15. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., B. B. B. in C. C. C., vsi iz Ž., ki jih zastopa Č. Č., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A., B. B. B. in C. C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 432/2001 z dne 11. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1837/99 z dne 7. 3. 2001 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 780/94 z dne 16. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo pritožnikov zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi njihove pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani. S to sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ustavnih pritožnikov na izpraznitev zgradbe in pritožnikom naložilo, da so dolžni z enim od tožnikov po nasprotni tožbi skleniti dodatek k najemni pogodbi za najem stanovanja.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi navajajo, da jim je bila zgradba na podlagi Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZKP77) vrnjena leta 1994 po razveljavitvi krivične kazenske sodbe, s katero je bila zgradba leta 1945 zaplenjena. Sodiščem očitajo, da so izpodbijano odločitev sprejela na podlagi določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/79 in nasl. - v nadaljevanju ZIKS), ki so bile uveljavljene po tem, ko je bila zgradba vrnjena pritožnikom, in po tem, ko je bil vložen tožbeni zahtevek. Zato naj bi bilo že ob vložitvi tožbe premoženje zasebno premoženje pritožnikov, ki ga uporabljajo toženci. V zvezi s tem se sklicujejo na pravico do vselitve in prostega razpolaganja s stanovanjem, ki naj bi jo imeli po 155. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ). Menijo, da so lastniki vrnjenega premoženja po razveljavitvi kazni zaplembe glede možnosti za vrnitev premoženja v last in posest v drugačnem pravnem položaju kot tisti denacionalizacijski upravičenci, ki jim je bilo po določbah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) premoženje vrnjeno, ne da bi bila kazenska sodba razveljavljena. Izpodbijana odločitev naj bi pomenila nedopustno preoblikovanje že izvedene vrnitve na podlagi kasneje sprejetih zakonov. Zato naj bi bila kršena prepoved povratne uporabe zakonov. Zatrjujejo tudi kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker naj bi bil uspeh pravde odvisen od trajanja sodnih postopkov, saj naj bi tisti, ki jim je uspelo doseči sodno odločitev pred spremembo ZIKS, ne bili prizadeti z omejitvami po tej noveli zakona. Odločitev sodišča, po kateri morajo pritožniki skleniti najemno pogodbo za sporno stanovanje za določeno neprofitno najemnino, po mnenju pritožnikov pomeni nezakonito in protiustavno obremenitev lastnikov. V zvezi s tem pa se sklicujejo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 526/95 z dne 21. 3. 1997. Sodiščem očitajo tudi, da s tem, ko so se sklicevala na ustaljeno sodno prakso, niso obrazložila, zakaj sklenitev najemne pogodbe ni nedovoljeno razpolaganje po 88. členu ZDen.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožniki ne izkažejo. Z večino navedb oporekajo pravilnosti uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem.

4.Očitek pritožnikov, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo poseglo v njihov pravni položaj (po vsebini torej zatrjujejo poseg v pravni položaj lastnikov nepremičnine), ki je nastal po pravnomočnosti odločitve o vrnitvi zaplenjenega premoženja (po vsebini torej zatrjujejo kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave), je neutemeljen. Izpodbijana odločitev namreč temelji na ugotovitvi, da so bili toženci (oziroma njihovi predniki) imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih v zgradbi, ki je bila pritožnikom vrnjena po določbah ZIKS (in ne ZKP, kot to zmotno menijo pritožniki). Vrnitev lastninske pravice na nepremičnini pa sama po sebi tudi po pravni ureditvi, ki je veljala v času vrnitve, ni mogla poseči ne v najemna razmerja za stanovanja v tej nepremičnini ne v pravni položaj (bivših) imetnikov stanovanjske pravice. Iz česa naj bi izhajalo, da bi pritožniki s tožbenim zahtevkom za izpraznitev zgradbe uspeli, če bi sodišče odločilo pred spremembo ZIKS, pritožniki ne pojasnijo. Da se v obravnavani zadevi ne morejo sklicevati na pravico iz 155. člena SZ, ker so toženci imeli stanovanjsko pravico in ne (le) pravico do uporabe, pa je pritožnikom pojasnilo že Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče je tudi v obrazložitvi sodbe in sklepa št. II Ips 526/95, na katero se pritožniki sklicujejo, navedlo, da je bilo pravno obravnavanje imetnikov stanovanjske pravice in imetnikov pravice do uporabe različno že po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. - ZSR). To pomeni, da pritožniki svojega pravnega položaja tudi glede višine najemnine ne morejo primerjati s pravnim položajem tistih lastnikov stanovanj, na katerih so druge osebe imele pravico do uporabe. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča, ki se je nanašala na pravni položaj lastnikov stanovanja, ki so ga zasedali imetniki pravice do uporabe, torej ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo. Zgolj okoliščina, da pritožniki pravo razumejo drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščinah.

5.Z zatrjevanjem, da sodišče ni obrazložilo, zakaj sklenitev najemne pogodbe ni nedovoljeno razpolaganje po 88. členu ZDen, pritožniki po vsebini zatrjujejo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Razloge za stališče, po katerem sklenitev najemnih pogodb s prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice ne krši prepovedi razpolaganja iz 88. člena ZDen, je navedlo že Višje sodišče. To stališče je Višje sodišče dovolj izčrpno obrazložilo in utemeljilo z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti.

Vrhovno sodišče pa je zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe zadostilo s tem, ko se je izrecno sklicevalo na obrazložitev Višjega sodišča v delu, ki se nanaša na vprašanje ničnosti najemnih pogodb. Kot zmoten pa je zavrnilo revizijski ugovor, da se je Višje sodišče za utemeljevanje navedenega stališča sklicevalo na sodno prakso.

6. Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger