Jedro

Tožnica bi bila v spornih dneh upravičena do odsotnosti z dela in s tem do ustreznega nadomestila plače le na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 6.3.2001 in 6.4.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo. Ugotovilo je, da tožnica v času od 2.2.2001 do 11.2.2001 ni bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, drugih razlogov za odsotnost z dela v teh dneh pa ni navajala.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni razčistilo nasprotij med izpovedbo njenega izbranega zdravnika, ki je bil zaslišan kot priča in imenovanim izvedencem medicinske stroke glede njene delazmožnosti v spornih dneh. Izvedenec se ni opredelil do vseh tožničinih bolezenskih težav, ki so bile razlog, da ji je bila priznana odsotnost z dela zaradi bolezni do 31.1.2001 in od 12.2.2001 dalje. Sodišče je zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni sledilo dokaznemu predlogu za imenovanje drugega izvedenca in ko se je ob vseh nejasnostih le pavšalno opredelilo, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da revizijski razlogi niso podani in predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Kolikor revizija očita sodišču nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede tožničinega zdravstvenega stanja v spornih dneh in glede njene delazmožnosti, te navedbe pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker to ni dovoljen revizijski razlog, sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica v reviziji ni določno opredelila. V tem smislu je mogoče razumeti le tožničin očitek, da sodišče neutemeljeno ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca, sodišče druge stopnje pa se je, kljub pritožbenemu ugovoru, s takim ravnanjem strinjalo. Tudi ta očitek ni utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP lahko senat obrazloženo zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev. Sodišče je utemeljeno zaključilo, da med ugotovitvami izvedenca dr. Č. in izpovedbo tožničinega izbranega zdravnika glede njenega zdravstvenega stanja v spornih dneh ni takih nasprotij, da bi bilo potrebno dokazovanje z novim izvedencem. Hkrati pa je bilo, upoštevaje procesno in materialnopravno ureditev uveljavljanja odsotnosti z dela zaradi bolezni, nadaljnje ugotavljanje zatrjevanih razlogov za odsotnost tožnice z dela v delovnem sporu nepotrebno tudi zato, ker je bilo pred pristojnim organom Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pravnomočno ugotovljeno, da tožnica v spornih dneh ni bila nezmožna za delo zaradi bolezni.

V zvezi s preizkusom uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da bi bila tožnica v spornih dneh upravičena do odsotnosti z dela in s tem upravičena tudi do ustreznega nadomestila plače le na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni (tretji odstavek 61. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, tožnica takega potrdila ni predložila, saj predlogu njenega izbranega zdravnika zdravniška komisija I. stopnje ni sledila in je podala mnenje, da je bila tožnica zadržana z dela zaradi bolezni le do 31.1.2001 in od 12.2.2001 dalje, s takim mnenjem pa je dne 5.3.2001 soglašala tudi zdravniška komisija II. stopnje. Ker tožnica s takšnimi mnenji zdravniških komisij ni soglašala, je zahtevala izdajo ustrezne odločbe. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v izdani odločbi dne 23.3.2001 vztrajal, da tožnica v vmesnem obdobju od 2.2. do 11.2.2001 ni bila nezmožna za delo zaradi bolezni, tako da s strani pristojnih organov za sporne dneve bolniški stalež ni bil odobren oziroma tožnici ni bila priznana upravičena odsotnost z dela zaradi bolezni.

Že glede na navedene ugotovitve tožnica ni dokazala upravičenosti svojih izostankov v spornih dneh. Ker je šlo za neupravičeno odsotnost v trajanju pet zaporednih delovnih dni, je bil podan razlog za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 5. točke prvega odstavka 100. člena takrat veljavnega ZDR/90. Sodišče je zato tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato tožnica s svojo revizijo ni mogla uspeti.