Jedro

Vpis prenehanja delovnega razmerja tožnici z dnem 8.4.1994 v delovno knjižico je bil opravljen v nasprotju z določilom 11. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, saj predhodno ni bila ugotovljena njena odklonitev ponujene ustrezne zaposlitve in ji po 102.a členu ni bila izdana dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja. V tem zakonskem določilu je predpisana obličnost vsake dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja (pismena izdelava, sestavine, pravni pouk). Pravna posledica kršitve z zakonom določene obličnosti omenjene odločbe je njena neveljavnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakonita razveljavilo sklep direktorja tožene stranke o prehodu tožnice k samostojnemu podjetniku, na delovno mesto receptorja za nedoločen čas s polnim delovnim časom, in sklep delavskega sveta podjetja z dne 7.3.1994. Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženem podjetju ni prenehalo 8.4.1994, zato ji je dolžno priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 8.4.1994 dalje do sklenitve delovnega razmerja pri podjetju v 15 dneh pod izvršbo in ji povrniti stroške postopka v znesku 20.305,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka in predvideni delodajalec tožnici v dejanskem smislu nista omogočila prehoda oziroma zaposlitve pri novem delodajalcu.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe tako, da je črtalo besedilo "do sklenitve delovnega razmerja pri podjetju". Sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožnici po dokončnosti sklepa o prehodu k novemu delodajalcu ni bil v smislu določb 11. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnici zato delovno razmerje ni prenehalo na zakonit način.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V njej ponavlja predhodne trditve, da je tožnica s svojimi konkludentnimi ravnanji pokazala, da ne želi sprejeti ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu. Kljub temu, da je bila tožnica natančno seznanjena z načinom in postopkom sklenitve novega delovnega razmerja pri Orbiti, se ni ravnala po sprejetih sklepih, pogodbi in navodilih. V njenem ravnanju so bili zato podani vsi elementi odklonitve ponujene ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu, zato so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja kot jih predpisuje 11. točka prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta popolnoma ugotovili vse bistvene okolnosti in pri odločanju v sporni zadevi pravilno uporabili materialno pravo, vsebovano v zakonu o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) in splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur. list RS, št. 11/93). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožnici ni bil vročen, niti izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem lahko preneha le zaradi razlogov in na način določen v 75. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR) oziroma v 100. členu ZDR. Vpis prenehanja delovnega razmerja tožnici z dnem 8.4.1994 v delovno knjižico je bil opravljen v nasprotju z določilom 11. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, saj predhodno ni bila ugotovljena njena odklonitev ponujene ustrezne zaposlitve in ji po 102.a členu ni bila izdana dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja. V tem zakonskem določilu je predpisana obličnost vsake dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja (pismena izdelava, sestavine, pravni pouk). Pravna posledica kršitve z zakonom določene obličnosti omenjene odločbe je njena neveljavnost. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tako ni mogoče preizkušati revizijskih trditev o domnevno protipravnem ravnanju tožnice. Zatrjevane okoliščine pa so tudi na uvodoma navedeni razlog o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnici, pravno nepomembne in kot take pravno neupoštevne.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna.

Reviziji zato ni bilo mogoče ugoditi. Vrhovno sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).