Jedro

Pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju je treba poleg splošnega enakega doprinosa strank k skupnemu premoženju upoštevati tudi prispevek toženca v obliki njegovega prispevka s posebnim premoženjem, to je vrednostjo podedovanega dela nepremičnine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je v 1. točki izreka delež pravdnih strank na skupnem premoženju 14/25 na toženi stranki in 11/25 na tožeči stranki, v 2. točki izreka pa se „50%“ nadomesti z „11/25“.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 2/3 solastniški delež toženca na parceli X in da sta deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju vsakega do ½, pod 2. točko izreka je toženi stranki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo prej navedenega solastniškega deleža na tožečo stranko, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba, pod 3. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod 4. točko izreka odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta se v roku pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 4. točko izreka, to je zoper odločitev o stroških postopka, iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in s predlogom, da pritožbeno sodišče v stroškovnem delu sodbo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka. Navaja, da odločitev o odmeri stroškov ni obrazložena, zaradi česar je ni možno preizkusiti. Nadalje sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi upoštevalo uspeh tožeče stranke v revizijskem postopku, ker je o teh stroških odločilo že Vrhovno sodišče s tem, ko je revizijo zavrnilo, tožena stranka pa v reviziji ni sodelovala. V kolikor se upošteva celotni uspeh tožeče stranke v pravdi, je ta uspela z večjim delom zahtevka, kar enako velja tudi v ponovljenem sojenju. Očitno je bila tožba v tej pravdi potrebna, saj je tožena stranka ves čas zavračala utemeljene zahteve tožeče stranke. V postopku niso nastali nikakršni dodatni oziroma posebni stroški v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je bil pravnomočno zavrnjen, ampak so vsi stroški nastali zaradi ugotavljanja utemeljenosti tistega dela zahtevka, za katerega se je na koncu pravnomočno izkazalo, da je utemeljen. Skladno določbo Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem se stroški odmerijo glede na uspeh v pravdi, bi moralo sodišče odločiti, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse njene stroške postopka.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da čeprav je v tej pravdi sodišče že pravnomočno odločilo, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju vsakega do ½, to ne more veljati pri parceli X. Nesporno je namreč, da je to nepremičnino toženec podedoval in so na njej takrat že bili objekti. Čeprav so ti objekti bili kasneje adaptirani, dograjeni, vendarle ni mogoče zaključiti, da je delež podedovanega premoženja toženca na tej nepremičnini nepomemben. Res toženec ni uveljavljal večjega deleža na tem skupnem premoženju, vendar pa je ves čas postopka zatrjeval, da je delež tožnice zanemarljiv, torej vsekakor manjši od 50%. Sodišče prve stopnje torej ne bi smelo popolnoma zanemariti njegovega posebnega premoženja, ki ga je podedoval, v deležu na obravnavani skupni lastnini.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je solastniški delež 2/3 na nepremičnini X., v zemljiški knjigi vpisan kot last tožene stranke, skupno premoženje pravdnih strank, in čeprav je v tej pravdi že pravnomočno in neprerekano ugotovljeno, da je prispevek pravdnih strank k njunemu skupnemu premoženju enak, torej vsakega do ½, je materialnopravno zmotna odločitev v izpodbijani sodbi, da je delež pravdnih strank na prej citiranem skupnem premoženju enak. Kot pravilno smiselno opozarja pritožba tožene stranke, je pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na tem skupnem premoženju potrebno, poleg splošnega enakega doprinosa strank k skupnemu premoženju, upoštevati tudi prispevek toženca v obliki njegovega prispevka s posebnim premoženjem, to je vrednostjo podedovanega dela nepremičnine X. Nesporno je namreč, da je toženec to nepremičnino podedoval, skupno pa sta v njunem zakonu stranki njeno vrednost povečali tako, da je ta postala njuno skupno premoženje. Vendar je pri njunih deležih na njem treba upoštevati prispevek vsakega do ½ glede dodane vrednosti, podedovano vrednost pa le v korist toženca. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je sedanja tržna vrednost parcele X 254.940,56 EUR oziroma je vrednost njene 2/3 169.960,37 EUR. Vrednost podedovanega dela v zemljišču in objekta na njem po stanju ob poroki strank leta 1964, ki se upošteva v korist toženca, je 18.959,67 EUR. Navedeno pomeni, da je delež toženca na obravnavanih 2/3 parcele X. 56% oziroma 14/25 in toženke 44% oziroma 11/25. K pritožbi tožeče stranke: Razlogi glede odločitve o stroških postopka so v predzadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe in to v takšnem obsegu, da se z njimi da preizkusiti pravilnost odločitve o stroških. Res se sodišče prve stopnje pri tem zmotno sklicuje na uspeh v reviziji, ker je o stroških revizije odločilo že revizijsko sodišče, ko je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in je s tem zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke po povračilu iz stroškov revizijskega postopka. Ker je o stroških postopka do izdaje prve sodbe sodišče prve stopnje v tej pravdi že odločeno, je tako bilo z izpodbijano sodbo odločiti le še o stroških prvega pritožbenega postopka in o stroških ponovljenega sojenja na prvi stopnji, pri čemer je potrebno upoštevati samo uspeh strank v prvem pritožbenem postopku in ob ponovnem sojenju. Zlasti glede na v tem pritožbenem postopku spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je odločitev sodišča prve stopnje, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, pravilna in skladna določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč s prvo pritožbo uspela v manjšem delu, ob ponovljenem sojenju pa je njen uspeh sicer večji, vendar ne tolikšen, da bi to opravičevalo odločitev, da ji je tožena stranka dolžna povrniti del stroškov. Samo s sabo v nasprotju pa je pritožbena trditev, da so nastali stroški le glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki mu je ugodeno, in ne tudi z zahtevkom, v kolikor je ta zavrnjen. Glede obeh delov zahtevka so namreč stroški enotni in jih ni možno ločiti na posamezni del. Sklepno:

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, medtem, ko jo je v preostalem delu in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (5. točka 358. člena in 353. člen ZPP).

Stroški:

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko je uspeh tožene stranke tako majhen, da ta ne opravičuje povračila ji teh stroškov.