Jedro

V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, iz katerega izhaja, da ob izdaji izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe na vseh v njej zajetih zemljiščih stojijo objekti, ki niso v lasti upravičencev, zadostuje za sklep, da je v obravnavani zadevi glede vseh v izpodbijani odločbi zajetih zemljišč podana ovira za vračanje v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen. Ker že obstoj ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen preprečuje vrnitev zemljišča v naravi, so vsi revizijski ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določbe 88. člena ZDen, pravno nepomembni. Morebitna ničnost po začetku veljavnosti ZDen sklenjenih pravnih poslov namreč ne vpliva na pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj ta v obravnavani zadevi že na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen ni upravičen do vračila nepremičnine v naravi.

Odškodnina za nezazidana stavbna zemljišča se ugotavlja na podlagi določb 11. člena Navodila. V tem smislu so ključne ugotovitve o oddaljenosti zemljišča od javnih dovoznih poti, priključenih na javno cestno omrežje, od javnega vodovoda ali od priključka s pitno vodo ter od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-2259/94-211 z dne 27. 12. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4904-21/2008-21 z dne 6. 1. 2012. Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se denacionalizacijskim upravičencem A. A., B. B. in C. C. vrne podržavljeno premoženje – del parc. št. 15 v izmeri 1947 m² v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v skupni vrednosti 36.514,81 DEM, vsakemu upravičencu do 1/3, s pripadajočimi obrestmi (1. točka izreka), da je SOD v 1. točki izreka navedene obveznice dolžna do konca zapuščinskega postopka izročiti skrbnici za poseben primer S. S. v roku treh mesecev po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (2. točka izreka) in odločila o stroških postopka (3. točka izreka). Tožena stranka je z navedeno odločbo odpravila 1. točko izreka dopolnilne odločbe in jo nadomestila z novo tako, da je natančneje opredelila premoženje, ki je predmet vračanja, in sicer tako, da je navedla k. o. T. ter natančneje (s parcelnimi številkami in izmerami) opredelila sedanje stanje te nepremičnine. V preostalem delu je tožena stranka pritožbo pravnih naslednikov denacionalizacijskih upravičencev zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da so obravnavana zemljišča pozidana, zaradi česar je podana ovira za vračanje v naravi iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Obstoj ovire iz navedene določbe ZDen se ugotavlja glede na čas vračanja. Zato ugotavljanje dejstev, pomembnih za razrešitev predhodnega vprašanja iz 88. člena ZDen, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Ob tem, da revidentka ne zatrjuje, da obravnavana zemljišča niso pozidana, so vsi ugovori v zvezi z dokazovanjem pozidanosti brezpredmetni. Ker je bilo prvotno zemljišče parc. št. 15 k. o. T. od najbližjega možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje oddaljeno več kot 200 m, je organ višino odškodnine pravilno ugotovil po določbah 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo).

3. Revidentka vlaga revizijo z dvema vlogama po dveh pooblaščencih. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Nasprotuje razlagi določb drugega odstavka 32. člena ZDen kot jo je v izpodbijani sodbi podalo sodišče prve stopnje. Meni, da gre za izigravanje določb 88. člena ZDen oziroma za njegovo zmotno razlago. Ob stališču, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, so stranke, katerih denacionalizacijski postopki trajajo dalj časa, v slabšem položaju, saj nimajo pravnega varstva pred šikanozno gradnjo. Po začetku veljavnosti ZDen nastala ovira je v nasprotju z določbo 33. člena Ustave RS. Izpodbijana sodba ne upošteva, da je upravna enota, kljub prepovedi iz 88. člena ZDen dovolila gradnjo. Izpodbijana sodba tako daje legitimacijo protipravnim ravnanjem, breme denacionalizacije pa prenaša na državo in davkoplačevalce. Navaja še, da v izpodbijanih odločbah ni navedb o stanju premoženja v času podržavljenja oziroma o tem, kako je organ takšno stanje ugotovil. Te pomanjkljivosti pa ni odpravilo niti sodišče prve stopnje. Prav tako ni ugotovljeno, kdaj, kako in na kakšni podlagi je prišlo do gradnje na obravnavanih zemljiščih. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je revidentka že v postopku pred prvostopenjskim organom predlagala imenovanje izvedenca, ki naj bi ugotovil pravno in dejansko stanje premoženja ob začetku veljavnosti ZDen. Do tega dokaznega predloga, ki ga je ponovila v tožbi, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Zmotno je bila uporabljena določba 44. člena ZDen, saj je organ komunalno opremljenost v času odvzema iz posesti ugotavljal le na podlagi potrdil VO-KA in Elektra Ljubljana. Sodišče prve stopnje je s tem povezane tožbene ugovore odpravilo z enim stavkom, in ni sledilo revidentkinemu predlogu, da se vrednost premoženja ugotovi z izvedencem. Šele primerjava med vrednostjo premoženja v času podržavljenja in sedanjo vrednostjo bi bila pravilna podlaga za določitev odškodnine. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Navaja še, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bilo denacionalizacijskim upravičencem odvzeto komunalno popolnoma opremljeno zemljišče. K I. točki izreka:

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je v tem primeru izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka namreč z revizijo uveljavlja (tudi) višji znesek odškodnine v obliki obveznic SOD. Tako uveljavljana razlika presega znesek iz navedene določbe ZUS-1. Ker je revizija iz navedenega razloga dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče do drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije ne opredeljuje.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po 86. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi revidentka uveljavlja to kršitev.

9. Revidentka z revizijo izpodbija pravilnost vrnitve podržavljenega premoženja v obliki odškodnine in višino z izpodbijano odločbo priznane odškodnine v obliki obveznic SOD.

10. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je podana ovira za vračanje v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen. Ta zakonska določba določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

11. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana sodba, izhaja, da ob izdaji izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe na vseh v njej zajetih zemljiščih (ki so bila v času podržavljenja del podržavljene nepremičnine) stojijo objekti, ki niso v lasti upravičencev. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje zadostuje za sklep, da je v obravnavani zadevi glede vseh v izpodbijani odločbi zajetih zemljišč podana ovira za vračanje v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen.

12. Navedena določba ZDen ureja vračanje zemljišč, ki so bila zazidana po podržavljenju. Namen te določbe je preprečiti vračanje objektov, ki niso v lasti upravičenca. Z njo je zakonodajalec preprečil, da se z vračanjem poseže v obstoječa pravna razmerja, ki izhajajo iz objektov, ki so bili na podržavljenih zemljiščih zgrajeni po podržavljenju in niso v lasti upravičencev. Zato se obstoj te ovire presoja glede na stanje nepremičnine ob vračanju; torej, ali je v času vračanja na zemljišču dejansko objekt, ki ni v lasti upravičenca. Gre za ustaljeno stališče v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, I Up 1092/2005 z dne 9. 4. 2008, I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005, U 1147/95 z dne 19. 2. 1999). Revidentka, ki ima zaradi ugotovljene ovire za vračilo premoženja v naravi po določbi drugega odstavka 2. člena ZDen pravico do odškodnine v obliki obveznic SOD, zato neutemeljeno uveljavlja kršitev pravic iz 2., 14. in 33. člena Ustave RS.

13. Ker že obstoj ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen preprečuje vrnitev zemljišča v naravi, so vsi revizijski ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določbe 88. člena ZDen pravno nepomembni(1). Morebitna ničnost po začetku veljavnosti ZDen sklenjenih pravnih poslov, namreč ne vpliva na pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj ta v obravnavni zadevi že na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen ni upravičen do vračila nepremičnine v naravi.

14. Revidentka ne more uspeti niti z očitkom, da naj bi bila zaradi ničnosti pravnih poslov, sklenjenih po začetku veljavnosti ZDen, nezakonita tudi s tem v zvezi izdana gradbena dovoljenja za objekte na obravnavnih zemljiščih. Ne glede na to, da gre za ugovor, ki ga je mogoče uveljavljati le v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da morebitna nezakonitost gradbenih dovoljenj prav tako ne vpliva na pravico do vračila premoženja v naravi. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča namreč objekt po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen predstavlja oviro za vračanje v naravi tudi, če je zgrajen brez ustreznega dovoljenja (prim. U 1173/1994, I Up 1806/2006). Izdaja gradbenega dovoljenja pa tudi sicer ne pomeni razpolaganja v smislu določb 88. člena ZDen (prim. X Ips 375/2007). Glede ugovora, da denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik nima nobenih vzvodov, s katerimi bi do odločitve o denacionalizaciji lahko preprečil gradnjo na nepremičnini, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da ima denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik zaradi varstva svojih pravic v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja položaj stranke z interesom (prim. U 1652/1995), v primerih nelegalne gradnje pa lahko poda ustrezno pobudo za ukrepanje pri pristojnem inšpekcijskem organu.

15. Glede na navedeno upravnemu organu (razen tega, da gre za objekte, zgrajene po podržavljenju, ki niso v lasti upravičenca) ni bilo treba ugotavljati drugih okoliščin gradnje objektov (pred ali po začetku veljavnosti ZDen). Prav tako mu, glede na navedene okoliščine obravnavanega primera, ni bilo treba ugotavljati okoliščin iz 88. člena ZDen in s tem v zvezi prekinjati postopka zaradi napotitve strank, da v pravdnem postopku vložijo ustrezno tožbo. Posledično niso utemeljeni s tem povezani revizijski očitki o kršitvah določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je na vse s tem povezane ugovore in dokazne predloge odgovorilo že s pojasnjeno pravilno razlago določbe drugega odstavka 32. člena ZDen.

16. Prav tako pa niso utemeljeni revizijski ugovori o zmotni uporabi določb 44. člena ZDen pri ugotavljanju višine odškodnine za obravnavano premoženje.

17. Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

18. Glede na vsebino navedene določbe prvega odstavka 44. člena ZDen revidentka neutemeljeno uveljavlja, da bi organ moral odškodnino določiti na podlagi primerjave med vrednostjo premoženja v času podržavljenja in njegovo sedanjo vrednostjo. Prav tako neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo treba odškodnino določiti po pošteni tržni vrednosti. Vrednost podržavljenega premoženja kot podlaga za priznanje odškodnine za to premoženje se v postopkih denacionalizacije ugotavlja le na način in po merilih, ki jih za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. Ustavno sodišče je že v več odločbah (npr. U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003, U-I-6/10, Up-50/10, Up-51/10 z dne 24. 3. 2011, U-I-254/09, Up-1233/09 z dne 19. 5. 2011) kot očitno neutemeljene zavrnilo trditve, da bi bilo treba pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Poudarilo je, da zakonodajalec ZDen ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja in da na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.

19. V obravnavani zadevi se skladno z določbami 44. člena ZDen odškodnina ugotavlja na podlagi določb 11. člena Navodila, ki se nanašajo na nezazidana stavbna zemljišča. Upoštevaje navedene določbe Navodila je organ ugotavljal komunalno opremljenost zemljišča ob podržavljenju. V tem smislu so ključne ugotovitve o oddaljenosti zemljišča od javnih dovoznih poti, priključenih na javno cestno omrežje; od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. V tem primeru je šlo po presoji Vrhovnega sodišča za takšno ugotavljanje dejanskega stanja, pri katerem sodelovanje izvedenca ni bilo potrebno. Glede na to niso utemeljeni revizijski ugovori, ki se nanašajo na to, da sodišče prve stopnje in pred njim organa niso sledili revidentkinemu predlogu, da se za ugotavljanje višine odškodnine imenuje izvedenca. Da bi bile v obravnavani zadevi na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin o komunalni opremljenosti zemljišč pri izračunu odškodnine (ko gre za enostavno računsko operacijo) določbe Navodila zmotno uporabljene, pa revidentka ne zatrjuje.

20. Vrhovno sodišče je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

21. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Prvi in drugi odstavek 88. člena ZDen določata: (1) Z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti v skladu s tem zakonom, se šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča oziroma v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi. (2) Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični.