Jedro

Akti, ki jih v zvezi s sklenitvijo koncesijske pogodbe oziroma v zvezi z urejanjem medsebojnih razmerij izda koncedent, niso upravni akti; gre za akte poslovanja, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, pravilna.

Izrek

1. Zadevi opr. št. I Up 1178/2000 in I Up 1215/2000 z dne 14.12.2000 se zaradi skupnega obravnavanja združita. 2. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2088/2000-2 z dne 22.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v prvi točki izreka zavrglo tožbo tožeče stranke zoper ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 27.9.2000 in v drugi točki zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Z navedenim sklepom je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka, ki je bila z njeno odločbo z dne 16.5.2000 skupaj z E. T. d.o.o. K. izbrana za najugodnejšo ponudnico v postopku za izbiro koncesionarja za izvajanje dimnikarske službe na območju Mestne občine K., ni v danem roku podpisala pogodbe za izvajanje dimnikarske službe na območju Mestne občine K., ter je zato šteti, da je od navedene pogodbe odstopila.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da tožena stranka z ugotovitvenim sklepom, izpodbijanim v tem upravnem sporu, ni odločila o upravni stvari, saj se navedeni akt nanaša na postopek sklenitve koncesijske pogodbe. Akti, izdani v zvezi s temi razmerji po mnenju sodišča prve stopnje, niso oblastni posamični akti, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali koristih strank v upravnem postopku. Po presoji sodišča prve stopnje gre za akt poslovanja, s katerim se odloča o premoženjsko - pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko, glede katerega pa se pravno varstvo uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti. Ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo, kakor tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj tudi ne more zadržati izvršitve ugotovitvenega sklepa, ki ni upravni akt. Tožeča stranka tako v pritožbi z dne 4.12.2000, s katero izpodbija odločitev o začasni odredbi, kot v pritožbi z dne 14.12.2000, s katero izpodbija odločitev o zavrženju tožbe, uveljavlja vse pritožbene razloge. V obeh pritožbah navaja, da po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo organi lokalnih skupnosti. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v upravnem sporu izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijani sklep je tipičen enostranski avtoritativni akt, s katerim ji je bila odvzeta pravica do koncesije za izvajanje dimnikarske službe na območju Mestne občine K. Z izpodbijanim sklepom se ji odreka tudi pravica do pravnega sredstva. Ker imata v pogodbenem razmerju pogodbeni stranki enake možnosti uveljavljanja pravic in interesov, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za pogodbeno razmerje med strankama, glede katerega se pravno varstvo lahko uveljavlja le pred sodišči splošne pristojnosti. Meni tudi, da bi moralo sodišče na podlagi določbe 64. člena ZUS izpodbijani sklep izreči za ničen. Dimnikarske storitve, za katere gre v obravnavani zadevi, sodijo med gospodarsko javno službo, zato bi moralo sodišče uporabiti določila Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju ZGJS) in ne Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 in 90/99), na katera se sklicuje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe oziroma tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ugotovitveni sklep, ki se izpodbija v upravnem sporu, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem postopku, temveč je to akt poslovanja. Tožeča stranka se zato ne more z uspehom sklicevati na določbo 2. odstavka 1. člena ZUS, saj se tudi ta določba nanaša zgolj na upravne akte lokalne skupnosti. Meni, da tožeča stranka ni izkazala obstoja z ZUS določenih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe. Tožeči stranki sicer res nastaja škoda, vendar je sama povzročila takšno stanje, saj ni sklenila koncesijske pogodbe. Neizvrševanje dimnikarske službe na polovici območja Mestne občine K. bi po njenem mnenju nasprotovalo javni koristi, mestni občini pa bi nastajala večja nepopravljiva škoda. Sodišču zato predlaga, da neutemeljeni pritožbi zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Koncesionirana gospodarska javna služba je urejena v 4. poglavju ZGJS in sicer v členih od 29. do 53. Samo izbira koncesionarja je urejena kot upravna stvar. ZGJS namreč v 1. odstavku 37. člena določa, da o izbiri koncesionarja odloči koncedent z upravno odločbo. To pa pomeni, da na podlagi odločbe o izbiri koncesionarja nastane pravno razmerje med koncedentom in koncesionarjem. Toda nadaljnje urejanje tega razmerja ni več urejeno kot upravna stvar. Po zakonu skleneta koncedent in koncesionar pisno koncesijsko pogodbo, s katero uredita medsebojna razmerja (39. člen). Pogodba lahko nastane le s soglasjem volje obeh strank. Akti, ki jih v zvezi s sklenitvijo koncesijske pogodbe, oziroma v zvezi z urejanjem medsebojnih razmerij izda koncedent, niso upravni akti, čeprav imajo obliko upravnega akta. Sama oblika akta namreč ni bistvena, če iz njega izhaja volja koncendenta, v tem primeru izražena po zakonitem zastopniku, pooblaščenem za zastopanje lokalne skupnosti v njenih poslovnih razmerjih. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je akt, izpodbijan v tem upravnem sporu, akt poslovanja, ker iz njega izhaja le volja koncedenta v zvezi s pogodbo, ki je bila koncesionarju predložena v podpis. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje izreči izpodbijani akt za ničen, ni utemeljen, saj lahko sodišče v upravnem sporu izreče za ničen le upravni akt. Sodišče zavrača tudi ugovor o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navajalo zgolj pravno podlago, na podlagi katere je tožena stranka sprejela svoj ugotovitveni sklep, ni pa svoje odločitve o zavrženju tožbe oprlo na določbe Zakona o javnih naročilih oziroma Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja.

Glede na navedeno tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe, ter je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za njeno izdajo pravilna. Pa tudi sicer tožeča stranka v pritožbi, s katero izpodbija 2. točko sklepa sodišča prve stopnje, ne navaja nič, kar bi se posebej nanašalo na odločitev sodišča o začasni odredbi.

Ker gre tako v zadevi I Up 1178/2000 kot v zadevi I Up 1215/2000 za isti upravni spor, je pritožbeno sodišče zadevi združilo v skupno obravnavanje in odločanje (41. člen ZUS).

Glede na navedeno je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.