Jedro

Pogoje za dodelitev republiške štipendije določa 2. odst. 56. člena ZZZPB. Odločitev tožene stranke je v nasprotju z 2. odst. 39 člena ZUS, če niso bile ugotovljene dejanske okoliščine (dohodek na družinskega člana, katastrski dohodek, cenzus), ki so potrebne za odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo z dne 7.9.1992.

Obrazložitev

Enota republiškega zavoda za zaposlovanje je z odločbo z dne 20.10.1991 zavrnila prošnjo mladoletne tožnice za dodelitev republiške štipendije z utemeljitvijo, da dohodki na družinskega člana v drugem trimesečju leta 1991 znašajo 7.458,45 takratnih dinarjev mesečno in s tem presegajo z razpisom določeno višino 5.680,00 takratnih dinarjev.

Tožnica se je zoper takšno odločbo pritožila zaradi nepravilnega izračuna.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila. Navedla je, da so pogoji za dodelitev republiške štipendije urejeni v zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in v pravilniku o štipendiranju. Pogoje določa 58. člen zakona, po 8. členu pravilnika pa se upoštevajo vsi dohodki družine. Dohodek na družinskega člana je znašal v drugem trimesečju leta 1991 7.375,04 SIT, cenzus pa je znašal 5.680 SIT. Brutto pokojnina očeta je v drugem trimesečju leta 1991 znašala 37.971,08 SIT, brutto pokojnina matere pa v istem obdobju 28.124,82 SIT. Katastrski dohodek v letu 1990 pa je bil preračunan v ekvivalent osebnega dohodka in bi naj znašal za eno trimesečje 279,50 SIT. Tožena stranka je navedla, da je organ prve stopnje upošteval le aprilske pokojnine, kar pa na odločitev ne vpliva, ker je razlika zanemarljiva. Postopek za pridobitev štipendije po 3. členu pravilnika zaradi težkih socialnih razmer ni bil izveden.

Tožnica je v tožbi smiselno predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Trdila je, da imata njena starša majhno pokojnino in da drugih dohodkov nimata. Oče je invalidski upokojenec. Če se dohodki seštejejo in delijo s tri, pride na vsakega družinskega člana dohodek 4.795,77 SIT. Pokojnine ni mogoče računati v brutto zneskih. Drugega ali katastrskega dohodka družina nima, zemlje nimajo, imajo le delček vrta.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla podroben izračun dohodkov na družinskega člana. Vsi dohodki bi naj znašali 66.375,40 SIT ali na družinskega člana 7.375,04 SIT. Dohodek iz kmetijske dejavnosti pa je v letu 1991 bilo treba izračunati po količniku 215. Tožena stranka je predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92 - ZZZPB) v 2. odstavku 56. člena določa pogoje za republiško štipendijo. Pravico do te štipendije lahko uveljavljajo učenci in študenti, katerih dohodek na družinskega člana v drugem trimesečju tekočega leta ne presega 80 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu in ki redno izpolnjujejo učne oziroma študijske obveznosti. Merila za dodeljevanje štipendij določa pravilnik o štipendiranju (Uradni list RS, št. 24/91, 14/92). Ker zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti govori v navedeni določbi o zajamčenem osebnem dohodku kot osnovi za ugotavljanje pogojev za pridobitev republiške štipendije, je upoštevati določbe zakona o zajamčenem osebnem dohodku (Uradni list RS, št. 48/90) in odloka o določitvi zajamčenega osebnega dohodka (Uradni list RS, št. 13/91). Prvostopni upravni organ v utemeljitvi odločbe ni navedel, iz katerih dejanskih okoliščin sklepa, da so dohodki na družinskega člana v drugem trimesečju leta 1991 znašali 7.458,45 takratnih dinarjev. Ni tudi natančno utemeljil, katere dohodke članov družine je pri tem upošteval in kako je izračunal znesek 5.680 takratnih dinarjev kot takoimenovani cenzus. Tožena stranka teh napak v izpodbijani odločbi ni odpravila. V dohodek tožničine družine je štela tudi katastrski dohodek, čeprav za to v upravnih spisih ni dokazov. Tožena stranka tudi ni obrazložila, iz katerih pravnih norm je sklepati, da je treba pri ugotavljanju višine dohodka na družinskega člana upoštevati bruto pokojnino staršev tožnice.

Sodišče lahko v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabiti kot republiški predpis, odpravi izpodbijani upravni akt. To lahko stori tudi takrat, če spozna, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so te v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene.

Ob tem, da tožena stranka ni odpravila pomanjkljivosti iz izpodbijane odločbe in da dejanske okoliščine niso bile popolno ugotovljene, sodišče tudi ugotavlja, da bi morala tožena stranka zaslišati tožnico, česar pa ni storila, kar je kršitev 8. in 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki ga je dovoljeno uporabljati na podlagi navedene določbe ustavnega zakona.