Jedro

Zakon (71. in 100. člen ZJF) velja za vse naslovnike enako, avtonomija na katero se sklicuje tožeča stranka, pa ne more pomeniti, da javni zavodi niso dolžni spoštovati veljavnega pravnega reda, predpisanega z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi, o čemer se je v primerljivi zadevi izreklo tudi že Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-34/94 z dne 22. 8. 1998. Tedaj je svojo odločitev utemeljilo na dejstvu, da avtonomija ne pomeni, da univerze niso dolžne spoštovati ustave in zakonov, medtem ko iz obrazložitve navedene odločbe in odločbe št. U-I-156/08 z dne 14. 4. 2011, v katerih Ustavno sodišče razlaga avtonomijo univerze, tudi ne izhaja, da bi navedene določbe ZJF lahko presegale mejo dopustnega posega v avtonomijo državnih univerz, ki so po svojem pravnem statusu javni zavodi, enako kot tožeča stranka v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ob sklicevanju na določila 71. in 100. člena Zakona o javnih financah (ZJF, Uradni list RS, št. 79/99 in nadaljnji) ter 14. člena Pravilnika o usmeritvah za usklajeno delovanje sistema notranjega nadzora javnih financ (Uradni list RS, št. 72/02, v nadaljevanju Pravilnik) z izrekom pod točko 1 odločila, da se izvede revizija poslovanja javnega zavoda A. v obdobju od 1. 1. 2013. do 31. 12. 2015, s cilji, ki so pregled zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti poslovanja A. (2. točka); revizijo poslovanja bo izvedla služba za notranjo revizijo Ministrstva za kulturo, in sicer B.B., državna notranja revizorka (3. točka); imenovani revizorki mora A. omogočiti prost dostop do prostorov, dokumentov in oseb, povezanih z revizijo poslovanja (4. točka); začetek revizije bo osmi dan po vročitvi tega sklepa, zaključena pa bo s pripravo končnega pisnega poročila izvajalke revizije ministru za kulturo (5. točka).

2. V obrazložitvi povzema določila 14. člena Pravilnika ter 1. odstavka 71. člena in 62. člena ZJF, na podlagi katerega morajo posredni proračunski uporabniki v skladu z Navodilom o pripravi zaključnega računa državnega proračuna in občinskega proračuna ter metodologije za pripravo poročila o doseženih ciljih in rezultatih neposrednih in posrednih uporabnikov proračuna (v nadaljevanju: Navodilo) pripraviti poročilo o doseženih ciljih in rezultatih na področjih iz svoje pristojnosti v preteklem letu, in sicer do 28. februarja tekočega leta ter ga predložiti ministrstvu, pristojnemu za področje dela posrednega uporabnika ter ministrstvu, pristojnemu za finance, ta pa Vladi Republike Slovenije. Upoštevajoč metodologijo za pripravo poročila o doseženih ciljih in rezultatih mora le-to vsebovati oceno notranjega nadzora javnih financ, ki jo proračunski uporabniki pripravijo na obrazcu Izjava o oceni notranjega nadzora javnih financ, ki jo proračunski uporabniki hranijo kot trajno gradivo. Glede na navedeno je skladno z 2. odstavkom 10. člena Pravilnika tožeča stranka dolžna vsako leto zagotoviti notranjo revizijo svojega poslovanja, saj so po 2. odstavku 10. člena Pravilnika proračunski porabniki, katerih letni proračun presega 500 milijonov SIT (2.086.463,03 EUR), dolžni zagotoviti notranjo revizijo svojega poslovanja vsako leto z lastno notranjo revizijsko službo ali v skladu z 11. ali 12. členom Pravilnika, ker je letni proračun tožeče stranke v letih 2013, 2014 in 2015 presegal 2.086.463,03 EUR, in sicer je bil leta 2013 6.230.621,00 EUR, leta 2014 pa 6.464.520,00 EUR in leta 2015 6.053.561,00 EUR.

3. Nadalje v obrazložitvi navaja, da je na podlagi letnih poročil tožeče stranke o doseženih ciljih in rezultatih tožena stranka preverjala, ali je tožeča stranka v navedenem obdobju izvajala notranje revizije poslovanja in kakšni so bili izsledki revizij v obdobju od leta 2013 do 2015. Vendar po pregledu navedenih letnih poročil tožena stranka ugotavlja, da v obdobju od 2013 do 2015 tožeča stranka ni izvajala predpisanih notranjih revizij, ob navedbi, da je revizijo izvajalo (izvedlo) Računsko sodišče RS. Slednje je po ugotovitvi tožene stranke sicer izvedlo revizijo pravilnosti poslovanja tožeče stranke za leto 2012, a je izreklo negativno mnenje. Sicer pa revizija Računskega sodišča RS ne more biti razlog za neizvajanje predpisanih obveznih notranjih revizij v letih 2013, 2014 in 2015 skladno z 2. odstavkom 10. člena Pravilnika. Glede na izrečeno mnenje Računskega sodišča o poslovanju v letu 2012 bi bila po mnenju tožene stranke vsakoletna izvedba notranje revizije tožeče stranke v naslednjih letih nujno potrebna za izboljšanje njenega poslovanja.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 100. člena ZJF, ki opredeljuje notranji nadzor javnih financ pri posrednih in neposrednih uporabnikih proračuna in še določa, da je predstojnik neposrednega (ministrstva) in posrednega (javni zavodi, agencije, skladi) proračunskega uporabnika odgovoren za vzpostavitev in delovanje ustreznega sistema finančnega poslovodenja in kontrol ter notranjega revidiranja. Glede na to, da odgovorna oseba posrednega proračunskega uporabnika A. (sedaj tožeče stranke), kljub obveznosti iz 100. člena ZJF in 2. odstavka 10. člena Pravilnika v letih 2013, 2014 in 2015 ni vzpostavila sistema notranjega revidiranja, oziroma v letih 2013, 2014 in 2015 ni izvedla predpisanih letnih notranjih revizij svojega poslovanja, ob tem da je bilo v medijih objavljenih več člankov o domnevnih nepravilnostih v poslovanju tožeče stranke, ki škodijo ugledu tega javnega zavoda in celotnemu področju kulture, je tožena stranka sprejela svojo odločitev v konkretnem primeru na podlagi 71. člena ZJF in 14. člena Pravilnika o izvedbi revizije poslovanja tožeče stranke v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015, ki jo izvede Služba za notranjo revizijo Ministrstva za kulturo, in sicer B.B., državna notranja revizorka, s cilji revizije poslovanja, ki so pregled zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti poslovanja tožeče stranke; le-ta je skladno s 5. odstavkom 100. člena ZJF dolžna izvajalki revizije (notranji revizorki) omogočiti prost dostop do prostorov, dokumentov in oseb, povezanih z revizijo poslovanja, ki se zaključi s pripravo končnega pisnega poročila ministru za kulturo.

5. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena ugovora nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Z izpodbijanim aktom se ne strinja, ker meni, da je nezakonit in da posega v njeno avtonomijo. V tožbi navaja, da je izpodbijani sklep posamični enostranski oblastveni javnopravni akt, izdan v ponovljenem postopku po sodbi upravnega sodišča št. I U 65/2017, v okviru izvrševanje upravne nadzorne funkcije. Čeprav tokrat izpodbijani sklep sicer ima vse predpisane dele upravne odločbe skladno z 210. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), tožeča stranka kljub temu očita, da so bile v ponovljenem postopku ponovno storjene bistvene kršitve določb postopka, češ da je tožena stranka spet odločila v skrajšanem upravnem postopku, kar označuje kot zmotno, ker gre za odločitev o izvedbi revizije v sicer avtonomni pravni osebi, kar naj ne bi moglo biti preprosta zadeva ne v pravnem in tudi ne v dejanskem pomenu, da bi se lahko odločalo v skrajšanem postopku. Prav tako ne gre niti za nujni ukrep v javnem interesu, ki bi utemeljeval skrajšani postopek, ki je tekel zoper tožečo stranko. Tožeča stranka očita, da je bila prikrajšana za pravice po 146. členu ZUP kot stranka v upravnem postopku, češ da ni mogla podati ugovorov za zavarovanje svojih obveznosti, pravic in pravnih koristi. Zato naj bi bila tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa brez razlogov, pomembnih za preizkus dejanskih in vsebinskih razlogov sprejete odločitve. Prav tako sklep naj ne bi vseboval razlogov, zaradi katerih je bila izbrana notranja revizorka B.B., kar tožeči stranki onemogoča, da bi preverila, koliko je bila imenovana revizorka vpletena v postopke v drugih operativnih nalogah v zvez s tožečo stranko, pri čemer primeroma navaja postopke odločanja o financiranju tožeče stranke v letih od 2013 do 2015. 6. Po mnenju tožeče stranke bi moral izpodbijani sklep v obrazložitvi poimensko navajati uslužbence in člane komisij, ki so sodelovali v postopkih odločanja o financiranju tožeče stranke ter pri ocenjevanju in preverjanju njenih letnih predlogov planov, programov dela in finančnih načrtov, češ da bi le tako bilo mogoče preveriti, ali imenovana revizorka izpolnjuje pogoje po 5. in 6. odstavku 100. člena ZJF z vidika njene neodvisnosti in objektivnosti.

7. Nadalje tožeče stranka očita izreku izpodbijanega sklepa kontradiktornost oziroma navzkrižje sočasnih odločitev iz 1. točke njegovega izreka in koncepta izvršljivosti v točkah 3., 4. in 5., češ da izrek tako sočasno vsebuje odločitve iz komaj vzpostavljenega razmerja, kot tudi iz naslova izvršitve tega istega razmerja, kar je za tožečo stranko sporno, saj naj bi se posledično notranja revizija že izvajala ali celo zaključila še pred izdajo pravnomočne sodne odločbe o zakonitosti izpodbijanega sklepa, glede na to, da v njegovem izreku ni vsebovana odločitev, da je izvršljiv z dnem vročitve oziroma osmi dan po vročitvi. Prav tako naj roka iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče šteti za rok iz 3. odstavka 213. člena ZUP, češ da ne gre za stranki naloženo dejanje, temveč za rok, ki se nanaša na ravnanje upravnega organa, sedaj tožene stranke, zato naj ta rok ne bi mogel zavezovati tožeče stranke. Iz tega razloga naj bi bil izrek nejasen in dvoumen, češ da bi moralo biti skladno s 5. in 6. točko 213. člena ZUP pravno in dejansko stanje, v kolikor je izvršitev dopustna že pred pravnomočnostjo, ustrezno označeno že s samim izrekom, kar izpodbijani sklep nima. Postavljeni rok v izreku izpodbijanega sklepa naj bi tudi sicer bil povsem nerazumen, češ da so med vročitvijo in pričetkom revizije zgolj štirje delovni dnevi, v tako kratkem času pa ob vseh običajnih nalogah ni mogoče urediti niti prostora za delo imenovane revizorke.

8. V zvezi z ugovorom nepravilne uporabe materialnega prava tožeča stranka prvenstveno očita toženi stranki arbitrarno odločanje, češ da kljub upravnemu sporu pod št. I U 65/2017 ni preverila pravilne uporabe materialnega prava. Meni, da gre za nevestno delo v nasprotju s pravili stroke, češ da se tožena stranka posveča medijskim zapisom o domnevnih nepravilnostih tožeče stranke, kar škoduje ugledu oblastnega organa in celotnemu področju kulture.

9. V tožbi utemeljuje očitek zmotne uporabe materialnega prava z oceno o zmotnosti stališča tožene stranke, da upravni organ lahko izvede revizijo poslovanja na podlagi izpostavljenih določb ZJF in Pravilnika, češ da si določbe 3., 19., 62., 71. in 100. člena ZJF tožena stranka razlaga napačno, v smeri zasledovanja subjektivnega ministrovega interesa. To pa še zlasti zato, ker je tožeča stranka po svojem statusu javni zavod, ki ima po ZJF status posrednega proračunskega uporabnika, ne pa organa v pristojnosti ministrstva, niti statusa pravne osebe, v kateri ima država kapitalsko naložbo. Zato tudi očita toženi stranki zmotno uporabo določb 71. člena in 100. člena ZJF. Pri tem še poudarja, da je predstojnik posrednega uporabnika direktor javnega zavoda Slovenska filharmonija, ne pa minister za kulturo.

10. Da izpodbijani sklep temelji na zmotni uporabi materialnega prava in da naj ne bi bilo pravne podlage za izvedbo notranje revizije na način, ki ga določa izpodbijani sklep, pa naj bi izhajalo tudi iz 42. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), po katerem svet zavoda lahko predlaga ustanovitelju revizijo poslovanja, ki jo lahko opravi tudi notranji revizor ustanovitelja. Vendar poudarja, da v primeru tožeče stranke svet zavoda takega sklepa ni sprejel. Čeprav sicer drži navedba tožene stranke, da za svoje poslovanje v letih 2013, 2014 in 2015 tožeča stranka ni izvedla notranje revizije poslovanja, kljub temu poudarja, da je bila s tem tožena stranka seznanjena in vsa ta leta tega ni problematizirala, saj na ta način javni zavodi prihranijo približno 8.000,00 EUR letno, pri čemer tožeča stranka poudarja, da v tem pogledu ne odstopa od prakse drugih javnih zavodov. Četudi ji je sicer res Računsko sodišče RS izreklo negativno mnenje ob nadzoru njenega poslovanja za leto 2012, vendar posebej poudarja, da iz njegovega Porevizijskega poročila z dne 16. 9. 2015 tudi izhaja, da je tožeča stranka zadovoljivo ali delno zadovoljivo izvedla vse popravljalne ukrepe, razen nepravilnosti iz točk 2.1., 2.4. in 2.8., ki pa so ocenjene kot kršitve, ki sicer ne presegajo pomembnosti. Četudi je navedeno Revizijsko poročilo z dne 20. 2. 2015 dostopno javnosti že 2 leti, ga tožena stranka ni problematizirala, zato ga je po mnenju tožeče stranke potrebno upoštevati skupaj s Porevizijskim poročilom. A tudi s tega vidika tožeča stranka meni, da ne odstopa od ocene večine drugih javnih zavodov v Republiki Sloveniji, vendar teh navedb ni mogla podati tekom upravnega postopka, ker je tožena stranka izdala izpodbijani sklep v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

11. Nadalje v tožbi še navaja, da neodvisne in samostojne notranje kontrole v javnem zavodu ne more izvajati notranja revizijska služba njegovega ustanovitelja, češ da gre za hierarhično strukturo, zato meni, da je smisel zakonskih določb ZJF glede notranje revizije v tem, da posredni proračunski uporabnik sam zagotovi notranjo revizijo poslovanja in s tem doseže večjo učinkovitost poslovanja, medtem ko naj bi tožena stranka skušala izvesti izpodbijano revizijo poslovanja z namenom iskanja napak v poslovanju tožeče stranke za potrebe razrešitve direktorja, torej iz nezakonitih, diskriminatornih in koruptivnih namenov. Z izpodbijanim sklepom naj bi se tako z nezakonito odrejeno revizijo posegalo v pravico tožeče stranke do samostojne izbire revizorja po določilih 100. člena ZJF, četudi ji avtonomijo izrecno priznavajo ne le določila Zakona o zavodih, pač pa tudi 18. člen Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Slovenska filharmonija (v nadaljevanju Sklep o ustanovitvi), ki ji priznava avtonomijo glede notranje revizije, saj 3. alineja 1. odstavka 18. člena Sklepa o ustanovitvi določa, da Svet zavoda predlaga ustanovitelju revizijo poslovanja, ki jo lahko opravi tudi notranji revizor ustanovitelja. Nikakor pa po stališču tožeče stranke ne more priti po obratni poti do notranjega nadzora enostransko s strani oblastnega organa, kar naj bi tožena stranka v konkretnem primeru prezrla. Poleg tega pa naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker se z obsegom revizije posega tudi v nadzor sredstev, ki jih je tožeča stranka pridobila ne le iz proračuna, pač pa tudi iz drugih virov, vključno s sredstvi, pridobljenimi na trgu, s prodajo blaga in storitev ter iz drugih virov. Prav tako naj bi poseg v avtonomijo tožeče stranke predstavljal vstop imenovane revizorke v prostore tožeče stranke in njen dostop do dokumentacije tožeče stranke in oseb, pri čemer gre za nezakonite posege in vdore, pred katerimi je tožečo stranko dolžan varovati njen direktor. Dodatno še navaja, da bo tožeča stranka sama naročila izvedbo notranje revizije za leta od 2013 do 2015 pri zunanjem izvajalcu, pooblaščenem za notranje revidiranje, pri čigar izbiri jo zavezujejo pravila javnega naročanja, kar terja določen čas, o čemer je pripravljen pričati direktor tožeče stranke, zato v dokazne namene predlaga njegovo zaslišanje. Poleg tega v dokazne namene predlaga vpogled izpodbijanega sklepa in drugih listin predmetnega upravnega in sodnega spisa št. I U 65/2017 ter Porevizijskega poročila z dne 16. 9. 2015. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj odpravi izpodbijani sklep tožene stranke in ji naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

12. Hkrati s tožbo vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), glede na to, da iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se revizija prične osmi dan po vročitvi sklepa, tožba v upravnem sporu pa nima suspenzivnega učinka. Navaja, da v kolikor bi se izvedla revizija po izpodbijanem sklepu, se bo poseglo v z zakoni in ustanovitvenim aktom zagotovljeno avtonomijo tožeče stranke, notranja revizija pa bi se tako pričela na podlagi nezakonitega sklepa, s čimer bi se posledično kot vprašljivi izkazali tudi verodostojnost in zakonitost njenih rezultatov, tožeča stranka pa bi zaradi takega arbitrarnega ravnanja utrpela nepopravljivo škodo na svojem ugledu samostojne institucije s 100-letno tradicijo na umetniškem področju instrumentalne in vokalne glasbe. Kar pa zadeva sorazmernost s prizadetimi koristmi nasprotne stranke in javno koristjo pa navaja, da z odložitvijo izvršitve izpodbijanega akta ne bo prizadeta javna korist, češ da je bilo poslovanje tožeče stranke predmet preverjanja Računskega sodišča RS in drugih inšpekcijskih organov. Minister lahko poda ponovni predlog za nadzor Računskega sodišča, direktor tožeče stranke pa je že pričel s postopkom izbire zunanjega izvajalca notranje revizije poslovanja skladno s 100. členom ZJF, pri čemer se sklicuje na vse svoje navedbe v tožbi. Prav tako meni, da javna korist ne bo v ničemer prizadeta z izdajo predlagane začasne odredbe, saj meni, da javne koristi ne gre enačiti s koristjo upravnega organa, pač pa ravno nasprotno, češ da bi moralo biti spoštovanje zakonitosti in strokovnosti odločitev prva skrb oblastnega organa, medtem ko naj bi se zaupanje v pravni red ustvarjalo z zagotavljanjem pravice do sodnega varstva ter z zakonitimi, ne pa arbitrarnimi odločitvami v najkrajših možnih rokih. Sodišču predlaga, da naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

13. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 v danem roku predložila upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem nasprotuje vsem tožbenim ugovorom ter ponavlja pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev, ki jih je navedla v izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške tega upravnega spora.

14. Ob sklicevanju na izpostavljene sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah tožena stranka sodišču predlaga, da naj zavrne tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker ocenjuje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Le-ta terja restriktiven pristop, zato mora tožnik, na čigar strani je trditveno in dokazno breme, že v svojem predlogu navajati in s stopnjo verjetnosti izkazati izpolnjevanje zakonsko predpisanih pogojev, pri čemer se upošteva škoda, ki je tudi v primeru uspeha s tožbo ne bi bilo mogoče odpraviti ali pa zelo težko. Vendar v danem primeru tožeča stranka v svoji zahtevi po oceni tožene stranke ni navedla konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi utemeljevala nastanek težko popravljive škode, pač pa je le pavšalno navedla, da bi se z izvedbo revizije nepopravljivo poseglo v pravno avtonomijo tožeče stranke in škodovalo njenemu ugledu ter da ne bi bilo mogoče več odpraviti posledic, ki bi nastale v odločitvah, katerih podlaga bi bila v rezultatih revizije ter da bi s tem nastala tožeči stranki nepopravljiva škoda, kar pa ne zadostuje za izdajo predlagane začasne odredbe. Še zlasti, ker ni konkretne opredelitve, kakšne posledice naj bi ji z izvedbo revizije sploh nastale, oziroma, zakaj konkretno navedene posledice zanjo predstavljajo težko popravljivo škodo, česar tožeča stranka v svoji zahtevi ni storila, niti ni svojih navedb prav z ničemer izkazala. Tožena stranka nasprotuje tudi navedbam tožeče stranke, da bi z izdajo predlagane začasne odredbe ne bila prizadeta javna korist ali korist nasprotne stranke, saj meni, da v predmetnem sporu pojem javne koristi zajema zakonitost, preglednost, učinkovitost, uspešnost in gospodarnost poslovanja tožeče stranke. To pa zato, ker se javni zavodi, kar je nesporno tudi tožeča stranka, ustanovijo z namenom zadovoljevanja javnih interesov na posameznih področjih, oziroma opravljajo javno službo. Zato je po mnenju tožene stranke še toliko bolj pomembno, da je poslovanje tožeče stranke ves čas zakonito in smotrno, brez vsakršnega dvoma o tem. Mehanizmi nadzora nad njenim poslovanjem omogočajo pregled nad zakonitostjo in smotrnostjo njenega poslovanja ter transparentno porabo javnih sredstev, kar je še zlasti pomembno v primeru porajanja dvoma o slednjem. Zato bi bila z odložitvijo izvršitve izpodbijanega sklepa po prepričanju tožene stranke prizadeta javna korist, saj je izdani sklep utemeljen in zakonit, navedbe tožeče stranke o izvedeni reviziji Računskega sodišča za leto 2012 pa brezpredmetne ob dejstvu, da tožeča stranka v letih 2013, 2014 in 2015 ni izvedla notranje revizije poslovanja.

K točki 1:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev tožene stranke o izvedbi revizije poslovanja tožeče stranke za leta 2013, 2014 in 2015 s strani imenovane državne notranje revizorke. Glede na vsebino v izpodbijanem sklepu izražene odločitve gre za javnopravni formalni oblastveni posamični akt upravnopravne narave o uvedbi oziroma začetku in izvedbi revizije poslovanja javnega zavoda, o čemer se je sodna praksa že večkrat izrekla, med drugim s sodbo naslovnega sodišča v primerljivi zadevi III U 52/2014 z dne 9. 5. 2014. 17. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je tožeča stranka po svojem pravnem statusu pravna oseba javnega prava v statusni obliki javnega zavoda, niti ni sporno, da je vsakoletni proračun tožeče stranke v relevantnem obdobju presegal cenzus iz 2. odstavka 10. člena Pravilnika1 v višini 500 mio SIT, kar je enako 2.086.463,03 EUR, tako da je v letu 2013 znašal 6.230.621,00 EUR, v letu 2014 je znašal 6.464.520,00 EUR, v letu 2015 pa je znašal 6.053.561,00 EUR.

18. Sporno prav tako tudi ni, da sama tožeča stranka v letih 2013, 2014 in 2015 ni izvajala predpisanih notranjih revizij poslovanja, kakor tudi ne, da gre v tem primeru za ponovno odločanje tožene stranke v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 65/2017-8 z dne 24. 1. 2017 ter, da zoper odločitve tožene stranke, ki je po svojem pravnem statusu pritožbeni upravni organ druge stopnje, ni pritožbe. Sedaj izpodbijani sklep je bil torej izdan v ponovnem postopku po tem, ko je to sodišče prvotno odločitev, to je po vsebini enak sklep z dne 29. 12. 2016, s sodbo, št. I U 65/2017-8 z dne 24. 1. 2017, odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki. V navedeni sodbi je sodišče izrazilo svoja stališča, ki se tičejo postopka, medtem ko se glede razlogov tožene stranke, navedenih šele v odgovoru na tožbo, tedaj sodišče ni posebej opredeljevalo.

19. V sodbi, št. I U 65/2017-8 z dne 24. 1. 2017, ki jo je to sodišče predhodno izdalo v obravnavani zadevi, je kot bistveno za razrešitev konkretnega spora izpostavilo, da se s tožbo izpodbija sklep o uvedbi revizije na podlagi 100. člena ZJF in 14. člena Pravilnika, ki se glede na ustaljeno sodno prakso, kot med drugim izhaja iz sklepov Vrhovnega sodišča RS I Up 336/2014 z dne 29. 10. 2014 in I Up 535/2013 z dne 30. 1. 2014, lahko izpodbija v upravnem sporu, torej gre za javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne (nadzorne) funkcije, s katerimi organ na podlagi izrecne zakonske določbe odloči, da bo po tretji osebi opravil revizijo poslovanja sicer samostojne pravne osebe, zato mora biti takšen akt izdan v skladu s pravili, ki jih določa ZUP. Ker tedaj izpodbijani sklep ni vseboval vseh predpisanih obveznih sestavin po določilih 3. odstavka 210. člena v povezavi z 214. členom ZUP, saj med drugim ni imel obrazložitve, kar je onemogočalo preizkus pravilnosti tedaj sprejete odločitve, je sodišče tedaj izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1. 20. Sodišče v tem upravnem sporu po vpogledu sedaj izpodbijanega sklepa ter podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da so bila stališča, ki jih je izrazilo v svoji predhodni pravnomočni sodbi I U 65/2017-8 z dne 24. 1. 2017 v ponovnem postopku s strani tožene stranke ustrezno upoštevana, saj je sprejeto odločitev v ponovljenem postopku tožena stranka zadostno obrazložila, tako z dejanskega kot zlasti s pravnega vidika, pri čemer relevantno dejansko stanje med strankama niti ni sporno. Po presoji sodišča je sedaj izpodbijani sklep, kot je povzet v obrazložitvi te sodbe in sklepa v točkah 1 do 4, zakonit in pravilen iz razlogov, ki jih je v svoji obrazložitvi dovolj izčrpno navedla že tožena stranka in s katerimi se sodišče v celoti strinja ter se na njih, da jih ne ponavlja, zgolj izrecno sklicuje.

21. Iz obrazložitve sedaj izpodbijanega sklepa so namreč dovolj konkretno razvidni dejanski in pravni razlogi sprejete odločitve, ki je utemeljena na določilih 71. člena in 100. člena ZJF v povezavi z 2. odstavkom 10. člena Pravilnika, ki enako zavezujoče veljajo za vse neposredne in posredne proračunske uporabnike, med katere se uvršča tudi tožeča stranka (6. točka 3. člena ZJF). Po določilih 123. člena ZUJIK opravlja ministrstvo, pristojno za kulturo, strokovni nadzor nad zagotavljanjem javnih kulturnih dobrin in v okviru tega nadzora med drugim ugotavlja tudi smotrnost uporabe sredstev za doseganje namena in ciljev iz aktov javnega zavoda (4. alineja 2. odstavka). Kontrola nad namensko porabo sredstev za opravljanje javne službe se opravlja v skladu s posebnimi predpisi, med drugim s Pravilnikom in ZJF, ki v 1. odstavku 71. člena določa, da pristojna ministrstva pri zagotavljanju javnih služb in dejavnosti v javnem interesu, usklajujejo programe dela in finančnih načrtov javnih zavodov ter pravnih oseb po potrjenih programih in nadzirajo poslovanje, izvajanje odobrenih programov in zadolževanje pravnih oseb. Skladno s 1. odstavkom 100. člena ZJF pa je za vzpostavitev in delovanje ustreznega sistema finančnega poslovodenja in kontrol ter notranjega revidiranja odgovoren predstojnik neposrednega in posrednega proračunskega uporabnika. Po povedanem sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tožeča stranka utemeljuje le s sklicevanjem na 42. člen ZUJIK2 , ker naj bi bilo ob izostanku predloga sveta zavoda posledično poseženo v njeno avtonomijo, ne da bi to svojo trditev konkretizirala v tem smislu, da bi jo kakorkoli določneje argumentirala. Zakon (71. in 100. člen ZJF) namreč velja za vse naslovnike enako, avtonomija na katero se sklicuje tožeča stranka, pa ne more pomeniti, da javni zavodi niso dolžni spoštovati veljavnega pravnega reda, predpisanega z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi, o čemer se je v primerljivi zadevi izreklo tudi že Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-34/94 z dne 22. 8. 1998, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 18/1998 z dne 6. 3. 1998 (66. in 67. točka obrazložitve), ob zavrnitvi pobude za oceno ustavnosti 79. člena Zakona o visokem šolstvu glede nadzora nad delovanjem univerze. Tedaj je svojo odločitev utemeljilo na dejstvu, da avtonomija ne pomeni, da univerze niso dolžne spoštovati ustave in zakonov, medtem ko iz obrazložitve navedene odločbe in odločbe št. U-I-156/08 z dne 14. 4. 2011, v katerih Ustavno sodišče razlaga avtonomijo univerze, tudi ne izhaja, da bi navedene določbe ZJF lahko presegale mejo dopustnega posega v avtonomijo državnih univerz, ki so po svojem pravnem statusu javni zavodi, enako kot tožeča stranka v obravnavanem primeru.

22. Sodišče zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor kršitve določb upravnega postopka, saj je pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa tožena stranka postopala po določilih 3. odstavka 210. člena v povezavi z 214. členom ZUP, ki opredeljuje vsebino obrazložitve upravne odločbe, saj vsebuje obrazložitev izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzeta v tej sodbi pod točkami 1 do 4 obrazložitve, vse potrebne odgovore na navedene normativne vsebine. Še zlasti to velja glede na pravno naravo izpodbijanega sklepa kot procesnega akta, saj nedvomno omogoča tudi preizkus pravilnosti sprejete odločitve, skladno s standardi obrazložitve procesno-pravnih aktov, izhajajočih iz 7. točke 2. odstavka 237. člena v povezavi z 2. točko 1. odstavka 144. člena ZUP, po kateri lahko upravni organ v skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči o zadevi, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Zato je tudi tožbeni ugovor zatrjevane kršitve določb postopka po povedanem neutemeljen.

23. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi 1.odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

24. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, katere opravo je sicer smiselno predlagala tožeča stranka s tem, ko je predlagala ustno zaslišanje svojega zastopnika C.C, vendar ker relevantno dejansko stanje med strankama niti ni sporno, je zato sodišče v konkretnem primeru odločilo brez oprave glavne obravnave na seji sodnega senata (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

25. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

26. V skladu z določilom 2. odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega se v konkretnem primeru sklicuje tudi tožeča stranka, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku v upravnem sporu lahko prizadejala težko popravljiva škoda.

27. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To obenem pomeni, da tožeča stranka za predlagano začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa, saj je sodišče v konkretnem primeru že odločilo o tožbi, ki jo je s 1. točko izreka zavrnilo, pri čemer pritožba zoper sodbo ni dovoljena skladno s 1. odstavkom 73. člena ZUS-1. Ker postane sodba z vročitvijo strankam pravnomočna, je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za njeno izdajo.

K točki 3:

28. Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.

1 Določilo 2. odstavka 10. člena Pravilnika se glasi:"Proračunski uporabniki, katerih letni proračun presega 500 mio SIT so dolžni zagotoviti notranjo revizijo svojega poslovanja vsako leto z lastno revizijsko službo ali v skladu z 11. ali 12. členom tega Pravilnika". 2 Zakonodajalec je z določili 42. člena ZUJIK podrobneje uredil svet javnega zavoda, njegovo sestavo in naloge tako, da se 1. odstavek 42. člena ZUJIK glasi: "Javni zavod ima svet, ki ga sestavljajo predstavniki ustanovitelja, ki jih izmed strokovnjakov s področja dela javnega zavoda, financ in pravnih zadev imenuje ustanovitelj, in predstavniki delavcev zavoda, ki imajo najmanj enega člana in največ do ene tretjine članov v svetu zavoda". Med nalogami sveta javnega zavoda je v 3. alineji 2. odstavka 42. člena določeno, da "predlaga ustanovitelju revizijo poslovanja, ki jo lahko opravi tudi notranji revizor ustanovitelja".