddelku II. P (pogoji za urbanistično oblikovanje območij ter za arhitektonsko oblikovanje objektov in naprav). V tem oddelku je govora zgolj in izključno o novogradnjah, ne pa tudi o prenovah obstoječih zgradb, ki imajo celo po samem ZGO-1 že uporabno dovoljenje. S tem v zvezi tožnik opozarja na 18. člen Odloka (Uradni list RS, številka 69/93), kjer je eksplecitno določeno, da se lahko dograjujejo in prenavljajo vsi objekti, ki so zgrajeni v skladu s predpisom oziroma jih je možno legalizirati, medtem ko se prav vsa ostala določila oddelka II.A.1. nanašajo na novogradnjo oziroma na „nove“ posege v prostor. Podzakonski predpis je tako treba tolmačiti v duhu, da je namenjen zgolj za potrebe pridobivanja dovoljenj za novo gradnjo oziroma nove posege v prostor, ne pa tudi za že obstoječe objekte. Tudi bi sodišče štelo, da je treba citirani predpis tolmačiti za obstoječe objekte, pa je še naslednje; zakonski predpis kongentne pogoje, ki se jih mora držati investitor navaja le v določenem delu in to le v tistem, ki je pomembna za odločanje v predmetni zadevi. Iz gramatične razlage teksta 34. člena Odloka izhaja le priporočilo o tem, da naj bodo strehe simetrične dvokapnice. Predpis vsekakor dopušča tudi možnost, da streha ni izvedena v tem tipu. Nadalje je naklon strešin predviden od 35 do 45 stopinj, vendar ni moč zastopati stališča, da ni možen tudi drugačen naklon, namreč obvezne naklon med 40 in 45 stopinjami je predviden zgolj na območju razpršene naselitve in se na objekt tožnika, ki se nahaja v strnjenem naselju ne nanaša. Predpis v okviru pozidave naselij, konkretno nikjer prepoveduje izvedbe nesimetrične dvokapnice, tudi ne naklona strešine, ki je manjši od 35 stopinj. Neutemeljeno je sklicevanje na 14. člen Ustave RS, ko se tožena stranka sklicuje na „potencialne investitorje“, ki naj ne bi mogli vedeti, kdaj bo občina soglašala z nameravano gradnjo. Če bi držale trditve tožene stranke, bi v tej zadevi šlo za tako imenovano „pozitivno diskriminacijo“, saj bi bila investitorju omogočena gradnja izven veljavnih predpisov in pogojev, pri čemer nobena izmed tretjih oseb ne bi bila oškodovana. Tudi sicer je tožena stranka s tem, ko je o zadevi meritorno odločila, presegla svoje pristojnosti oziroma je takšna odločitev najmanj preuranjena. Tožena stranka bi tožnika, v kolikor je že odločalo o njegovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, morala pozvati vsaj k dopolnitvi vloge, torej da naj predloži projekt usklajen z določbami PUP. Šele, če tožnik takšnega projekta ne bi predložil, bi lahko njegovo vlogo zavrnila. Če pa bi ugotovila, da projekt ne ustreza stanju na objektu oziroma je objekt zgrajen brez ustreznih dovoljenj, pa je to predmet drugih postopkov in ne predmetnega. Poleg tega je bil zgrajen objekt že pred letom 1967 in se mu vse do takrat namembnost ni spremenila. To pomeni, da je objekt na podlagi prvega odstavka 197. člena ZGO-1 z dnem uveljavitve tega predpisa pridobil uporabno dovoljenje in kot tak ni bil zavezan k pridobivanju gradbenega dovoljenja oziroma bi ga morala tožena stranka, v primeru, da bi njegovo izdajo zahteval, izdati že na podlagi samih zakonskih določil. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in da se ji povrnejo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po preteku 15. dnevnega roka od prejema sodbe sodišča prve stopnje in pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1) B.B. v odgovoru na tožbo navaja celotne postopke v zvezi s tožnikovo gradnjo in vse listine izdane v teh postopkih, ki jih pa sodišče ponovno ne navaja.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je na podlagi drugega odstavka 39. in 40. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, številka 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, številka 26/90, 18/93 in 47/93) sprejeti Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Šmarje pri Jelšah (dalje PUP), ki se uporablja v skladu s 3. členom Odloka o ugotovitvi, kateri prostorski izvedbeni akti so usklajeni z dolgoročnim in srednjeročnim planom Občine Šmarje pri Jelšah za Občino Rogaška Slatina (Uradni list RS, številka 17/05) in na podlagi katerega se ureja območje, v katerem se nahaja sporna oziroma obravnavana lokacija in se pri rekonstrukcijah, prizidavah in nadzidavah obstoječih, legalno zgrajenih objektov za minimalni odmik šteje obstoječi odmik objekta, zato soglasje soseda ni potrebno. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odpravila odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah 351-24/2007-13 z dne 26. 3. 2009, s katero je bilo odločeno, da se gradbeno dovoljenje, številka 351-24/2007 z dne 22. 1. 2007 izdano investitorju (tožniku v tem sporu) pusti v veljavi. V nadaljnji točki je odpravila navedeno gradbeno dovoljenje in zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije strehe (frčade) obstoječega prizidka zavrnila. Takšna odločitev tožene stranke je sprejeta brez posebnega ugotovitvenega postopka po določbi 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), čeprav bi tožena stranka takšen postopek morala izvesti glede na to, da je meritorno (vsebinsko) odločala o zahtevi tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja in tudi vsebinsko spremenila odločitev prvostopnega upravnega organa z zavrnitvijo tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Utemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka v postopek tožnika pritegniti in mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP), ne glede na to, da je spremenila odločitev zgolj na podlagi predpisnih materialnih prostorskih določb. Glede na to, da je v tem postopku udeležena tudi stranka z nasprotujočim interesom, bi morala biti tudi ta stranka pritegnjena v postopek kot stranka in bi morala imeti možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom, glede na to, da je bil v obnovljenem postopku sporen zgolj element osončenja. Tožena stranka je utemeljila odločitev s 34. členom Odloka, ki določa pogoje za strehe, fasade, ki pa jih je obvezno upoštevati v okviru odprtega prostora in vaških naselij, naklon strešin je od 35% do 45%, na območju razpršene poselitve pa je obvezen naklon med 40 in 45%. Navedena predpisna določba določa obvezne naklone in okoliščine, ki se morajo upoštevati samo za odprti prostor in razpršeno poselitev, medtem ko strnjenega naselja, za katerega tožnik trdi, da v njem prebiva, ne navaja. Razen tega bi morala tožena stranka razložiti ali se tudi navedeni 34. člen uporablja za rekonstrukcije po določbi 19. člena Odloka, glede na to, da 34. člen Odloka spada pod poglavje II.B, ki določa pogoje za urbanistično oblikovanje območij ter za arhitektonsko oblikovanje objektov in naprav, torej morebiti samo za novogradnje. Tudi glede soglasij občine in Zavoda za varstvo kulturne dediščine v primerih posega v prostor, ki se opredeljujejo kot izjeme, in ki ga določa 19. člen Odloka, bi morala tožena stranka posebej opredeliti, kakšne so te izjeme, ko se to soglasje, ki nadomesti manjkajoče predpisne pogoje, lahko daje. Zgolj navajanja, da soglasje ne more nadomestiti predpisnih pogojev, za takšno odločitev ne zadostujejo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 14. člen Ustave RS, glede na to, da s takšnim naknadnim soglasjem potencialni investitorji ne bi mogli vedeti kdaj bo občina soglašala z nameravano gradnjo in bi bili v neenakopravnem položaju z ostalimi investitorji.

Glede na to, da je tožena stranka bistveno kršila določbe ZUP, s tem, da ni kljub odločitvi izvedla ugotovitvenega postopka in posledično ni pravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1) odpravilo in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.