Jedro

Na podlagi desetega odstavka 66. člena ZMZ-1 osebam, ki so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, do pravnomočne odločitve v tem postopku pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Iz tega izhaja, da v takem postopku odločanje o statusu subsidiarne zaščite že po samem zakonu pomeni tudi odločitev o teh pravicah. Med njimi sta pravici do zdravstvenega in socialnega varstva (3. in 4. točka navedene določbe), ki sta temelj prej navedenim upravičenjem, za katere revident trdi, da jih je izgubil zaradi izgube statusa na podlagi izpodbijane sodbe. Zato gre za pravno razmerje, ki je po vsebini del spora, ki poteka pred Vrhovnim sodiščem v revizijskem postopku in je izpolnejna zakonska zahteva, da se z začasno odredbo lahko uredi samo stanje glede na sporno razmerje.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se delno ugodi in se do odločitve o reviziji stanje uredi tako, da se revidentu priznata pravici do zdravstvenega varstva in do socialnega varstva.

II. Kar revident zahteva več ali drugače, se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-147/2014/86 z dne 11. 1. 2021. S to odločbo je navedeni organ v postopku, ponovljenem po sodbi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, ponovno zavrnil tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite zaradi obstoja izključitvenega razloga iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.1

2. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije X DoR 350/2021 z dne 19. 10. 2022 zoper navedeno sodbo vložil revizijo, v kateri predlaga izdajo začasne odredbe. Navaja, da mu je z izvršitvijo izpodbijane sodbe prenehal status imetnika subsidiarne zaščite, s tem pa tudi dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker gre za nezakonito prebivanje, mu je policija z odločbo z dne 25. 10. 2022 že določila tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev. Ta se sicer lahko podaljšuje, vendar mu izvršljiva sodba in upravni akt povzročata težko popravljivo škodo, „ker s tem izgubi tudi pravico do denarne socialne pomoči in ostane brez sredstev za preživljanje“. Na podlagi priložene odločbe CSD Ljubljana z dne 12. 7. 2022 še pojasnjuje, da so mu bile za čas od 1. 8. do 31. 12. 2022 priznane denarna socialna pomoč v višini 531,58 EUR mesečno, pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Predlaga, da se to stanje uredi s sklepom Vrhovnega sodišča tako, da mu center za socialno delo (CSD) še naprej izplačuje poprej izplačevano denarno socialno pomoč, in sicer vsaj od vložitve te revizije dalje do konca postopkov odločanja o tem, ali je bil odvzem statusa zakonit ali ne.

3. Toženka na revizijo s predlagano začasno odredbo po vsebini ni odgovorila.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe je delno utemeljena.

5. Vrhovno sodišče lahko v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 na revidentovo zahtevo izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona. V skladu s to določbo sodišče ob upoštevanju načela sorazmernosti odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku (revidentu) prizadela težko popravljiva škoda. Tožnik lahko zaradi istega razloga zahteva tudi začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

6. Začasno odredbo je torej mogoče izdati ob izkazani verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta oziroma s pravnim razmerjem, o katerem je bilo odločeno s takim aktom. To tudi pomeni, da je z ureditveno začasno odredbo iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 mogoče urediti vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe.2 Zato iz zahteve, da se z začasno odredbo lahko uredi samo stanje glede na sporno pravno razmerje, izhaja, da mora med njim (v obravnavanem primeru med zavrnitvijo revidentove prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo (to je bistvenim prikrajšanjem pri sredstvih, ki jih revident potrebuje za preživljanje), obstajati neposredna zveza.3 To pa izključuje urejanje stanj, ki presegajo okvire spora, o katerem se odloča v upravnem sporu.

7. V obravnavani zadevi je Upravno sodišče presojalo pravilnost odločitve toženke, da v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite revidentu zahtevanega statusa ne prizna. Sporno razmerje se je torej nanašalo na ugotavljanje izpolnjevanja meril za ta status, ne pa na izplačevanje denarne socialne pomoči, na plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ali na kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. O tem namreč odloča pristojni organ (CSD) v svojem postopku.

8. Ne glede na navedeno pa je z vidika revidentovega pravnega položaja pomembno tudi to, da na podlagi desetega odstavka 66. člena ZMZ-1 osebam, ki so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, do pravnomočne odločitve v tem postopku pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Iz tega izhaja, da v takem postopku odločanje o statusu subsidiarne zaščite že po samem zakonu pomeni tudi odločitev o teh pravicah. Med njimi sta pravici do zdravstvenega in socialnega varstva (3. in 4. točka navedene določbe), ki sta temelj prej navedenim upravičenjem, za katere revident trdi, da jih je izgubil zaradi izgube statusa na podlagi izpodbijane sodbe. Zato gre za pravno razmerje, ki je po vsebini del spora, ki poteka pred Vrhovnim sodiščem v revizijskem postopku. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je sodba Upravnega sodišča res že pravnomočna, ker pritožba zoper njo ni bila dovoljena. Mogoča je bila le revizija, ki jo je Vrhovno sodišče na revidentov predlog dopustilo, ta pa je revizijo tudi vložil.4 Ker se s tem spor o podaljšanju subsidiarne zaščite revidentu nadaljuje, je tudi utemeljeno, da se do odločitve Vrhovnega sodišča v okviru revidentovega predloga uredi sporno razmerje z izdajo začasne odredbe na podlagi 84. člena ZUS-1, ker so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (32. člen ZUS-1).

9. Revident s svojim predlogom smiselno uveljavlja nadaljnje priznanje pravic do socialnega in zdravstvenega varstva iz 90. člena ZMZ-1. Po navedenem in upoštevaje, da toženka ni ne nasprotovala težko popravljivi škodi, ki jo je zatrjeval revident, niti zatrjevala nesorazmernega posega v varstvo javnega interesa, je Vrhovno sodišče predlogu delno ugodilo tako, kot je razvidno iz prve točke izreka tega sklepa. V delu, ki presega pravno razmerje, ki je predmet tega upravnega spora in posledično revizijskega postopka, pa je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo. Uveljavljanje nadaljnjih upravičenj na podlagi pravic, ki so revidentu priznane s to začasno odredbo, bo lahko predmet drugih postopkov.

1 V skladu s to določbo se status subsidiarne zaščite ne prizna prosilcu, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov. 2 Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016, I Up 60/2021 z dne 14. 4. 2021, I Up 214/2021 z dne 24. 11. 2021, I Up 220/2021 z dne 22. 12. 2021. 3 Glej npr. sklepe I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018. 4 S tem je odločitev v zadevi postala negotova, podobno, kot je negotova odločitev sodišča v primeru vložene pritožbe v času, dokler o njej ni odločeno.