Jedro

V 1. alinei 8. člena ZDoh določa dva pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena za priznanje uveljavljanega zmanjšanja osnove za dohodnino za letno povprečno plačo zaposlenih v RS v letu, za katerega se dohodnina odmerja. To sta priznani invalidnost s 100% telesno okvaro in pravica do tuje nege in pomoči.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.10.2002. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Davčnega urada L., Izpostave L.M.P. z dne 2.8.2002 o odmeri dohodnine za leto 2001. Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da niso izpolnjeni pogoji za zmanjšanje osnove za dohodnino po 1. alinei 8. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96, ZDoh). Z navedeno določbo sta določena dva pogoja, ki morata biti hkrati izpolnjena, in sicer invalidnost s 100 % telesno okvaro in z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, centra za socialno delo ali pristojnega občinskega upravnega organa priznana pravica do tuje nege in pomoči. Tožnik v upravnem postopku ni izkazal pogoja invalidnosti s 100 % telesno okvaro, da bi mu bila takšna telesna okvara priznana pa tudi v tožbi ne zatrjuje.

V pritožbi zatrjuje tožnik zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga določbo 1. alinee 8. člena ZDoh, ker ne upošteva slovničnih pravil o rabi vejice. Pravilno rabo vejice upošteva sklep Vlade RS, objavljen v Uradnem listu RS, št. 70/2001. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju mu tudi priznavata pravice iz invalidskega zavarovanja. Nezakonito je prikrajšan za zneske, ki bi jih prejel, če bi upravna organa in sodišče prve stopnje pravilno razlagali določbe ZDoh. Kršena je tudi Ustava RS, in sicer 2., 11., 21., 22., in 153. člen. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje in odloči, da se mu povrne nezakonito zadržani del olajšave (v znesku 243.425,00 SIT), 38.000,00 SIT sodne takse SIT in 720,00 SIT za prevoz.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje pravilno razlaga besedilo 1. alinee 8. člena ZDoh: " Osnova za dohodnino se zmanjša še za letno povprečno plačo zaposlenih v Republiki Sloveniji v letu, za katerega se dohodnina odmerja, invalidom s 100 % telesno okvaro, če jim je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči.... ", ko navaja, da sta pogoja za njegovo uporabo dva, in sicer invalidnost s 100 % telesno okvaro in pravica do tuje nege in pomoči. Da je zakonodajalec imel namen uveljaviti zmanjšanje osnove za skupino zavezancev, ki hkrati izpolnjujejo oba pogoja, pojasnjuje tudi obrazložitev Predloga za izdajo zakona o dohodnini z osnutkom zakona (Poročevalec DZ, št. 26/93). Takšna razlaga je skladna tudi s slovničnimi pravili (Slovar slovenskega knjižnega jezika, SAZU, 1994), ki besedo "če" štejejo za veznik, ki izraža odvisnost med nadrejenim in odvisnim stavkom, kar pomeni, da je treba v takšni povezavi razlagati besedno zvezo "invalidom s 100 % telesno okvaro, če jim je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči". Na drugačno razlago navedene določbe ZDoh ne more vplivati pritožnikovo sklicevanje na pravice iz invalidskega zavarovanja niti na navedeni sklep Vlade RS, ki ureja vprašanja plačevanja naročnine za RTV programe.

Ugotovitev upravnih organov, da tožnik v upravnem postopku ni predložil dokazil, da bi bil invalid s 100 % telesno okvaro, ima podlago v upravnih spisih. Da bi imel takšen status ali, da bi poleg odločbe in sklepa Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 17.4.1980 in z dne 18.7.1990, da je invalid II.

kategorije in ima dodatek za pomoč in postrežbo, predložil še kakšno dokazilo, tožnik ne zatrjuje. Tako ugotovljeno dejansko stanje, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne omogoča uporabe 1. alinee 8. člena ZDoh. Zato ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil tožnik nezakonito prikrajšan niti, da bi bila kršena Ustava RS v njegovo škodo.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka).

Ker je pritožbeno sodišče v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS sklenilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka (2. točka izreka).