Jedro

Z zaznambo spora se varuje vrstni red pridobitve stvarnih pravic (v konkretnem primeru pridobitve stvarne pravice po pravilih o skupnem premoženju), ter upnik na podlagi 57. člena ZZZDR pridobi posebno legitimacijo za tak zahtevek ter je zato v skladu z namenom zakona treba razlagati določbe 79. člena ZZK-1, ko se presoja v konkretni situaciji, ali predlagateljica uveljavlja ugotovitev obstoja svoje stvarne pravice ter je stališče prvostopenjskega sodišča, da ne uveljavlja obstoja svoje pravice, preozko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici, da ponovno odloči o vpisu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor predlagateljice L.B. kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep Dn 1 z dne 17.10.2014. Ugotovilo je, da v tem formalnem zemljiškoknjižnem postopku, kjer sodišče odloča o vpisih na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka (124. in 147. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1), potem, ko je preverilo obstoj pogojev za vpis (148. člen ZZK-1), pogoji za zaznambo spora iz prvega odstavka 79. člena ZZK-1 niso podani. Ti pogoji bi bili podani le, če bi predlagatelj postopka od sodišča zahteval, da sodišče ugotovi obstoj njegove lastninske pravice za nepremičnini, pridobljene na izviren način. Predlagateljica pa v tožbi ne uveljavlja svoje lastninske pravice, pač pa lastninsko pravico v korist druge osebe, in sicer prvotožene stranke po tožbi. Glede na to, da je v teku pravdni postopek, bi morala tožeča stranka uveljavljati v pravdi obstoj svoje lastninske pravice.

Predlagateljica se je zoper sklep pritožila. Z razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sklepa tako, da se dovoli predlagani vpis, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vložena tožba je stvarnopravna tožba, podlaga je izvirna pridobitev lastninske pravice po pravilih skupnega premoženja zakoncev. Predlagateljica je predlagala torej vpis v korist prvotožene stranke, gre nedvomno za osebo, v katere korist je zaznamba dovoljena po četrtem odstavku 79. člena ZZK-1. Predlagateljica pa ima kot upnica priznano aktivno legitimacijo za vložitev lastninsko pravne tožbe na ugotovitev skupnega premoženja zakoncev oz. lastninske pravice prvo tožene stranke nasproti drugo toženi stranki pri sporni nepremičnini ter je smisel in posledica te lastninske tožbe, da tožeča stranka namesto prve tožene stranke toži obe toženi stranki na ugotovitev lastninske pravice v korist prve tožene stranke, ker ta tega sama ne želi storiti. S tem je predlagateljica vstopila v vse procesne pravice, ki jih dejanski lastnik kot tak ima in je aktivno legitimirana za opravo vseh procesnih dejanj. S tem je tudi upravičena predlagateljica za zaznambo spora v korist prvega toženca. V tožbi in predlogu za zaznambo spora dejansko nastopa namesto njega. Tudi ni mogoče formalnosti postopka razumeti tako, da predpisov ni treba razlagati preko namenske in drugih razlag predpisov ter je z upoštevanjem konkretnega dejanskega stanja treba ugotoviti ali je konkretno dejansko stanje mogoče subsumirati pod abstraktni predpis. Vložitev konkretne tožbe pa je edino pravno varstvo upnika, ko prvi toženec take tožbe ne želi vložiti. Čeprav torej predlagateljica ne uveljavlja (kot tožnica) neposredno svoje lastninske pravice, ampak v imenu in v izključno korist prvega toženca uveljavlja lastninsko pravico slednjega napram drugi toženi stranki, je vpis zaznambe spora v konkretnem primeru izvirne pridobitve lastninske pravice na podlagi 79. člena ZZK-1 utemeljen. Potrditev nasprotnega stališča naslovnega prvostopenjskega sodišča bi pomenila tudi kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in 14. člena Ustave RS, saj bi se za povsem identični pravni in dejanski situaciji (to je ugotovitev skupne lastnine na nepremičnini) uporabila povsem različna pravna razlaga predpisa in bi to posledično pomenilo različne pravne posledice. Ob tem pritožnica še poudarja, da je kljub opravljenemu temeljitemu pregledu obstoječe sodne prakse glede tega vprašanja ugotovila, da se slovenska sodišča do tega vprašanja še niso opredelila.

Pritožba je utemeljena.

Predlagateljica je vložila zemljiškoknjižni predlog za zaznambo spora, ter iz priložene tožbe izhaja, da je predhodno kot tožeča stranka vložila tožbo kot upnik prvega toženca, zoper prvega toženca in drugo toženko, ki sta zakonca, zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža ter vpisa v zemljiško knjigo. Zahteva ugotovitev, da predstavlja nepremičnina, pri kateri se predlaga zaznamba spora, skupno premoženje tožencev, vsakega v deležu do 1/2. Zahteva torej, da se v korist prvega toženca ugotovi obstoj stvarne pravice po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, torej na izviren način. Podlaga za tako tožbo je določba 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), po kateri upnik (predlagateljica – tožnica trdi, da ima terjatev do prvega toženca, ki je zavedena v izvršilnem naslovu, kot je navedeno že v tožbi) na podlagi pravnomočne sodbe lahko zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in zatem zahteva izvršbo na ta delež ter upniku posameznega zakonca omogoča, da poseže na njegov delež na skupnem premoženju. Z zaznambo spora se varuje vrstni red pridobitve stvarnih pravic (v konkretnem primeru pridobitve stvarne pravice po pravilih o skupnem premoženju), ter upnik na podlagi 57. člena ZZZDR pridobi posebno legitimacijo za tak zahtevek (določba varuje upnika, da bo lahko za poplačilo svoje terjatve v končni fazi v izvršbi posegel na to premoženje), ter je zato v skladu z namenom zakona treba razlagati določbe 79. člena ZZK-1 (torej v povezavi s 57. členom ZZZDR), ko se presoja v konkretni situaciji, ali predlagateljica uveljavlja ugotovitev obstoja svoje stvarne pravice ter je tudi po presoji pritožbenega sodišča stališče prvostopenjskega sodišča, da ne uveljavlja obstoja svoje pravice, preozko, upoštevaje naravo konkretne tožbe. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, saj je prvostopenjsko sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o vpisu, da torej presodi, ali so podane vse potrebne predpostavke za predlagani vpis, saj ta presoja zaradi zmotnega materialnopravnega stališča še ni bila opravljena (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).