Jedro

Kaznovanje strank zaradi zlorabe pravic je pridržano sodišču. Izvede ga po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. Njen morebitni predlog, podan v okviru postopka, lahko upošteva le kot pobudo, na katero ni vezano.

Stranka zlorablja procesne pravice, če jih namenoma izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. 22. tožeča stranka in 2. tožena stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 21. 12. 2012 po pravnomočno zaključenem postopku o motenju posesti ponovno odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe (točka I. in II. izreka) in o stroških postopka (točka III. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške postopka.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 26. 2. 2013 je zavrnilo ugovor 2. tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 21. 12. 2012 (točka 1. izreka), zavrnilo predlog tožečih strank za izrek denarne kazni toženima strankama in za določitev nove – višje denarne kazni (točka 2. izreka), zavrnilo predlog 2. tožene stranke za izrek denarne kazni vsakemu tožniku in njihovemu pooblaščencu v višini 500,00 EUR (točka III), ustavilo postopek zavarovanja in razveljavilo opravljena dejanja (točka IV. izreka) ter odločilo o stroških postopka zavarovanja tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka V. izreka).

3. Zoper prvi sklep vlaga pritožbo 22. tožeča stranka. Izpodbija ga v točki III. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da ga višje sodišče spremeni tako, da pravdne stroške tožeče stranke skupaj s pritožbenimi stroški naloži v plačilo toženima strankama, podrejeno, da izpodbijani sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot zmotno graja njegovo oceno o polovičnem uspehu strank v pravdi. Ni odločilno število parcel, na katerih so tožeče stranke v pravdi uspele oz. propadle, pač pa dejstvo, da so uspele v bistvenem delu zahtevka. Motenje posesti je bilo ugotovljeno praktično na celotnem spornem zemljišču (na vseh parkirnih površinah). Tožniki niso uspeli le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, s čimer ni bilo posebnih stroškov. Po 3. odstavku 154. člena ZPP bi morali toženi stranki tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške. Enako odločitev narekuje uporaba kriterijev uspeha v pravdi. Stroški tožnikov so bili višji od stroškov toženih strank. Sodišče bi jih moralo odmeriti in jih glede na dosojeni uspeh pobotati. Nelogična je odločitev o pritožbenih stroških. Tožeče stranke so s pritožbo po vsebini uspele v pretežnem delu, a jim sodišče ni priznalo ničesar.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila 2. tožena stranka, 1. tožena stranka pa ne. Predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške z odgovorom na pritožbo.

5. Zoper sklep z dne 26. 2. 2013 vlaga pritožbo 2. tožena stranka. Izpodbija ga v točki 1. (glede zavrnitve ugovora zoper sklep o začasni odredbi), v točki 3. (glede zavrnitve njenega predloga za denarno kaznovanje tožečih strank in pooblaščenca v zvezi z zlorabo pravic) in v točki 5. (o stroških postopka za zavarovanje). Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 6., 12., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri ponovnem odločanju o začasni odredbi je sodišče prve stopnje odločalo o že razsojeni stvari. Prvotno izdani sklep sodišča prve stopnje o motenju posesti in zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je postal pravnomočen za 127 tožnikov, ki ga niso izpodbijali s pritožbo. Odločitev višjega sodišča, ki je odločilo v korist vseh 135 tožnikov, je bila napačna. Nepravilna odločitev ne more biti podlaga za ponovno odločanje o razsojeni stvari. Ugovor zoper izdano začasno odredbo je bil torej utemeljen vsaj v odnosu do 127 tožnikov. Z drugačno odločitvijo je sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 6. in 12. točki 2. odstavka ZPP, zaradi pomanjkljivih razlogov tudi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter sprejelo napačno materialnopravno odločitev. Napačna je ocena, da tožniki s predlogom za izrek denarne kazni zaradi neizvršene začasne odredbe niso zlorabljali procesnih pravic. 10 tožnikov ni izkazalo osnovnega pogoja za vložitev tožbe zaradi motenja posesti (nimajo vozil in na nepremičnini niso mogli izvajati posesti), 127 tožnikov se zoper sklep sodišča prve stopnje ni pritožilo, predlog za izrek denarne kazni pa je podalo vseh 135 tožnikov. Sklep o vzpostavitvi prejšnjega stanja za nadomestno dejanje in za to zagrožena denarna kazen ne more biti sredstvo, s katerim bi bilo mogoče dolžnika prisiliti v izpolnitev obveznosti. Izdani sklep je napačen zaradi kršitve procesnih pravil in materialnega prava. Tožniki so dejansko zlorabili procesne pravice. Čeprav se je 2. tožena stranka prizadevala k čimprejšnji realizaciji pravnomočne sodne odločbe, so z zavajanjem sodišča namerno želeli doseči le denarno kaznovanje toženih strank. Na zlorabo pravic kaže tudi dejstvo, da je zoper odločbo o stroških postopka vložila pritožbo le ena tožeča stranka. Ker je napačno odločeno o ugovoru in predlogu tožene stranke za denarno kaznovanje tožnikov, je napačna tudi odločitev o stroških postopka za zavarovanje.

6. Na vročeno pritožbo 2. tožene stranke tožeča stranka ni podala odgovora.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke zoper odločbo o stroških postopka

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti odločitve o stroških postopka. Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh določi, da vsaka stranka krije svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Za tak primer gre v obravnavani zadevi.

9. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je načelo uspeha v pravdi. V končni posledici naj bremenijo tisto stranko, ki je s svojim ravnanjem povzročila, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotnega stranke pa jo je izgubila. Upoštevaje to materialnopravno izhodišče in dejanske okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti na kompleksu nepremičnin, v katerem so bila tako parkirišča kot zelenice, uspela pa le v delu, ki se je nanašal na parkirišča, je ocena sodišča prve stopnje o njenem (le) polovičnem uspehu v pravdi povsem pravilna. Pritožbene navedbe o površini ene in druge vrste zemljišč je ne omajajo. Nanje se pritožnik prvič, prepozno in brez opravičila sklicuje šele v pritožbi in so iz tega razloga tudi neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP).

10. Vprašanje, ali je bilo zatrjevano dejanje motilno ali ne, je bilo pravne narave, v katerem obsegu (na katerih nepremičninah), pa dejanske narave. Kljub ugovoru 1. tožene stranke v odgovoru na tožbo, da del vtoževanih zemljišč v naravi predstavlja zelenico, kjer ni bilo ne posesti (parkiranja) ne nameščanja ovir, ki bi posest motile, je tožeča stranka vztrajala, da je bilo zatrjevano motilno dejanje storjeno na celotnem vtoževanem kompleksu nepremičnin, ki so bile v tožbenem zahtevku konkretizirane z navedbami posameznih parcelnih številk. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče celovito obravnavalo celotni tožbeni zahtevek in ugotavljalo, na katerih posamezno naštetih parcelnih številkah je tožbeni zahtevek utemeljen (oziroma zahtevek za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazan) in na katerih ne. Glede na tak obseg in vsebino spora ter njegov izid se izkaže, da pritožbene navedbe o pretežnem uspehu tožeče stranke (ker je dokazala motenje na parkiriščih, češ da je bilo to jedro spora) ter da z zavrnjenim delom ni bilo posebnih stroškov, ne morejo uspeti.

11. Glede na pravilno ocenjeni polovični uspeh strank v postopku tudi obračunski princip odločanja o pravdnih stroških, ki ga ponuja pritožba, ni potreben.

12. Neutemeljene so končno tudi pritožbene navedbe o nelogični odločitvi v zvezi s pritožbenimi stroški tožeče stranke, ki naj bi jih sodišče prve stopnje prezrlo. O njih je vsebinsko odločeno v okviru celotnih pravdnih stroškov. Tudi zanje velja (pravilna) ocena sodišča prve stopnje, da so pritožniki le delno oz. polovično uspeli s pritožbo (in ne v celoti oz. v pretežnem delu, kot zmotno trdi pritožnik). Zato je treba tudi v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev o stroških postopka je pravno in dejansko pravilna ter ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi 2. tožene stranke

14. Odločitev o zavrnitvi ugovora 2. tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi je pravilna. Obrazložena je v jasnih, pravilnih in popolnih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje in v njih ne najde uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni bilo očitanih procesnih kršitev po 6. in 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti relativne bistvene kršitve 8. člena ZPP. Dokazna ocena, ki ji pritožbeno sodišče prav tako pritrjuje, je namreč pravilna in celovita. Nestrinjanje pritožnika z njo pa samo po sebi ne more pripeljati do postopkovne kršitve.

15. Pritožba sprejete dokazne ocene in odločitve ne omaje z ugovori o nepravilnosti odločitve sodišča druge stopnje, na katero se je sodišče prve stopnje oprlo pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe o verjetnosti terjatve. O tožbenem zahtevku oz. utemeljenosti terjatve je bilo pravnomočno odločeno. Pri odločanju o začasni odredbi je dokazni standard nižji kot pri odločanju v pravdi. Zadošča verjetnost terjatve. Podana je, če je argumentov za nek sklep več kot nasprotnih argumentov. Ob pravnomočni odločbi o utemeljenosti tožbenega zahtevka je verjetno izkazana tudi terjatev, za katero je bilo predlagano zavarovanje z začasno odredbo.

16. Pritožbeno naziranje o delni pravnomočnosti prve odločbe sodišča prve stopnje (ki je bila v pritožbenem postopku spremenjena) je zmotno. Pravnomočno je bila ugotovljena soposest tožečih strank na isti stvari (parkirišču). To pomeni, da izvršujejo dejansko oblast na parkirišču skupaj (prim. Vračur, R.: v „Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana, 2004, stran 210). Skupaj uživajo tudi posestno varstvo. Slednje vključuje zahtevka za prepoved bodočih motilnih dejanj in za vzpostavitev prejšnjega stanja. Zlasti slednjega ni mogoče izvršiti le v korist posameznega soposestnika, ampak glede na naravo spornega razmerja (motenja posesti na celotnem parkirišču) le v korist vseh soposestnikov. Gre torej za enotne sospornike. Učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili posamezni sosporniki (pritožniki), se razteza tudi na ostale tožnike (196. člen ZPP). Nasprotno naziranje pritožbe, očitki o ponovnem odločanju o že razsojeni stvari in prepričanje o uspehu pritožnice v ugovornem postopku, je zgrešeno.

17. Kaznovanje strank zaradi zlorabe pravic po 3. odstavku 11. člena ZPP je pridržano sodišču. Izvede ga po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. Njen morebitni predlog, podan v okviru postopka, lahko upošteva le kot pobudo, na katero ni vezano.

18. Predlog 2. tožene stranke za kaznovanje tožečih strank in njihovega pooblaščenca zaradi zatrjevane zlorabe pravic je po ugotovitvi, da zlorabe ni bilo, pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v točki III. sklepa. Kot neutemeljene zavrača obširne navedbe pritožnika o tem, kaj vse na strani tožečih strank naj bi kazalo na njihovo zlorabo pravic. Predlog za izvršbo pravnomočne in izvršljive sodne odločbe ne predstavlja zlorabe pravic. Za slednjo je bistveno, da stranka ali njen pooblaščenec uporabi svoje v ZPP opredeljene pravice z namenom škodovati drugemu s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Po stališčih sodne prakse stranka zlorablja procesne pravice, če jih namenoma izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi. V obravnavanem primeru, ko so tožniki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje vztrajali pri popolni izvršbi pravnomočne sodne odločbe, sprejete v njihovo korist, o njihovi zlorabi procesnih pravic ni mogoče govoriti.

19. Tudi odločitev o stroških postopka za zavarovanje je pravilna. Uspeh strank v postopku je pravilno ugotovilo sodišče v razlogih v točki V. sklepa. Nasprotno stališče pritožnica tudi v tem delu opira na svoje zmotno prepričanje glede sosporništva tožečih strank, ki ga je treba zavrniti.

20. Po povedanem je bilo treba pritožbo 2. tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno, saj pritožbenih razlogov ni, pa tudi ne napak in kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

21. Na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do stroškov v zvezi s pritožbama pritožnika nista upravičena, ker z njima nista uspela. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila 2. tožena stranka, pa ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča. Zato naj upoštevaje načelo potrebnosti tudi te stroške trpi vlagateljica sama.