Jedro

Vsa kazniva dejanja iz 3. člena ZKLD so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen je moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKLD, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKLD.

Iz pravnomočnega zaključka izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče dopustilo možnost, da je obsojenec ravnal v skrajni sili, ker so mu člani oborožene tolpe zagrozili z orožjem in maščevanjem, če jih bo prijavil varnostnim organom. Takšno ravnanje pa je že v času storitve očitanega kaznivega dejanja, v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Splošnega dela Kazenskega zakonika Federativne ljudske republike Jugoslavije, izključevalo kazensko odgovornost storilca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba tako spremeni, da se obsojeni A. H., rojen ..., iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je v letu 1950 postal član združbe, ki ji je cilj vršiti zločine iz člena 2 Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo s tem, ◦ da je v začetku februarja 1950 sprejel v svoji hiši v ... P. F. in mu dal prenočišče, dasi mu je ta povedal, da se skriva pred oblastjo in da je član takozvane K.; 25. 2. 1950 pa je sprejel na svojem domu poleg P. še tri neznane osebe, jim skuhal kosilo, kuhinjo pa jim je odstopil za pisanje letakov protidržavne vsebine, s katero se je tudi seznanil; ◦ da je pod a) omenjenim članom oborožene tolpe povedal, da hrani soobtoženi G. J. eksploziv, katerega so tudi nato dobili ter jim dal podatke o patroliranju organov NM pri sosednjih kmetijah, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo K 259/50 z dne 13. 6. 1950 obsojenega A. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKLD mu je izreklo kazen pet let odvzema prostosti s prisilnim delom ter izgubo državljanskih pravic in sicer izgubo volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravico javnega nastopanja in pravico nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja. Poleg tega je sodišče obsojencu zaplenilo premoženje. Vrhovno sodišče Ljudske republike Slovenije je s sodbo Kž 235/50 z dne 11. 7. 1950 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje konkretizacije očitanega kaznivega dejanja. V njem ni konkretno opredeljeno, da je obsojenec postal član združbe oziroma „društva“, ter da so imela njegova ravnanja cilj, ki je opisan v 2. členu ZKLD. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe.

B.

3. Kazenskopravni očitek obsojencu, razviden iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, je, da je v letu 1950 postal član združbe, ki ji je cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD s tem, da je v začetku februarja 1950 sprejel v svoji hiši F. P. in mu dal prenočišče, čeprav mu je ta povedal, da se skriva pred oblastjo in da je član tako imenovane K., 25. 2. 1950 pa je na svojem domu sprejel poleg F. P. še tri neznane osebe, jim skuhal kosilo, kuhinjo pa jim je odstopil za pisanje letakov s protidržavno vsebino, s katero se je seznanil. Poleg tega je omenjenim članom oborožene vojske povedal, da soobtoženi J. G. hrani eksploziv, katerega so nato dobili, ter jim dajal podatke o patruljiranju organov Narodne milice pri sosednjih kmetijah.

4. Kaznivo dejanje po 8. točki tretjega člena ZKLD je storil, kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali kdor je postal član takega društva ali ga je na kakršenkoli način podpiral. 5. Obsojencu se v abstraktnem delu opisa izreka sodbe sicer očita, da je postal član združbe, ki ji je cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD, v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja pa očitek članstva v združbi ni konkretiziran. Iz njega namreč ni razvidno na kakšen način je obsojenec postal član združbe, niti katera so tista njegova konkretna ravnanja, ki ga z ostalimi člani združbe tako povezujejo, da ga je mogoče šteti za njenega člana.

6. Obsojenčevega ravnanja prav tako ni mogoče pravno opredeliti po 14. točki 3. člena ZKLD, ki je bila v zakonu vnesena z novelo Zakona o potrditvi, spremembah in dopolnitvi Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo z dne 15. 8. 1945.1 To kaznivo dejanje je storil kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije in njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jih pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Vsa kazniva ravnanja opredeljena v 1. do 14. točki 3. člena ZKLD je bilo namreč mogoče storiti le z motiviranim naklepom, to je z nameni, ki so predpisani v prvem odstavku 2. člena ZKLD. Po tem členu je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. 7. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 ob oceni ustavnosti ZKLD presodilo, da določbe tega zakona niso v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, da pa je treba vsa dejanja opredeljena v 3. členu zakona obravnavati skupaj z določbo 2. člena tega zakona. Na to napotuje uvodni stavek k 3. členu ZKLD. Vsa kazniva dejanja iz 3. člena so torej morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen je moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKLD, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKLD.

8. Takšnemu stališču Ustavnega sodišča je v številnih svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče.2 V njih je Vrhovno sodišče izrecno presodilo, da za kazensko odgovornost storilca po ZKLD ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu tega zakona, temveč je bilo treba ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu ZKLD.

9. V obravnavanem primeru v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe niso navedene konkretne okoliščine, ki bi neposredno kazale, da je bilo obsojenčevo ravnanje storjeno z nameni, ki so bili opredeljeni v 2. členu ZKLD. Na obstoj tega zakonskega znaka namreč ni mogoče sklepati le na podlagi navedb, da je obsojenec v svoji hiši najprej sprejel F. P. in mu nudil prenočišče, čeprav mu je povedal, da se skriva pred oblastjo in da je član K., pozneje pa je poleg njega sprejel še tri neznane osebe, ki jim je skuhal kosilo, kuhinjo pa jim je odstopil tudi za pisanje letakov s protidržavno vsebino, niti na podlagi očitka, da je omenjenim članom oborožene tolpe povedal, da soobtoženec hrani eksploziv ter jim dal podatke o patruljiranju organov Narodne milice.

10. V času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja so se v skladu s 4. členom Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in sovražno okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46 z dne 25. 10. 1946) kot pravna pravila še vedno uporabljale tudi določbe o kaznivih dejanjih iz Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije. Z določbo prvega odstavka 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije je bila inkriminirana naklepna pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenim kaznivem dejanju (pomoč zločincem, ki so na prostosti). To kaznivo dejanje je storil, kdor je onemogočil ali preprečil, da se uvede zoper koga postopanje, ali komu pomaga, da ga ne doseže kazen zaradi njegovega kaznivega dejanja ali očuvalno sredstvo.

11. Upoštevaje, da je v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja kot pravno pravilo še vedno veljala določba 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, je Vrhovno sodišče moralo presoditi, ali obsojencu očitano ravnanje izpolnjuje zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri tej presoji je moralo uporabiti tudi določbe Splošnega dela Kazenskega zakonika Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki je začel veljati 12. 2. 1948,3 torej pred storitvijo obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

12. Določba 15. člena Splošnega dela Kazenskega zakonika Federativne ljudske republike Jugoslavije je vsebovala pravila o izključitvi kazenske odgovornosti zaradi ravnanja v skrajni sili. Po drugem odstavku 15. člena tega zakona je bilo dejanje storjeno v skrajni sili, če ga je kdo storil zato, da bi od ljudske oblasti, od sebe in svojih pravic ali od osebe in pravic koga drugega odvrnil istočasno neizzvano nevarnost, ki se v danih okoliščinah ni mogla odvrniti drugače, in če je z njim prizadejano zlo manjše od odvrnjenega.

13. V obravnavanem primeru je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da so vsi obtoženci, torej je tudi obsojeni A. H., priznali očitana jim kazniva dejanja. V nadaljevanju sodbe je povzet zagovor obsojenega A. H., iz vsebine katerega je razvidno, da dejanja ni priznal. Zagovarjal se je, da mu je bandit P. že ob prvem prihodu na njegov dom zagrozil z orožjem, in da se mu bo maščeval, če ga bo prijavil varnostnim organom. Zaradi bojazni pred banditi je potem dopuščal, da so se ti zadrževali v njegovi hiši, jim dajal hrano in zavetje. Informacije o gibanju Narodne milice, so bile le splošnega značaja, ker so ga ilegalci spraševali, kdo ima orožje in municijo, pa jim je le mimogrede omenil J. G. Tudi sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena pritožba obsojenega A. H., se sklicuje na obsojenčevo priznanje, s katerim mu je dokazano, da je banditom večkrat nudil pomoč v hrani in zavetišče, poleg tega pa jim je povedal o eksplozivu, ki se je nahajal pri soobtožencu. Vrhovno sodišče je na podlagi „obsojenčevega priznanja“ zaključilo, da se je obsojenec strinjal z delovanjem tolpe, nato pa nadaljevalo, da „četudi bi bil obsojenčev zagovor resničen, ga ne bi mogel razbremeniti krivde v smeri obtožbe, kajti z delovanjem tolpe so bili ogroženi interesi države, ki so pomembnejši od obsojencu morebiti preteče nevarnosti vsled grožnje P.“.

14. Iz takšnega pravnomočnega zaključka izpodbijane sodbe je torej mogoče razbrati, da je sodišče dopustilo možnost, da je obsojenec ravnal v skrajni sili, ker so mu člani oborožene tolpe zagrozili z orožjem in maščevanjem, če jih bo prijavil varnostnim organom. Takšno ravnanje pa je že v času storitve očitanega kaznivega dejanja, v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Splošnega dela Kazenskega zakonika Federativne ljudske republike Jugoslavije, izključevalo kazensko odgovornost storilca.

15. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da obsojencu očitano ravnanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena, v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZKLD, niti zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega ravnanja, opredeljenega v točkah od 1. do 14. 3. člena ZKLD, obsojenčevega ravnanja pa glede na dejstvo, da je Vrhovno sodišče dopustilo možnost, da je obsojenec ravnal v skrajni sili, tudi ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, v katerem je bila inkriminirana naklepna pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju.

C.

16. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenega A. H. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe (prvi odstavek 426. člena ZKP) in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP).

1 Ur. l. FLRJ, št. 59/46 z dne 23. 7. 1946. 2 Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 113/2009 z dne 16. 12. 2010, I Ips 7110/2010 z dne 17. 3. 2011, I Ips 26095/2010 z dne 24. 3. 2011, I Ips 23543/2010 z dne 5. 5. 2011 in I Ips 188/2013 z dne 6. 6. 2013. 3 Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, številka 106 z dne 13. 12. 1947.