Jedro

Po razdrtju prodajne pogodbe, po kateri je bila kupnina dogovorjena in plačana v DEM, sme kupec - tožnik zahtevati njeno vračilo v tolarskem znesku, izračunanem po tečaju na dan vložitve tožbe, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju o še ne pravnomočno razsojenih tožbenih zahtevkih obeh strank je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 1,524.709,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,482.759,60 SIT od 8.3.1995 dalje in od zneska 41.950,00 SIT od 16.12.1994 dalje ter da mora tožnik plačati tožencu 1,116.391,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 490.506,60 SIT od 16.12.1994 dalje in od zneska 625.884,80 SIT od 22.2.1995 dalje. V presežku je tožbena zahtevka obeh strank zavrnilo, tožencu pa naložilo, naj povrne tožniku 227.254,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in v zvezi s toženčevo pritožbo zavzelo med drugim stališče, da je v tožnikovi dispoziciji oblikovanje tožbenega zahtevka za vrnitev tistega, kar je bilo dano na podlagi razdrte pogodbe, in s tem izbira obračuna tuje valute, v kateri je bila sklenjena pogodba in opravljena plačila.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo v delu, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo napadene sodbe, tako da bo zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke razen v znesku 279.830,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da bo odločeno, da mora tožnik povrniti tožencu njegove pravdne stroške. Sklicuje se na 132., 394. in 549. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in trdi, da je tožnik s tem, ko je postavil zahtevek v tolarjih in ne v tolarski vrednosti DEM, zahteval nekaj drugega, kot je dejansko na podlagi pogodbe izpolnil toženi stranki. Tožeča stranka je dolžna postaviti zahtevek v določenem številu enot tuje valute v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in z obrestmi, kot jih v kraju plačila izplačujejo banke za devizne vloge na vpogled. Če bi obveljalo stališče pritožbenega sodišča, bi lahko tožeča stranka preračunala tujo valuto v domačo na katerikoli dan v teku pravde glede na tečaj in višino natečenih zamudnih obresti, ki se pokažeta zanjo kot najbolj ugodna. S tem je kršeno tudi načelo ekvivalence.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Prav iz zakonskih določb, ki jih omenja revizija, sledi pravilnost odločitve nižjih sodišč, da mora toženec na podlagi postavljenega zahtevka kot prodajalec vrniti tožniku kot kupcu tolarski znesek tistega, kar mu je ta plačal v obrokih na podlagi pogodbe, ki je bila razdrta. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč določa (prvi odstavek 549. člena), da če se pogodba razdre, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z zakonskimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel. Obroki so bili plačani v tuji valuti, torej v nasprotju z zapovedjo iz drugega odstavka 5. člena takrat veljavnega Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I), da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti (enako 71. člen Zakona o Banki Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I). Plačila obrokov bi torej morala biti opravljena v domači valuti. Tako ni videti nobenega zadržka za to, da lahko kupec zahteva vrnitev danega v domači valuti (tretji odstavek 132. člena ZOR) najmanj po tečaju na dan vložitve tožbe in z zamudnimi obrestmi od takrat dalje.

Zmotno je revizijsko stališče, da Zakon o Banki Slovenije in Zakon o deviznem poslovanju nalagata tožeči stranki postaviti zahtevek v določenem številu enot tuje valute v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije. Česa takšnega ne predpisuje Zakon o Banki Slovenije ne Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 23/99), veljaven v času, ko je tožnik postavil modificirani tožbeni zahtevek, in torej tudi v času odločanja sodišč. Slednji le določa, da je valuta izpolnitve vedno tolar, tudi v primerih, ko so v pogodbah med fizičnimi osebami s prebivališčem v Republiki Sloveniji uporabljene devize kot vrednostna podlaga (tretji odstavek 18. člena in 4. točka prvega odstavka 2. člena). Tožnik je postavil zahtevek v tolarjih.

Ne gre niti za kršitev načela ekvivalence, saj bi tožnik prejel le ekvivalent danega, če bi toženec izpolnil svojo obveznost ob razdrtju pogodbe (tretji odstavek 132. člena ZOR) ali pa vsaj ob prejemu tožbe. Ko pa tega ni storil, bo tožnik prejel prav tako le ekvivalent (upoštevaje tečaj ob vložitvi tožbe), in seveda tudi zakonske obresti, ki pa so posledica toženčeve zamude (peti odstavek 132. člena ZOR), ne pa česa drugega. Ne gre mešati ekvivalence z zamudo.

Uveljavljeni revizijski razlog torej ni podan. Sodišče je zato moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).