Jedro

Delodajalec se je z razlogi za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga seznanil najkasneje ob podaji obvestila o nameravani odpovedi PZ iz poslovnega razloga delavcu. Ker je bila redna odpoved PZ iz poslovnega razloga podana po preteku 30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR od seznanitve z razlogi, je odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

24.9.2003 nezakonita, da pogodba med tožečo in toženo stranko z dne 9.12.2003 ni prenehala in še vedno velja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi kot bi delala, v roku 8 dni pod izvršbo (tč. 1). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku

85.800,00 SIT, skupaj z zakonitmi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.1.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (tč. 2).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Navaja, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da razlog odpovedi ni dosledno obrazložen. Tudi ne drži, da tožena stranka ni preverila, ali bi lahko tožnico zaposlila pod spremenjenimi pogoji. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo program prestrukturiranja, ki je bil sestavljen zaradi pridobitve denarnih sredstev s strani države za izvedbo prestrukturiranja.

Tožena stranka je s tem programom dokazovala okoliščine v zvezi z ekonomsko situacijo, sodišče prve stopnje pa je takšen nepotrjeni program zmotno štelo kot že potrjeno in izraženo namero delodajalca, da bo ta program tudi izvedla. Prenehanje tožničinega delovnega razmerja je posledica nastalih poslovnih razmer v obdobju do septembra 2003. Tožničino prenehanje delovnega razmerja je neodvisno od tega načrta. Sicer pa je dejstvo, da gre za bodoči program, ki bo izvedljiv po njegovem sprejemu, povzelo tudi samo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je kot razlog za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, podane zaradi zmanjšanega obsega naročil glede na spremenjene razmere na trgu, navedlo, da vzrok in posledica kot sestavini odpovedi nista dosledno obrazloženi. V zvezi s tem je navedlo, da sicer verjame zatrjevanju tožene stranke, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi njeno slabo finančno poslovanje, vendar je kot bistveno izpostavilo, da tožena stranka tega ni navedla tudi v sami odpovedi. Kot razlog za nezakonitost odpovedi je navedlo tudi neizpolnitev obveznosti tožene stranke po 3. odstavku 88. člena ZDR, da preveri, ali je tožnico možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali jo je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati. Toženi stranki je tudi očitalo, da ni utemeljila odločitve, da je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR, predvsem pa, da tožena stranka, glede na podatke v programu prestrukturiranja - avgust 2003 (B6), da namerava od skupaj 128 delovnih mest ohraniti 76 delovnih mest, ni spoštovala zakonska določila glede odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga in posledično ni oblikovala programa razreševanja presežnih delavcev.

Ker je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz stališča, da je šlo v spornem primeru za kolektivni odpust, se ni opredelilo do tožničine trditve v tožbi, ki je po oceni pritožbenega sodišča za odločitev o tem sporu bistvena - da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka, ker je med obvestilom o nameravani odpovedi in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preteklo več kot 30 dni.

Sodišče prve stopnje v zvezi z napačnim zaključkom, da je šlo v konkretnem primeru za kolektivni odpust, ni upoštevalo ključnega dejstva, ki ga je sicer navedlo v izpodbijani sodbi, da bo tožena stranka šele po sprejemu programa prestrukturiranja pripravila program razreševanja presežnih delavcev. Glede na to, da toženi stranki na podlagi programa prestrukturiranja še ni bila odobrena državna denarna pomoč, tožena stranka v času podaje sporne odpovedi še ni začela z izvedbo (zgolj pogojno predvidenega) kolektivnega odpusta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v spornem obdobju odpovedala pogodbo o zaposlitvi 9 delavcem, kar ne predstavlja večjega števila delavcev v smislu določil 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Pritožbeno sodišče tako ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo ali je delodajalec dolžan spoštovati zakonske določbe glede kolektivnega odpusta, ključno ravnanje delodajalca v daljšem časovnem obdobju in njegov končni namen, da bo v prihodnosti odpustil večje število delavcev.

Tožena stranka je na tožničino trditev, da je bila odpoved podana po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka, odgovorila, da ta rok ni vezan na prejem obvestila s strani delavca, temveč da gre za roke, ki tečejo glede na okoliščine, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved. Pri tem pa tožena stranka ni navedla in dokazovala, katere so bile tiste konkretne okoliščine, na podlagi katerih se je seznanila z razlogom za sporno odpoved.

Ni torej navedla, zakaj meni, da je odpoved podala v roku 30 dni iz določbe 5. odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katere mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka ob podaji obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29.7.2003 (A1) seznanjena z razlogi za odpoved, ter da je bil pri podaji odpovedi z dne 24.9.2003 zamujen 30-dnevni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po navedenem zakonskem roku, je odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, ostale ugotovitve sodišča prve stopnje glede obrazložitve odpovednega razloga ter potrebnega upoštevanja določb 2. in 3. odstavka 88. člena ZDR za odločitev o tem sporu niti niso bistvene.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je torej pravilna, četudi so razlogi za potrditev izpodbijane sodbe drugačni kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.