Jedro

Stranki sta se s pogodbo dogovorili, da bo naročnik (toženec) plačila izvrševal postopoma, na podlagi začasnih situacij. In ker toženec v postopku ni jasno navedel, katera dela, zajeta v drugi začasni situaciji, ki je podlaga izstavljenemu računu, niso bila izvedena oziroma so bila izvedena v nasprotju s pogodbenimi določili in pravili stroke, še manj je to izkazoval z ustreznimi dokazi, se ne more sklicevati na to, da dela še vedno niso prevzeta, zaradi česar je določilu 3. odstavka 623. člena ZOR plačila še ni dolžan izvršiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 9 I 2003/3558 z dne

19.3.2003, in tožencu naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 326.375,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec tej odločitvi nasprotuje in jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri trditvi, da tožeča stranka ni imela podlage (ne pravne in ne dejanske) za izstavitev spornega računa, saj dela, dogovorjena s pogodbo, niso zaključena oziroma izvršena dokončno.

Toženec je na opravljena dela tožeče stranke večkrat podal pripombe in reklamacije, kar jasno izhaja iz ugovora, ki ga je poslal tožeči stranki 25.1.2002. Jasno je tudi razvidno (dopis z dne 11.1.2002), da je tožeča stranka priznala, da je imelo opravljeno delo pomanjkljivosti in da le te niso bile v celoti odpravljene. Nadalje navaja, da je sodišče pogodbeno razmerje presojalo v skladu z navedbami prič, ni pa upoštevalo ugovornih navedb toženca, da je izvajalec kršil določilo 7. člena pogodbe. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni upoštevalo njegovega ugovora o nezapadlosti terjatve iz spornega računa in ponavlja, da ga je prejel šele skupaj s sklepom o izvršbi. Nazadnje pa zatrjuje, da mu je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do izjave, s tem ko sodišče ni upoštevalo njegovega opravičila za izostanek z naroka za glavno obravnavo dne

26. 11. 2004 in mu tako ni bila dana možnost, da tudi sam navede relevantna dejstva, ki so pomembna za razjasnitev sporne situacije.

Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da s predloženim bolniškim listom ni izkazal nenadnosti in nepredvidljivosti bolezni.

Poudarja, da zdravnik ne pozna pravne terminologije, da bi bolniški list lahko pisal v smislu, ki ustreza sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko naroka za glavno obravnavo dne 26.11.2004 ni preložilo na toženčev predlog, saj ni izkazal, da so bili za preložitev podani opravičljivi razlogi.

Opravičiti izostanek ne pomeni le predložiti zdravniškega potrdila, pač pa se mora sodnik na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepričati, ali je izostanek dejansko opravičljiv. To pa lahko stori le, če iz zdravniškega potrdila izhaja, kdaj je bil opravljen pregled stranke zaradi zatrjevane bolezni in opisano zdravstveno stanje (sodba in sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 28/99 z dne 21.10.1999). Tej zahtevi pa zdravniško potrdilo, ki ga je predložil toženec, ne ustreza. V tem smislu je zdravniško potrdilo popolnoma neobrazloženo (iz njega izhaja le to, da je bil toženec 26.11.2005 upravičeno odsoten od dela zaradi bolezni), zato je bila presoja sodnika o neupravičenem izostanku in o tem, da naroka ni bilo potrebno preložiti, utemeljena.

Toženec nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo njegovega ugovora o nezapadlosti terjatve iz spornega računa, iz razloga, ker naj bi ga prejel šele skupaj s sklepom o izvršbi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je njegova obveznost poravnati vtoževani znesek v skladu z 2. odstavkom 3. člena pogodbe zapadla v plačilo že petnajsti dan po izstavitvi druge začasne situacije oziroma najkasneje takrat, ko je tožeča stranka odpravila uveljavljane pomanjkljivosti, vsekakor pred vložitvijo predloga za izvršbo. Drugo začasno situacijo je toženec brez dvoma (na to kažejo dokazi, ki jih je predložil sam - konkretno dopis tožeči stranki 25.1.2002, naslovljen kot Ugovor k obračunu in zahtevi za plačilo izvršenih del...) prejel že v drugi polovici leta 2001, tožeča stranka pa je hkrati izkazala, da je tudi vse pripombe, ki jih je imel in so bile utemeljene, odpravila najkasneje do 25.11.2001. Končno pa toženec ne more biti uspešen niti s trditvijo, da tožeča stranka za izstavitev spornega računa ni imela podlage, ker dela, dogovorjena s pogodbo, niso zaključena in ker med strankama še ni bil izvršen prevzem opravljenih del. Po določilu 3. odstavka 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 v zvezi z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju ZOR) je sicer naročnik dolžan izvršiti plačilo šele, ko delo prevzame, če ni v pogodbi določeno drugače, vendar pa je delo dolžan prevzeti, ko je bilo izvršeno v skladu s pogodbo in pravili posla (622. člen ZOR). Šteje se, da je delo prevzeto, če naročnik, na prevzemnikovo zahtevo, da izvršeno delo pregleda in prevzame, tega, brez utemeljenega razloga, ne stori (2. odstavek 614. člena ZOR). Toženec svojih trditev v smeri, da tožeča stranka ni izvršila vseh del po pogodbi oziroma le-ta niso bila izvršena po pravilih pogodbe in stroke, zaradi česar izvršenega posla ni bil dolžan prevzeti, oziroma da mu tožena stranka izvršenega dela ni izročila, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi, ni določno opredelil, niti izkazal. Njegova trditvena in dokazna podlaga v tej smeri je preveč pavšalna, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje in s čimer se višje sodišče strinja, da bi lahko uspešno uveljavljal ta sicer relevanten ugovor. Poleg tega pa sta se stranki s pogodbo dogovorili, da bo toženec plačila izvrševal postopoma, na podlagi začasnih situacij (3. člen pogodbe). Toženec pa nikjer, ne v samem ugovoru in ne v listinskih dokazih, ni jasno in natančno navedel, katera dela, zajeta v drugi začasni situaciji, ki je podlaga izstavljenemu računu, niso bila izvedena oziroma so bila izvedena v nasprotju s pogodbenimi določili in pravili stroke, še manj je to izkazoval z ustreznimi dokazi. Nasprotno je tožeča stranka uspela dokazati z zaslišanjem prič in listinskimi dokazi, da so bila vsa dela, obračunana v drugi začasni situaciji, izvedena, v skladu s pogodbo in pravili stroke in da so bile upoštevane vse utemeljene toženčeve pripombe.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).