Jedro

Sodišče je ravnalo v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 227. člena ZKP in na predpisan način v zapisniku povzelo obdolženčeve osebne dohodke in premoženjske razmere, nato pa mu pojasnilo njegove pravice. S tem ko je podatke o obdolženčevem premoženjskem stanju uporabilo tudi v razlogih sklepa o priporu, ni kršilo zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Z.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrožnega sodišča v Kopru je bil pripor, odrejen zoper obdolženega Z.Š. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšan še po vloženi obtožnici. Pritožbo zagovornika obdolženega Z.Š. je Višje sodišče v Kopru z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 30.9.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. V zahtevi je uveljavil, da sodišče sploh še ni odločilo o pritožbi zoper sklep o uvedbi pripora zoper obdolženca, da po mnenju zagovornika ni dokazov, ki bi potrjevali obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ter da sodišče ne bi smelo upoštevati obdolženčeve izjave glede njegovih prihodkov. Poleg tega zagovornik meni, da ni podana sorazmernost ukrepa ter da niso izkazane okoliščine ogrožanja premoženjske varnosti ljudi. Po mnenju zagovornika bi bilo primerneje odrediti hišni pripor.

V odgovoru na zahtevo z dne 12.10.2005 je vrhovni državni tožilec A.F. predlagal zavrnitev zahteve, ker vložena obtožnica še v večji meri potrjuje utemeljenost suma in tudi druge uveljavljene kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik izpodbija v uvodu navedena pravnomočna sklepa, zato v tej zadevi ni relevanten čas odločitve o pritožbi zoper sklep o uvedbi pripora.

Utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, izhaja iz zbranih dokazov in vložene obtožnice. Obdolženčev zagovornik v zahtevi sploh ni pojasnil, kateri dokazi naj bi konkretno pokazali, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja pri obdolžencu ni podan.

Že Višje sodišče v Kopru je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da pri podajanju osebnih podatkov s strani obdolženega Z.Š. ni prišlo do kršitve zakona. Sodišče je ravnalo v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 227. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in na predpisan način v zapisniku povzelo tudi obdolženčeve osebne dohodke in premoženjske razmere. V skladu z 2. odstavkom 227. člena ZKP je sodišče dolžno šele nato obdolžencu pojasniti njegove pravice. Tako sodišče v ničemer ni kršilo zakona, ko je podatke o obdolženčevem premoženjskem stanju uporabilo tudi v razlogih izpodbijanih sklepov.

Prav tako ni prišlo do kršitve zakona glede na oceno o sorazmernosti odrejenega ukrepa in tudi glede neogibnosti takšnega ukrepa. Ob odločitvi o podaljšanju pripora v izpodbijanih sklepih sta sodišči prve in druge stopnje torej ravnali zakonito, drugačno ocenjevanje dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti pa predstavlja uveljavitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi takšnega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v svoji zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahtevo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.