Jedro

V času trajanja izvenzakonske skupnosti najeti krediti predstavljajo skupno premoženje (pasivo), če je bila odločitev o najetju skupna, to pa je zakonska domneva. Tudi z delom pridobljena sredstva (plača) v času trajanja izvenzakonske skupnosti so skupna, zato je pravno pomembno dejstvo, iz katerih sredstev je bil kredit (ali so bili krediti) plačevan v času trajanja skupnosti (ali od plače ali iz posebnega premoženja in čigavega). Vseh teh dejstev sodišče prve stopnje še ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje ni navedlo nikakršnih razlogov o dejstvih za sprejet zaključek, da je kredite odplačeval iz svojega posebnega premoženja. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravndnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede odločitev pod točkami II, IV, V,VI izreka, glede odločitve pod točko III izreka pa se razveljavi v delu za znesek 31.693, 65 EUR s pripadki, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 6.927,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje do plačila pravdni postopek ustavi, v tem delu pravdni stranki odločitve ne izpodbijata.

2. Sodišče prve stopnje pa je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo: - da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 50.260,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje do plačila (točka II izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnjih zahtevanih 51.410,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje do plačila (točka III izreka), - ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke v višini 59.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2017 dalje do plačila (točka IV izreka), - ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke v višini 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 dalje do plačila (točka V izreka) in - toženki naložilo dolžnost povrniti tožniku v roku 15 dni 1.764,79 EUR stroškov pravdnega postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila (točka VI izreka).

3. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v točkah II, IV, V in VI izreka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navajala je, da ne nasprotuje sodbi v delu, kjer sodišče zaključuje, da je dolg do upnika D. d.o.o. obstajal, vendar je sodišče zmotno ugotovilo odločilno dejstvo, to je, ali je toženka vedela in soglašala z najemom kredita za potrebe poplačila tega dolga. Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 212. in 213. členu ZPP, saj je toženka s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je vedela za najem kredita in s tem soglašala, prerekala in je takšno dejstvo zanikala ter prepričljivo izpovedala, da za najem kredita ni vedela. Dalje je navajala, da je toženec najel kredit in plačal tuj dolg, ne da bi pridobil njeno privolitev ali soglasje, toženka ni v ničemer obogatena in ni tožniku dolžna vrniti ničesar. Dokazna ocena sodišča je zmotna glede ključnega dejstva. Sodišče dokazne ocene ni izdelalo v skladu z določbo 8. člena ZPP in upoštevanjem pravil o dokaznem bremenu. Dokazno breme, da je toženka vedela za najem kredita za potrebe poplačila upnika, je bilo ves čas na tožniku, ta pa ni ponudil nobenega konkretnega dokaza, razen svojega zaslišanja. Tožnik dokaznega bremena ni zmogel in ni podal nobenega dokaza, priča D. Ž. ni potrdil njegovih navedb o tem dejstvu, nepravilna uporaba 8. člena, 212. člena in 213. člena ZPP je vplivala na končno odločitev in na pravni položaj toženke. Posledično je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določbe o neupravičeni obogatitvi. Tožnik je plačal toženkin dolg, ki ga ni bil dolžan plačati, o vsebini najetega kredita in nameri poplačila dolga predhodno ni obvestil toženke ali pridobil njenega soglasja, niti si ni pridržal ali izgovoril pravice plačano zahtevati od toženke. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno zavrniti že po temelju. Tudi odločitev o višini toženkine obveznosti je zmotna in pomeni zmotno uporabo 190. člena in 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter pravil o teku zakonskih zamudnih obresti. Podlaga tožnikovega zahtevka ne more biti njegovo prikrajšanje, temveč je lahko le toženkina obogatitev, z določbo 193. člena OZ je jasno določeno, da sodišče ne more v breme toženki naložiti povrnitve mesečnih zneskov anuitet kredita (ki predstavljajo glavnico in pogodbene kreditne obresti) ter nato dodatno še zakonske zamudne obresti, sodišče je toženko obremenilo s pogodbenimi kreditnimi obrestmi in tudi zakonskimi zamudnimi obrestmi, te se v obdobju od 23. 12. 2016 do dneva izdaje sodbe prikrivajo. Do vložitve tožbe tožnik od toženke nikoli ni zahteval povračila zneska, ki bi ga plačal za upnika Davidov hram d.o.o., toženka je upravičeno verjela, da mu ne dolguje ničesar in ne more biti nepošteni pridobitelj, posledično tožniku ne dolguje plodov ali drugih akcesornih terjatev, vezanih na glavnico. Če bi obstajal temelj zahtevka, bi bil tožnik od toženke upravičen zahtevati le povračilo glavnice 46.014,17 EUR, kolikor toženki ni bilo potrebno plačati za poplačilo dolga. Nerazumno je sodišče toženki naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti od 23. 12. 2016 dalje na celoten znesek 50.260,14 EUR, ker je tožnik nekatere zneske, za katere je sodišče toženki naložilo obresti od 23. 12. 2016 dalje, plačeval po tem datumu, saj je kredit odplačeval mesečno tekom celotnega sodnega postopka. Tožnik obrestnega zahtevka ni ustrezno specificiral, toženka pa mu je nasprotovala. Po zavrnitvi dokaza z izvedencem avtomobilske stroke, ker zanj ni plačala predujma, je podala nadomestni dokaz, v spis je predložila listino – izpis vrednosti primerljivih prodajnih ponudb za avtomobil znamke Hyundai I 30 v starosti avtomobila okoli 1,5 leta, kolikor je bilo staro predmetno vozilo, ki ga je kupila toženka in ga je tožnik vseskozi uporabljal, nanj je toženka prenesla lastništvo iz razloga, ker je med njima obstajala izvenzakonska skupnost. Po razpadu le-te je podlaga darila toženke do tožnika odpadla, tožnik je zato dolžan toženki povrniti protivrednost avtomobila. Med njima ni bilo sporno, da je tožnik ob odselitvi s toženkinega naslova predmetno vozilo odpeljal, toženka pa je z listinami izkazala, da je kupnino za to vozilo plačala z denarnimi sredstvi, ki jih je prejela kot vračilo njej nastalih odvetniških stroškov iz sodnega postopka, ki se je odvijal z njenim bivšim možem. Šlo je za dohodek, ki izvira izven sfere skupnega življenja in skupnega ustvarjanja toženke in tožnika, tožnik pa ni uspel dokazati, da je bilo vozilo kupljenega z njegovimi denarnimi sredstvi. Vozilo je bilo nedvomno kupljeno z denarnimi sredstvi, posebnim premoženjem toženke. Sodišče dokaza z vpogledom v listino iz izpisa primerljivih ponudb prodaj istovrstnega vozila ob uporabi pravil o prekluziji ni upoštevalo, s tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, prestrogo je uporabilo določbo 286. in 286. a člena ZPP. Izkazana je vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in posledicami, saj je sodišče pobotni ugovor v zvezi z avtomobilom zavrnilo prav iz razloga, ker je presodilo, da toženka ni izkazala višine pobotnega ugovora. Sploh ni presojalo temelja pobotnega ugovora, po mnenju toženke pa je ta zadostno in ustrezno trditveno podlago za pobotni ugovor podala že pred zaključkom prvega naroka. S predložitvijo dokazne listine toženka z ničemer ni vplivala na ekonomičnost postopka, postopka z ničemer ni podaljšala, prav tako ni podajala nobenih novih trditev ali dejstev, le nadomestila je dokazni predlog. Tožnik pa se je do predložene listine tudi izjavil. Sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza z utemeljitvijo, da je bil podan z namenom zavlačevanja ali prepozno, sistem prekluzij negativno vpliva na težnjo po zagotavljanju materialnopravno pravilne sodbe. Zato je treba vztrajati pri njihovem izjemnem značaju, jih dopustiti le v primeru, če so nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva v razumnem roku, če sploh pripomorejo k pospešitvi postopka. Toženka v ničemer ni poslegla niti v hitrost niti v ekonomičnost postopka, onemogočena ji je bila pravica do izjave in spoštovanja načela kontradiktornosti. Nosilni razlog prvostopnega sodišča glede odločitve o prekluziji dokaza z vpogledom v izpis primerljivih prodaj avtomobilov s portala Avto net. si predstavlja ustavno neskladno razlago določbe 286. a člena ZPP. Po oceni toženke je sodišče kršilo tudi določbo 212. in 213. člena ZPP v zvezi z izvedbo dokaza po vpogledu in vrednotenju priloženih dokazil o višini najemnin za primerljive nepremičnine v dokazovanje višine uporabnine za nepremičnino v lasti toženke. Pobotni ugovor je zavrnilo z obrazložitvijo, da ni uspela dokazati višine uporabnine za stanovanjsko hišo, pri tem se je oprlo na dejstvo, da je tožnik prerekal toženkino zahtevano uporabnino po višini. Pobotni ugovor je v celoti zavrnilo izključno iz razloga, ker toženka za izvedenca gradbene stroke ni plačala zahtevanega predujma, po oceni toženke pa dokazovanje višine mesečne uporabnine ni mogoče in izvedljivo edino z izvedencem gradbene stroke. Sodišče pa je dokaz z vpogledom v primerljive ponudbe oddaje nepremičnin v najem zavrnilo z obrazložitvijo, da dokaza ni upoštevalo, oziroma toženka s takšno listino ni uspela dokazati višine mesečne uporabnine iz razloga, ker je tožnik takšnemu dokazu nasprotoval. Toženka za podan pobotni ugovor nosi trditveno in dokazno breme, podala je trditve o tem, kaj je tožnik koristil in koliko časa. Najmanj za obdobje od decembra 2011 do maja 2012 je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, v tem času je v hiši bival le tožnik, to pomeni, da je dolžan povrniti toženki njegovo okoriščenje in na strani toženke nastalo prikrajšanje. Sodišče ni upoštevalo načela prehajanja procesnega dokaznega bremena med strankami v postopku. Materialno dokazno breme za pobotni ugovor je ves čas na toženki, procesno breme pa prehaja med strankama glede na uspeh dokazovanja. S predložitvijo listin v spis je toženka zadostila dokaznemu bremenu za svoje trditve, tožnik pa je zatrjevani najemnini nasprotoval, njegovo nasprotovanje je ostalo zgolj na pavšalni ugovorni ravni, ko je toženka izkazala z izpisi primerljivih prodaj višino primerljivih najemnin, je na tožnika prišlo procesno dokazno breme, toženkine dokazne listine po pravilu procesnega dokaznega bremena ni uspel ovreči. Izpodbijala je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

4. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitvi pod točkama III in VI izreka, in sicer v delu, v katerem je njegov tožbeni zahtevek zavrnjen za znesek 31.716,28 EUR s pripadki. Navajal je, da je sodišče ocenilo, da ni dokazal, da je toženki izročil 2.000,00 EUR 1. 3. 2007, 5.000,00 EUR 17. 2. 2006 in 5.350,00 EUR. Tožnik pa je dokazal, da je znesek 2.000,00 EUR dvignil 1. 3. 2007, trdil pa je, da je bil s tem zneskom delno poplačan D. Glede izročitve 5.000,00 EUR je navedel, da je iz najetega kredita 17. 2. 2006 ta znesek namenil za tekoče poslovanje toženkine trgovine, to dokazuje dvig gotovine z računa na dan 17. 2. 2006, glede izročitve 5.350,00 EUR iz naslova kredita pa je navedel, da je gotovino toženki izročal za sprotno poplačilo upnikov v trgovini, ni pa sporno, da je kredit odplačal v znesku 6.912,00 EUR. Tožnik je za poplačilo toženkinih dolgov najemal kredite in ji izročal gotovino spontano, ko je po nastanku njune skupnosti začela prihajati pošta iz D. je izvedel za dolgove in sta se nato s toženko skupaj dogovarjala in odločala glede poplačila in najemanja kreditov, ko sta se pogovarjala, da je treba kaj plačati, je sproti dvigoval na banki. Glede dviga 5.000,00 EUR iz prvega kredita je navajal, da je ta znesek šel za njene dolgove, trgovino in vse, kar je bilo potrebno plačati, namenjeno je bilo za njene potrebe in njene dolgove, porabljen je bil za toženkino trgovino. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča, ta ni v skladu z 8. členom ZPP in obstoji kršitev te določbe in posledično bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sprejelo je neprepričljivo dokazno oceno, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dokazna ocena sodišča je iztrgana iz celotnega dokaznega postopka in upošteva prestrog standard, saj je obširno obrazložilo, da je toženka vso obdobje partnerske skupnosti poslovala z davčno izgubo, da je imela dolgove, da so tekli izvršilni postopki, tožnika je ocenilo kot verodostojnega – izkazalo se je, da je poplačeval toženkine dolgove. Ko pa je ocenjevalo izročitev gotovine, se je osredotočilo na posamezni historični dogodek in je tri posamezne dogodke obravnavalo ločeno od drugih, vsakega posamezno, ne da bi dogodke uvrstilo v celotno dogajanje med strankama, ko je dokazano tudi s toženkino izpovedbo v nepravdnem postopku, da je tožnik zanjo poplačeval dolgove. Sodišče ni opravilo analize dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom in primerjave posameznih dokazov med seboj ter ocene celotnega procesnega dogajanja. Dokazno vrednost zaslišanja tožnika je ocenilo le s primerjavo toženkinega zanikanja prejema denarja in ocene, ali toženkini z listinami iz izvršilnih spisov izkazani dolgovi zneskovno ali časovno sovpadajo z zneski kreditov, oziroma gotovine. Tožniku ni verjelo, ker da ga drugi dokazi ne potrjujejo, prezrlo pa je, da izpovedbe tožnika drugi dokazi ne ovržejo. Nasproti njegovi izpovedbi je le toženkina izpovedba, ki predstavlja golo zanikanje, ne da bi nesporno najeta kredita konkretizirala, v kakšen drug namen. Gospodinjstvo kreditov ni potrebovalo, toženka tega niti ni zatrjevala, lahko so bili namenjeni le za njene dolgove. Sodišče ni upoštevalo, da je imela toženka še ostale dolgove, ne le razvidne iz izvršbe, pokrivati je bilo potrebo dolgove trgovine, do dobaviteljev, plače in tako dalje. Če bi sodišče ravnalo skrbno in skladno z 8. členom ZPP, bi moralo tožniku verjeti v delu, ko je zatrjeval dvige in so ti dokazani in izročitev denarja toženki. Kredit v znesku 5.000,00 EUR je bil dvignjen in potrošen za toženkine dolgove, za zneska 5.350,00 EUR in 2.000,00 EUR je navedel, da jih je izročil toženki doma v kuverti, navedel je tudi, da vsega niti ne terja, da pa ji je ves čas izročal del plače tudi za njene dolgove, te navedbe je sodišče povsem spregledalo. Tožniku je sledilo v delih, ko so njegovo izpovedbo potrjevali drugi dokazi, v delih, ko drugih dokazov ni bilo, pa je verodostojnost tožnika zavrnilo, da ni drugih dokazov in je zato neprepričljiv. Sodišču je zadostovalo, da je toženka prejem denarja zanikala, ni pa upoštevalo, da je toženka zanikala tudi prejem zneskov, ki so listinsko dokazani. Ni upoštevalo, da s strani toženke ni bil zatrjevan noben večji nakup za skupno premoženje, ko bi bil denar potrošen, tožnik zagotovo ni vzel dveh kreditov zato, da bi denar hranil doma, da so to zneski, ki bistveno presegajo običajne življenjske stroške, da tožnik ni imel prihrankov, vse to so logične okoliščine in indici, ki dokazujejo, da dokazani dvigi denarja in najeta kredita nista bila potrošena za kaj drugega kot za izročitev toženki z namenom poplačila njenih dolgov. Če bi sodišče upoštevalo del izvedenskega mnenja, kot je ta ugotovil, da sredstva iz prodaje niso bile položena na račun, niti se niso z računa plačevale obveznosti, kot tudi nasploh mnenje o toženkini prezadolženosti, bi ugotovilo, da je poslovala z gotovino in logično z gotovino tudi poplačevala dolgove. To ji je izročal tožnik. V pritožbi še trdi, da ker je sodišče izhajalo iz listinske dokumentacije, je tožnikova izpovedba ostala neučinkovita, izjalovljena, s tem je kršena tudi njegova pravica do dokaza in izjave, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave. Izpodbijano sodbo je potrebno za skupni znesek 17.764,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dalje je navajal, da izpodbija razliko, ki je bila zavrnjena, ker še ni odplačana, to je 75,43 % od neplačanega zneska 18.496,68 EUR, ki znaša 13.952,04 EUR. V tem delu odločitev sodišča izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka, ker je sodišče obrazložilo le, da je upravičen do zneska dejansko odplačanega dela kredita po stanju ob zaključku sojenja. Sodba nima razlogov o tem, kar je navedel tožnik, da je upravičen do vrnitve vsega, kar je toženka prejela in kolikor je tožnik dejansko plačal ali bo plačal, vključno z vsemi stroški. Izpodbijano sodbo je potrebno za skupni znesek 13.929,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno je predlagal spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se prizna tudi ta znesek z obrestmi iz naslova neupravičene obogatitve.

5. Tožnik je vložil tudi odgovor na toženkino pritožbo, prerekal njene pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

6. Obe pritožbi sta utemeljeni.

7. Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V tej pravdi tožnik dejansko zahteva delitev skupnega premoženja, pri tem pa priznava toženki v skladu z zakonsko domnevo delež ½ na tem premoženju, toženka tega ni prerekala, med pravdnima strankama pa je spor o obsegu tega skupnega premoženja.

Pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in pobotnih ugovorov predstavljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), in sicer 51. člen, 52. člen, 59. člen, 62. člen in 84. člen, vsi v zvezi z 12. členom in 56. člen v zvezi z 12. členom in v zvezi s 190. členom OZ ter 336., 346. in 358. člen OZ.

9. V prvi, drugi, tretji in četrti alineji 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljena nesporna dejstva so pravno odločilna, vendar to niso vsa pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo za presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka in utemeljenosti toženkinih pobotnih ugovorov. Moralo bi ugotoviti še ali je tožnik tudi kredita po pogodbi z dne 17. 2. 2006 v višini 16.660,00 EUR in po pogodbi z dne 14. 10. 2009 v višini 5.350,00 EUR najel v soglasju s toženko, katere obveznosti so bile poravnane s tem denarjem ter kako in s katerim, oziroma čigavim denarjem in kdaj so bili poplačani. Sodišče prve stopnje je le glede kredita po pogodbi z dne 17. 11. 2008 ugotovilo, da je bil najet s toženkinim soglasjem.

V času trajanja izvenzakonske skupnosti najeti krediti predstavljajo skupno premoženje (pasivo), če je bila odločitev o najetju skupna, to pa je zakonska domneva. Tudi z delom pridobljena sredstva (plača) v času trajanja izvenzakonske skupnosti so skupna, zato je pravno pomembno dejstvo, iz katerih sredstev je bil kredit (ali so bili krediti) plačevani v času trajanja skupnosti (ali od plače ali iz posebnega premoženja in čigavega). Vseh teh dejstev sodišče prve stopnje še ni ugotovilo.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dolg toženke, ki je nastal pred nastankom izvenzakonske zveze s tožnikom, le njen dolg, da bremeni le toženko. Vendar pa ni mogoče preizkusiti zaključka, da je vse tri najete kredite tožnik odplačeval (oziroma odplačal) iz svojega posebnega premoženja. Tožnikovo posebno premoženje je lahko le tisto premoženje, ki ga je imel pred začetkom skupnega življenja s toženko (torej pred letom 2003) in tisto premoženje, ki ga v času trajanja izvenzakonske skupnosti s toženko ni pridobil z delom, to pa so darila, dediščina, dobitek pri igrah na srečo in podobno. Sodišče prve stopnje ni navedlo nikakršnih razlogov o dejstvih za sprejet zaključek, da je kredite odplačeval iz svojega posebnega premoženja. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravndnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Iz v drugi alineji točke 15. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljenega dejstva o tožnikovi zaposlitvi v T. izhaja, da je prejemal v času trajanja izvenzakonske skupnosti plačo, to pa so z delom pridobljena sredstva. Sodišče prve stopnje je sicer materialno pravno pravilno zaključilo, da toženkino ″podjetniško organizirano premoženje v njenem s.p.″ ni bilo pridobljeno z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti s tožnikom. Predmeti za opravljanje njene dejavnosti trgovine (objekt, oprema, … in s to dejavnostjo pridobljen dohodek, dobiček pred nastankom izvenzakonske skupnosti s tožnikom) je njeno posebno premoženje, dolgovi iz tega obdobja pa njena obveznost, za katero odgovarja s svojim posebnim premoženjem in deležem na skupnem premoženju. Dohodek, ki ga je ustvarila in prejemala z opravljanjem svoje dejavnosti s.p. in nastale obveznosti iz te dejavnosti v času trajanja izvenzakonske skupnosti s tožnikom pa predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Zato je materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da vse toženkine obveznosti (dolgovi) iz poslovanja samostojne podjetnice, tudi v času od 1. 1. 2003 do 26. 12. 2009, ko je njen s.p. bil izbrisan, bremenijo izključno toženko, da so to obveznosti njenega posebnega premoženja. V zvezi s poslovanjem s.p. so izključno toženkine obveznosti tiste, ki so nastale pred letom 2003, zanje pa odgovarja s svojim posebnim premoženjem in deležem na skupnem premoženju (prvi odstavek 56. člena ZZZDR).

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov in prepričljivo ugotovilo dejstvo, da je toženkin dolg do upnika D. d.o.o. nastal pred nastankom izvenzakonske skupnosti s tožnikom, da je to izključno njena obveznost in da je ta dolg bil poplačan iz kredita po pogodbi z dne 17. 11. 2008, ki je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje najet v soglasju s toženko in posledično predstavlja skupno pasivno premoženje. Ker pa ni mogoče preizkusiti pravnega zaključka, da je tožnik odplačeval kredite (torej tudi predmetni kredit) tudi v času trajanja skupnosti s toženko iz svojega posebnega premoženja, je presoja sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in v zavrnilnem delu tožbenega zahtevka preuranjena. Če je namreč tožnik obroke kreditov plačal od plače v času trajanja izvenzakonske skupnosti, jih je plačal s skupnimi sredstvi. Ob upoštevanju njegove neprerekane trditve, da znaša toženkin delež na skupnem premoženju polovico, je glede na zakonsko domnevo, da so v času trajanja izvenzakonske skupnosti prejete obveznosti skupne, bo moralo sodišče prve stopnje še za preostala dva kredita z upoštevanjem trditev obeh pravdnih strank o plačevanju stroškov njune življenjske in ekonomske skupnosti in pravila o dokaznem bremenu (glede izpodbijanja tožnikove trditve o toženkinem soglasju za preostala dva kredita), ugotoviti še, ali preostala kredita predstavljata skupno premoženje in na kakšen način ter iz katerih (čigavih) sredstev ter v kolikšni višini do razpada skupnosti sta bila poplačana, če so obroki bili plačani z dohodkom od dela, koliko je za poplačilo obrokov tožnik plačal po razpadu izvenzakonske skupnosti.

13. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da brez plačila stroškov odobritve in zavarovanja kredita ter brez obveznosti plačila pogodbeno dogovorjenih obresti kredit ne bi bil odobren, brez poplačila toženkinega dolga iz tega kredita pa ne bi bila izbrisana hipoteka na njeni nepremičnini in vrednost tega njenega posebnega premoženja ne bi bila ohranjena, kar vse predstavlja njeno korist, ki jo mora tožniku povrniti. Zmotno pa je sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti vse od vložitve tožbe dalje od po vloženi tožbi plačanih obrokov kredita, torej še pred datumom, ko je tožnik obroke dejansko plačal in od katerega je tožnik zahteval vrnitev teh zneskov in ne od takrat, ko je vrnitev teh zneskov zahteval. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenosti pobotnega ugovora glede obstoja njene terjatve do tožnika iz naslova uporabnine iz razloga, ker je bilo na toženki dokazno breme dokazati v pobot ugovarjano in s strani tožnika prerekano terjatev, ni pa plačala predujma za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Pritožbeno sodišče pa se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni zgolj pavšalno prerekal njenega pobotnega ugovora iz naslova uporabnine. Neizpodbijane so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženkini terjatvi iz naslova uporabnine nasprotoval s trditvami o neprimernosti najemnin oglaševanih nepremičnin s stanovanjsko hišo toženke, da najem v posavskem okolju ni primerljiv, da gre za večjo hišo, ki ni v mestnem okolju, ampak v manjšem kraju, s starejšo in povprečno opremljenostjo, da v spornem obdobju ni imela luksuzne opreme.

Z nasprotovanjem po toženki predloženem izpisku oglasov na portalu Nepremičnine.net (priloga B3) nanj ni prešlo procesno dokazno breme, kot trdi toženka v pritožbi. Pritožbeno sodišče ne sprejema te trditve, strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da toženka s predložitvijo priloge B3 ni zadostila dokaznemu bremenu. Primeren dokaz je cenitev sodnega cenilca ali izvedence gradbene stroke, ki bi po opravljenem ogledu hiše in ob upoštevanju konkretnih dejstev o objektu ter okoliščin o njegovi lokaciji podal mnenje o višini uporabnine. Lokacije v prilogi B3 tudi po presoji pritožbenega sodišča niso primerljive, saj nobena ni v okolju, kjer se nahaja toženkina hiša. 15. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, ker je dolžno na pravilno uporabo materialnega prava paziti samo, pritožili pa sta se obe pravdni stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnikov ugovor zastaranja terjatve za uporabnino neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da so se pogoji za pobot iztekli meseca maja 2012, ko je tožnik zapustil toženkino hišo. Takrat je pričel teči 5-letni rok (346. člen OZ) in je iztekel pred 28. 8. 2017, ko je toženka to terjatev v tej pravdi prvič uveljavljala v pobot. 16. Pritožba toženke tudi utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje prestrogo upoštevalo pravilo o prekluziji in ni pravilno uporabilo določb 286. in 286a. člena ZPP, ko ni izvedlo dokaza z vpogledom v listino izpisa s prodajnega portala Avto.net primerljivih ponudb prodaj istovrstnega vozila. Določba petega odstavka 286a. člena ZPP (ZPP-D), ki je veljaven postopkovni predpis v predmetni pravdi na podlagi določbe 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E) določa, da sodišče lahko upošteva vloge in listine, ki so predložene po izteku določenega roka, ter navedbe, dane prepozno, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da sodišče prve stopnje dokazne listine ni upoštevalo iz razloga, ker je bila vložena prepozno. Ni pa sodišče presojalo, ali bi se upoštevanjem le-te reševanje spora zavleklo, torej ni upoštevalo določbe petega odstavka 286a. člena ZPP. Sodišče prve stopnje posledično ni presojalo toženkine trditve, da s tem, ko v pobot ugovarja znesek 11.000,00 EUR s pripadki, zahteva vrnitev vrednosti darila danega tožniku v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti zaradi izvenzakonske skupnosti in ni upoštevalo v zvezi s temi trditvami določb 62. člena ZZZDR v zvezi s 47. in 48. členom Zakona o notariatu.

17. Ker pa je v predmetni pravdi zaradi toženkinih pobotnih ugovorov izrek sodbe potrebno oblikovati v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitvi v točkah IV. in V. izreka (o zavrnitvi pobotnih ugovorov) izpodbijane sodbe.

18. Tožnik je v pritožbi izrecno izpodbijal odločitev pod točko III. izreka sodbe sodišča prve stopnje le v delu za znesek 31.716,28 EUR s pripadki, v razlogih pritožbe pa predlagal razveljavitev zavrnilnega dela sodbe (točka III izreka sodbe sodišča prve stopnje) za ″skupni znesek 17.764,24 EUR″ in v nadaljevanju pritožbe še za ″skupni znesek 13.929,41 EUR″, vsota teh dveh zneskov pa je 31.693,65 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 31.693,65 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje.

Tožnikovih pritožbenih navedb, s katerimi ta izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni obravnavalo in nanje ni odgovorilo, ker bo sodišče glede na že obrazloženo in obrazloženo še v nadaljevanju, moralo dokazni postopek dopolniti in nato ponovno dokazno oceniti že izvedene dokaze ter še dodatno izvedene dokaze.

19. Glede na vse obrazloženo je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter posledično še nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obsegu, kot izhaja iz izreka tega sklepa ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da samo ne more odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP), niti dopolniti dokaznega postopka z ugotavljanjem še manjkajočih številnih dejstev (prvi odstavek 355. člena ZPP), razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez odlašanja glede na dejstvo, da pravdna zadeva do odločitve pritožbenega sodišča traja 4,5 let. 20. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve in ob upoštevanju zgoraj navedene materialnopravne podlage in trditvene ter dokazne podlage pravdnih strank o obstoju njune izvenzakonske skupnosti, torej življenjske in ekonomske skupnosti, ostane v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti še manjkajoča pravno odločilna dejstva o njuni izvenzakonski skupnosti in ponovno presoditi utemeljenost tožnikovega zahtevka in toženkinih pobotnih ugovorov. V primeru nejasnosti glede zatrjevanih dejstev v trditveni podlagi pravdnih strank pa naj sodišče prve stopnje v novem sojenju opravi dolžnost materialno procesnega vodstva v skladu z določbo 285. člena ZPP.

21. Odločitev o stroških pravdnega postopka je razveljavljena v posledici razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.