Jedro

Čeprav je bila obsojenka v drugi kazenski zadevi, ki se je istočasno vodila zoper njo pred drugim sodiščem, v priporu, ta okoliščina sama po sebi še ne narekuje obvezne obrambe tudi v tem kazenskem postopku, saj niso bili podani razlogi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti obsojenki iz razloga po 2. odstavku 70. člena ZKP v tej kazenski zadevi.

Izrek

Zahteva obsojene V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, za katero je obsojenki izreklo kazen pet mesecev zapora. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenke in njenega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojenko pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenka dne 14.11.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da ji je bila kršena pravica do obrambe, ker na glavni obravnavi ni bil navzoč njen zagovornik in tako ni imela možnosti zagovarjati se v navzočnosti zagovornika. Sodišče je zavrnilo zahtevo za zaslišanje prič P. in S., ki bi potrdile oziroma ovrgle pričevanje udeleženih. V zadevi je sodeloval isti tožilec, kot v drugih primerih zoper njo in bi moral biti zato izločen iz razlogov po točki 4, 4.a in 5 39. člena ZKP. Pri izdaji sodbe višjega sodišča sta sodelovala sodnik in sodnica, ki sta sodelovala v drugih procesnih dejanjih zoper katere je vložena pritožba, zato sta bila seznanjena s podatki, ki so vplivali na končno odločbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi oziroma jo oprosti vseh obtožb. 3. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podano skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 11.12.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2.

5. Ni mogoče pritrditi navedbam obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je glavno obravnavo opravilo brez oseb, katerih navzočnost je obvezna, ko na obravnavi ni bil navzoč njen zagovornik in tako ni imela možnosti zagovarjati se v navzočnosti zagovornika.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojenka dne 16.5.2005, ko ji je bilo v tej kazenski zadevi vročeno vabilo za glavno obravnavo dne 21.3.2005, v priporu v drugi kazenski zadevi - kazenski zadevi, ki se je zoper obsojenko vodila pred Okrajnim sodiščem v Kopru. V vabilu na glavno obravnavo je bila obsojenka poučena o pravici do zagovornika in tudi da glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik nanjo ne bo pristopil ali če si bo zagovornika najela šele na glavni obravnavi. Čeprav je bila obsojenka takrat v priporu v drugi kazenski zadevi, zgolj okoliščina, da je bila v kazenski zadevi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Kopru v priporu, sama po sebi še ne narekuje obvezne obrambe tudi v drugem kazenskem postopku, ki je tekel zoper njo pred Okrajnim sodiščem v Piranu v tej kazenski zadevi, saj je šlo za dva popolnoma ločena postopka, ki sta se zoper obsojenko sicer v istem času vodila pred dvema sodiščema. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso bili podani razlogi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti obsojenki iz razloga po 2. odstavku 70. člena ZKP v tej kazenski zadevi in zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Na glavni obravnavi dne 21.3.2005 je obsojenka bila pravilno poučena o pravici do zagovornika in je izjavila, da se brez zagovornika ne bo zagovarjala; v nadaljevanju pa se je branila z molkom. Vendar pa, kot to izhaja iz zapisnika z glavne obravnave, obsojenka pred pričetkom glavne obravnave niti ni predlagala, da naj se ta glavna obravnava preloži, da si najame zagovornika. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča s tem, ko je sodišče dne 21.3.2005 opravilo glavno obravnavo, ni prekršilo obsojenkine pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Obsojenka je zagovornika v tej kazenski zadevi pooblastila dne 24.3.2005 (priloga B2), to je tri dni po izreku sodbe sodišča prve stopnje. Zato so v nasprotju s podatki spisa njene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da si je zagovornika poiskala pravočasno, ker pa se je glavna obravnava dne 21.3.2005 pričela z zamudo, odvetnik ni mogel čakati, sama pa ni imela možnosti o zamudi obvestiti zagovornika.

7. Navedbe obsojenke v zahtevi, da "zahteva, da zaslišijo pričo P. kot oškodovanko, S.H., ki bi potrdile oziroma ovrgle pričevanje udeleženih, ni bila sprejeta", je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je razpisalo glavno obravnavo za dne 16.8.2004. Vabilo za to glavno obravnavo za obsojenko ni bilo izkazano, sodišče pa je izven glavne obravnave zaslišalo oškodovanko S.P., takrat staro 77 let. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 21.3.2005 je razvidno, da je obsojenka soglašala, da se zapisnik o tem zaslišanju oškodovanke S.P. prebere. Zato je bil dokaz z zaslišanjem oškodovanke na glavni obravnavi 21.3.2005 izveden skladno z določbo 2. odstavka 340. člena ZKP. Ker pa obsojenka na glavni obravnavi dne 21.3.2005 sploh ni predlagala zaslišanja H.S., so neutemeljene njene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ji je sodišče z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, kršilo njene pravice do obrambe.

9. Obsojenka v zahtevi navaja, da je podana kršitev postopka, ker je "isti tožilec T. sodeloval v drugih primerih, zoper katere so bile na odločbe podane pritožbe in bi moral biti izločen po 39. členu točka 4, 4.a in 5 ZKP".

10. Po določbi 1. odstavka 44. člena ZKP se določbe o izločitvi sodnikov uporabljajo smiselno tudi za državne tožilce; izločitve državnega tožilca pa ni mogoče zahtevati iz razlogov po 4.a ali 6. točki 39. člena ZKP. Po določbi 2. in 3. odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika (državnega tožilca) takoj, ko zve za razlog izločitve; izločitev sodnika višjega sodišča (višjega državnega tožilca) pa lahko stranka zahteva le do začetka seje senata.

11. Iz podatkov spisa izhaja, da je višji državni tožilec P.T. v pritožbenem postopku v zvezi s pritožbama obsojenke in njenega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 2.6.2005 podal predlog skladno z določbo 2. odstavka 377. člena ZKP. Predlog tožilca je pritožbeno sodišče obsojenki vročilo in nanj je obsojenka pisno odgovorila dne 10.6.2005. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne le, da obsojenka zahteve za izločitev višjega državnega tožilca ni podala v roku iz 3. odstavka 41. člena ZKP, temveč tudi, da nista bila podana razloga iz 4. in 5. točke 39. člena ZKP za izločitev višjega državnega tožilca v tej kazenski zadevi.

12. Z navedbami, da "so izdali sodbo višjega sodišča sodnik in sodnica, ki je sodelovala v drugih procesnih dejanjih, katere je vložena pritožba zoper njihovo odločbo, tako je izid njihove razsodbe pristranski" obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje, da je bil pri sodniku ali sodnici (dveh članih pritožbenega senata) pritožbenega sodišča podan izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP.

13. Skladno z določbo 4. odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev le poimensko določenega sodnika. Ker obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja imen sodnika in sodnice pritožbenega sodišča (dveh od treh članov senata Višjega sodišča v Kopru, ki je odločalo o pritožbi obsojenke in njenega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje), za katera meni, da je navedeni izločitveni razlog podan, Vrhovno sodišče njenih nedoločnih navedb ni moglo preizkušati.

C.

14. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča niso podane, v ostalem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenka brez zaposlitve in brez premoženja, jo je sodišče oprostilo povrnitve stroškov nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.