Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je po prejetih takšnih soglasij pravdnih strank odgovorih pravdnih strank izdalo izpodbijano sodbo, ne da bi pred tem razpisalo še zadnji narok za glavno obravnavo, ravnalo v skladu z 279. a členom ZPP.

Pravno zmotna pa so pritožbena zatrjevanja o pravni odločilnosti tega, kar je zapustnica mislila ob podaji izjave 2. 3. 2005. Sama enostranska izjava volje namreč ne more imeti pravno zavezujočih učinkov za drugo stranko.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 875,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 3. 2023 razsodilo: - pod točko I zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) s katerim je ta zahtevala ugotovitev, da A. A. tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje zakonite pravice omejitve zapuščine po 128. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) za svojo terjatev 48.746,52 EUR s pripadki, prijavljeno v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Celju opr. št. 681/2018 po pokojni A. A. iz naslova dane socialne pomoči plačila dela stroškov domske oskrbe A. A. v ... v nadaljevanju: Dom), ker takšna terjatev ne obstaja; - pod točko II izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da terjatev toženke v višini 48.746,52 EUR v breme zapuščine in dedičev pokojne A. A. ne obstaja: - pod točko III izreka odločilo, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki povrniti pravdne stroške v znesku 4.069,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik je v pritožbi zoper sodbo uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje sprejeti dokazni sklep, da angažira izvedenca finančne stroke, izven obravnave spremenilo s pojasnilom, da tožnik predujema za izvedenca ni plačal, zato pa je predlog tožnika štelo za umaknjen. Tožnik je po pozivu sodišča tega obvestil, da predujma ni plačal, ker je bil v okviru Bpp oproščen plačila taks in stroškov. Ker je sodišče prve stopnje s sklepanjem, da tožnik umika predlog ravnalo v nasprotju z določbami pravdnega postopka in po spremembi dokaznega sklepa ni več razpisalo naroka za glavno obravnavo, je s takšnim ravnanjem zagrešilo bistvene kršitve po 10. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Angažiranje izvedenca finančne stroke je bilo nujno, da bi tožnik dokazal, da je toženka plačevala za zapustnico A. A. (v nadaljevanju: zupustnica) nekaj, česar ta ni bila deležna, saj soba, v kateri je bivala zapustnica, ni odgovarjala standardom apartmaja, kot ga opredeljuje Stanovanjski zakon in kot je to kot bivanjske stroške za zapustnico toženki zaračunaval Dom. Višina dodatka za nadstandardni bivalni prostor, kot je garsonjera, ne more znašati več kot 30 % najvišje cene standardne storitve, zaračunavanje dodatnih storitev pa je mogoče samo v primeru, ko gre za dodaten obseg oskrbe, ki ni predmet standardnega obsega posamezne kategorije oskrbe. Računi, ki jih je izdal Dom, so tako glede na kvaliteto in vrsto nastanitve neustrezni, izpovedba priče B. B. pa neprepričljiva. Iz izjave zapustnice z dne 2. 3. 2005 in istega dne napravljenega zapisnika, iz katerega izhaja, da je bil istega dne napravljen zapisnik sestanka med predstavniki CSD Laško in Občino Laško, izhaja, na kakšen način so uradne osebe CSD Laško in Občine Laško vodile upravne postopke. Ker je izjava zapustnice zapisana na obrazcu, to kaže, da so se tako vodili tudi številni drugi postopki pri teh organih v podobnih primerih. Zato pa ni bila stvar zapustnice, če je njena izjava zapisana nejasno in iz nje ne izhaja s čim je soglašala. Iz vsebine zapustničine izjave na vnaprej pripravljenem obrazcu tako izhaja, da se lahko Občina Laško, ki za uporabnika doplačuje domsko oskrbo, za razliko v višini - do plačila vknjiži na nepremičnino last uporabnika. Sodišče prve stopnje zmotno ocenjuje, da te enostranske nejasne izjave zapustnice ni mogoče šteti kot dogovora o poplačilu oziroma dogovora o prenosu lastninske pravice. To dokazuje dejstvo, da je na podlagi te izjave CSD Laško izdal odločbo z dne 22. 3. 2005, na podlagi katere je toženka pri dveh nepremičninah zapustnice vpisala zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, ker bi bil vpis lastninske pravice v nasprotju s predpisi in razpolaganjem s stvarnim premoženjem lokalnih skupnosti, saj bi predstavljal nedopustno oškodovanje javnih sredstev. Zapustnica je kot pravni laik bila prepričana, da je s tem, ko je podala izjavo o vknjižbi na njene nepremičnine, obe nepremičnini prepustila Občini Laško kot poplačilo razlike v višini doplačil in samo to je pomembno. Ker je bil postopek pri CSD in toženki očitno voden nepravilno, sodišče ne more zaključiti, da med zapustnico in tožnico v letu 2005 ni bil sklenjen dogovor, kot je zatrjeval tožnik in kot sta to potrdila pričevanja tožnika in njegove sestre C. C.. Bistveno pa je tudi dejstvo, da toženka sploh ni ugotavljala ali je zapustnica zmogla plačevati stroške. Tožnik je vseskozi trdil, da zapustnica v resnici ni bila socialno ogrožena. Imela je nepremičnine in otroke, ki so bili sposobni plačevati njeno domsko oskrbo. Toženka pa se je sklicevala na pravnomočno odločbo CSD in sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 25. 8. 2017. Gre torej za spor ali je zapustnica v resnici prejemala socialno pomoč v obliki plačila domske oskrbe ali pa je šlo za izpolnitev njene izjave z dne 2. 3. 2005, po kateri je bila prepričana, da je plačilo domske oskrbe zanjo pokrito s tem, ko je navedeni nepremičnini prepustila v last in posest toženki.

3. Toženka je na pritožbene trditve odgovorila, da je sodišče pravilno pojasnilo, zakaj dokaza z izvedencem ni izvedlo in so zato neutemeljeni pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo in ugotovilo, da je Dom zapustnici oskrbo zaračunaval povsem v skladu z Dogovorom št. 35/07, ki sta ga sklenila in v skladu z vsakokratnimi ceniki. Pritožnik izjavi zapustnice z dne 2. 3. 2005 poskuša dati drugačno vsebino in pomen, kot iz nje dejansko izhaja. Izmišljene in brez vsake dejanske in pravne osnove so pritožbene trditve tožnika o sklenjenem pravnem poslu s toženko. Pravno nepomembno je kako si je zapustnica razlagala izjavo z dne 2. 3. 2005, trditve o nekorektnosti in nepravilnosti izvedb postopkov pred CSD Laško in toženko pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Sicer pa sta obe nepremičnini v izjavi zapustnice tudi po letu 2005 ostali v lasti in posesti zapustnice oziroma njenih otrok. Že iz prikazanega premoženjskega stanja zapustnice v obrazložitve odločbe CSD Laško z dne 22. 3. 2005 izhaja, da zapustnica ni bila zmožna plačevati dela storitev, sicer pa je zapustnica sama prosila za oprostitev plačevanja. Zato so nesmiselni pritožbeni očitki, da zapustnica ni potrebovala socialne pomoči in da toženka tega ni oporekala. Toženka je predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške ter zahtevala njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Listine v spisu potrjujejo dogajanje v zvezi z odločanjem sodišča o izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke, kot ga je sodišče prve stopnje povzelo v točki 8 obrazložitve sodbe ter pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v predmetnem spisu edina listina sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 9. 2020, s katerim pa je bil tožnik oproščen le plačila sodnih taks in da je na slednje bil tožnik izrecno poučen in pozvan na predložitev morebitne druge listine, katere pa v danem roku ni predložil. Ker tožnik kot predlagatelj dokaza predujma za izvedenca finančne stroke v danem roku ni plačal, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tega dokaza ne bo izvedlo. Določila prvega in tretjega odstavka 153. člena ZPP namreč določajo, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če stranka, ki je njegovo izvedbo predlagala, predujma zneska, potrebnega za izvedbo dokaza ne založi v roku, ki mu ga je določilo sodišče. 6. Kot je razvidno iz podatkov spisa je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 10. 3. 2023 (list. št. 110) izrecno obe pravdni stranki po njunih pooblaščencih opozorilo na možnost odločitve brez izvedbe glavne obravnave, kot jo omogoča določa 279.a člena ZPP in ju pozvalo, da se izjavita ali soglašata z zaključkom glavne obravnave brez razpisa in izvedbe zadnjega naroka za glavno obravnavo, ker sodišče meni, da izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke ni potrebna za odločitev in je po presoji sodišča stvar zrela za razsojo. Na takšen poziv je pooblaščenec tožnika z vlogo, datirano z 12. 12. 2022, ki pa je bila sodišču predložena 27. 3. 2023, odgovoril, da izjavlja, da načeloma soglaša z zaključkom glavne obravnave brez razpisa in izvedbe zadnjega naroka, če sodišče ocenjuje, da izvedba dokaza z izvedencem ni potrebna za odločitev v tej zadevi. Soglasje z zaključkom glavne obravnave brez razpisa in izvedbe zadnjega naroka za glavno obravnavo pa je v dopisu z dne 16. 3. 2023 podala tudi toženka po pooblaščencu. Zato pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je po prejetih takšnih odgovorih pravdnih strank izdalo izpodbijano sodbo, ne da bi pred tem razpisalo še zadnji narok za glavno obravnavo, ravnalo v skladu z 279. a členom ZPP. Naveden namreč določa, da lahko s soglasjem strank sodišče v sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta. Pritožbeni očitek tožnika o podani absolutni bistveni kršitvi iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tako neutemeljen.

7. V zvezi s takšnimi pritožbeni očitki o nepravilnosti postopanja sodišča prve stopnje pa so očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako nekonkretizirani, da nanje pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

8. Sodišče prve stopnje je glede ugotavljanja spornih dejstev nepravilnega obračunavanja storitev zapustnici glede na to, da je ta prebivala v enoposteljni sobi v podstrešju, Dom pa ji je zaračunaval apartma, kar je nadstandardna storitev in kar je zatrjeval tožnik, toženka pa je temu argumentirano nasprotovala, dokazno ocenilo vse izvedene dokaze. Kot je razvidno iz obrazložitve od točk 18 do 20 sodbe je te sodišče prve stopnje ocenilo na podlagi metodološkega pristopa, kot ga nalaga 8. člen ZPP, pri tem pa se naslonilo predvsem na listinske dokaze. Tako je na podlagi vsebine samega Dogovora št. 35/07, ki sta ga dne 1. 4. 2007 o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitev institucionalnega varstva sklenila zapustnica in Dom, vsebine računov, ki so bili s strani Doma v zvezi z obračunavanjem mesečne oskrbe zapustnici izdani1, na podlagi vsebine elektronskega sporočila Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 21. 4. 2021 (ki je opredelilo upravičenost zaračunavanja dodatkov za nadstandardni prostor)2, dopisa Doma z dne 3. 5. 2022 in izpovedbe priče B.B. 3 prepričljivo zaključilo, da so bile po Domu zapustnici zaračunane nadstandardne storitve v zvezi z uporabo enoposteljne sobe z lastno kopalnico in kuhinjo, pa tudi sicer med zapustnico in Domom dogovorjena oskrba, po Domu pravilno obračunana in s strani zapustnice tudi koriščena ter da tožnik svojih nasprotnih trditev ni dokazal. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi in jih pritožnik zgolj s ponavljanjem svojih trditev, utemeljevanih zgolj s pavšalnimi trditvami o neustreznosti računov in neprepričljivostijo izpovedbe priče B.B, ne more omajati. Pritožbeni očitki so zato v tem delu neutemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve sodbe podalo pravilno pravno razlogovanje, da je za prenos lastninske pravice na nepremičnini potreben dvostranski pravni posel in v njem izraženo soglasje volj obeh pogodbenih strank za prenos lastninske pravice (vse to pa v pisni obliki – glede na določbo člena 52 OZ). Samo enostranska izjava izjavitelja zavezujočih učinkov za tretje ne more imeti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornimi dejstvi, ali je izjava zapustnice z dne 2. 3. 2005 in istega dne pri CSD Laško sestavljen zapisnik, s katerima je tožnik utemeljeval svoje trditve, da je bil 2. 3. 2005 med zapustnico in toženko sklenjen dogovor, da bo zapustnica toženki prepustila v last nepremičnini parc. št. 480/2 in 479/3, obe k.o. 1034 Mrzlo polje v zameno za toženkino doplačevanje domske oskrbe za zapustnico in kar je toženka zanikala, na podlagi same vsebine izjave zapustnice in zapisnika CSD Laško z dne 2. 3. 2005 ugotovilo, da ti listini ne samo, da ne vsebujeta zapisa po tožniku zatrjevane vsebine dogovora, ampak da nobene od teh tudi ni podpisala toženka. Na podlagi izpovedb prič Č. Č. in C. C. je tudi ugotovilo, da toženka na sestanku dne 2. 3. 2005, na katerega bi se naj nanašal zapisnik, sploh ni sodelovala oziroma ni bila prisotna. Na podlagi izpovedbe priče Č. Č. da je prva informacija, s katero se občine kot lokalne skupnosti seznanijo, kdo in za koga so dolžne in koliko (do)plačevati domsko oskrbo, s strani centrov za socialno delo prejeta odločba, s katero je o tem odločeno (v upravnem postopku, v katerem toženka sicer ne sodeluje) in katero potrjujejo tudi določila sicer (tedaj veljavnega ) Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV) ter dejstva, da je bila odločba CSD Laško, s katero je bila zapustnica (na njeno prošnjo) delno oproščena institucionalnega varstva, znesek oproščenega dela plačila pa naložen v plačilo toženki, izdana šele 22. 3. 2005, je tudi zaključilo, da toženka z zapustničino izjavo v času njene podaje niti ni mogla biti seznanjena. Ob tem pa je sodišče prve stopnje sicer tudi ugotovilo, da pri zapustničinih nepremičninah, opredeljenih v izjavi z dne 2. 3. 2005, ni prišlo do nobenega prepisa lastninske pravice na toženko, saj je na njih lastninska pravica bila ves čas in je še vedno v zemljiški knjigi vpisana na zapustnico. S citiranjem konkretnih zakonskih določil ZSV in njihove vsebine pa je sodišče prve stopnje (v točki 20 obrazložitve) tudi pravilno in prepričljivo pojasnilo zakonsko ureditev, katere realizacijo predstavlja odločitev CSD Laško v odločbi z dne 2. 3. 2005 v zvezi z vpisom prepovedi obremenitve in odtujitve v zemljiški knjigi. Na podlagi takšnih ugotovitev je življenjsko logičen in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da izjava zapustnice in zapisnik z dne 2. 3. 2005 predstavljajo zatrjevan dogovor med zapustnico in toženko. Zato pa pritožbeni očitki s poudarjanjem izjave in zapisnika z dne 2. 3. 2005 ter s sklicevanjem na izpovedbi priče C. C. in tožnika (tožnik v predmetnem postopku sicer sploh ni bil zaslišan, saj je sam predlog za svoje zaslišanje umaknil) ne morejo omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Pravno zmotna pa so pritožbena zatrjevanja o pravni odločilnosti tega, kar je zapustnica mislila ob podaji izjave 2. 3. 2005. Sama enostranska izjava volje namreč ne more imeti pravno zavezujočih učinkov za drugo stranko, še zlasti ne finančno zavezujočih učinkov za toženko kot lokalno skupnost, katere razpolaganje s stvarnim premoženjem je še posebej omejeno.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve (v zvezi s katero je tožnik v pritožbi sicer izrecno zatrdil, da je ne izpodbija) ugotovilo, da je zapustnica bila v Dom sprejeta v letu 1994 in je tam bivala vse do svoje smrti v letu 2016. Zapustnica je zahtevo za oprostitev plačila institucionalnega varstva na CSD Laško zato, ker ni imela dovolj finančnih sredstev za plačilo domske oskrbe, prvič vložila v letu 1997. Na podlagi takšne zahteve ji je CSD Laško z odločbo 5. 8. 1997 priznal pravico do plačila oskrbnih stroškov in razliko oziroma oproščen del oskrbnine naložil toženki v plačilo. Ta je tako zanjo domsko oskrbo doplačevala do 31. 10. 2001, za tem pa ponovno od marca 2005, ko je bilo zapustničinemu enakemu zahtevku z odločbo CSD Laško z dne 22. 3. 2005 ponovno ugodeno in je bila zapustnica delno oproščena plačila storitev institucionalnega varstva, oproščen del plačila storitev pa naložen v plačilo toženki, ki je to izvrševala vse do 31. 12. 2014. Torej celotno iztoževano obdobje. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je denarna socialna pomoč zapustnici s strani pristojnega organa CSD Laško bila neutemeljeno priznana. Zatrjeval je, da je to, kar je toženka doplačevala zapustnici iz naslova plačila domske oskrbe, bilo toženki po zapustnici oziroma njenih hčerah plačano. Zato pritožbeni očitki, v kolikor se nanašajo na očitke o nepotrebnosti toženkinega doplačevanja zapustničine domske oskrbe, ker zapustnica ni bila socialno ogrožena, predstavljajo pritožbene novote. Pritožnik ni pojasnil, zakaj takšnih trditev brez svoje krivde ni navedel že pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče kot nedopustnih ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Na podlagi ugotovitve sodišča, da je toženka kot dajalka pomoči v skladu s predpisi o socialnem varstvu za zapustnico v obdobju od 1. 3. 1999 do 31. 10. 2001 in od 1. 4. 2005 do 31. 12. 2014 doplačevala institucionalno varstvo in da je v navedenem obdobju Domu za zapustnico skupaj plačala 48.746,82 EUR, je upoštevajoč določila 128. člena Zakona o dedovanju, pravno pravilno zavrnilo tožnikov tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

12. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pritožnik svojih pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženke predstavljajo stroške vloženega odgovora na pritožbo in znašajo 875,98 EUR. Te stroške predstavljajo nagrada za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT 1125 točk oziroma (1 točka = 0,6 EUR) 675,00 EUR, poročilo stranki o drugostopni odločitvi po tar. št. 43/3 OT 50 točk oziroma 30,00 EUR, 2 % materialni stroški 13,02 EUR in 22 % DDV v znesku 157,96 EUR.

1 ,in v katerih so bile obračunane le tiste storitve, ki so bile dogovorjene v Dogovoru št. 35/07 2 zaračunani dodatek pa je v skladu s takšno opredelitvijo 3 da zapustnica, ki je prejemala račune z mesečnim obračunom stroškov oskrbe, teh ni nikoli zavrnila oziroma v zvezi z njimi opozorila na kakšne nepravilnosti