Jedro

Kriterija rešenih dodatnih zadev oziroma opravljenih dodatnih nalog, kot ju določa sklep Državnotožilskega sveta (190 zadev, 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu), se presojata kumulativno, kar pomeni, da mora tožilec za upravičenost do dodatka za povečan obseg dela presegati določeno državno povprečje po obeh kriterijih. Oba kriterija pa je treba presojati na ravni mesečnega povprečja. Državni tožilec je tako upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, če je v posameznem mesecu rešil več kot 19 zadev ter hkrati opravil več kot 8 polnih obravnavnih dni ali 16 udeležb na narokih.

Na podlagi nepravilnega tolmačenja predpisov in aktov tožeče stranke v zvezi s povečanim obsegom dela državnih tožilcev je bila tožencu v določenem obdobju preveč obračunana in izplačana plača v višini 10 % toženčeve osnovne plače. Toženec je torej brez pravnega temelja prejel določen denarni znesek, zato je ta znesek tožeči stranki dolžan vrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 358,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (na plačilo 332,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 do plačila) se zavrne.

Vsaka stranka sama krije stroške postopka.“ V preostalem se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu (glede odločitve o zavrnitvi zneska 332,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 dalje do plačila).

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 46,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 690,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 153,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 22.g člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), zmotno je uporabilo določbe Akta o določitvi pogojev, meril in obsegu plačila za povečan obseg dela državnih tožilcev (Akt) in zato zmotno ocenilo vsebino sklepa Državnotožilskega sveta z dne 13. 12. 2007. Tožencu je bil zaradi napačnega tolmačenja kriterijev za določanje plačila za povečan obseg dela za mesec september 2008 in november 2008 izplačan dodatek za povečan obseg dela v višini 1.035,83 EUR, čeprav bi mu moral biti glede na določbe Akta in sklepa z dne 13. 12. 2007 izplačan le v višini 20 % osnovne plače (690,55 EUR mesečno). Oba kriterija je potrebno upoštevati kumulativno in ne alternativno. Ugotovitve iz Poročila o notranji reviziji št. ... na Državnem tožilstvu z dne 19. 1. 2010 temeljijo na dejanskih ugotovitvah ter materialnopravni podlagi tolmačenja citiranih predpisov. Sodišče prve stopnje je ustrezne določbe razlagalo na način, da mora državni tožilec za upravičenost do dodatka presegati določeno državno povprečje vsaj po enem izmed obeh kriterijev, pri čemer se drugi kriterij, ki se nanaša na udeležbo na narokih oziroma na polno obravnavne dni, ugotavlja tedensko, in ne preračunano na mesečno povprečje. Ugotovitev, da je potrebno kriterija upoštevati kot alternativna kriterija, je zmotna. Sodišče ni upoštevalo vsebine dela državnega tožilca, ki ni omejeno samo na reševanje zadev ali alternativno na udeležbe na narokih. Zakon o državnem tožilstvu v 8. členu določa, da je državni tožilec v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca po Zakonu o kazenskem postopku, sodelovati na narokih in sejah, ter ukreniti vse potrebno, da se odkrijejo kazniva dejanja in njihovi storilci. Državnotožilski svet je na 118. seji sprejel sklep, da je državno povprečje iz 7. člena Akta 190 zadev in dva polna obravnavna dneva ali štiri udeležbe na narokih v tednu. Med prvo in drugo alinejo ne stoji beseda „ali“, zato se obe alineji upoštevata skupno. V 19. členu Zakona o tožilstvu so definirane pristojnosti državnih tožilcev in že iz te definicije je jasno, da ni mogoče tožilskega dela vrednotiti na način, kot je to storilo sodišče. Akt je utemeljen na določbi 2. odstavka 22.g člena ZSPJS, ki ga sodišče pri razlagi sklepa Državnotožilskega sveta ni upoštevalo. Na podlagi tega člena morajo biti pogoji in merila za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela predpisani tako, da se ne upošteva zgolj količina rešenih zadev oziroma opravljenega dela. Pravna podlaga za izdajo Akta je utemeljena v tej zakonski določbi. Akt je v 6. členu povzel enako zakonsko dikcijo reguliranja izpolnjevanja kriterijev za upravičenost do mesečnega plačila za povečan obseg dela, in sicer je oba kriterija povezal z veznikom „oziroma“. Enako je Akt predpisal v 7. členu, kjer je utemeljil sklep Državnotožilskega sveta za določitev državnega povprečja rešenih zadev oziroma opravljenih nalog na državno tožilstvo in državnega tožilca v Sloveniji za tekoče leto na posameznem delovnem področju. Osnovni namen predmetne ureditve je bil, da morata biti izpolnjena oz. presežena najmanj dva v zakonu predpisana kriterija in da mora biti najmanj eden od teh dveh kriterijev tisti, ki je naveden v predmetni določbi, kar izhaja iz besede „zgolj“. Besedo „oziroma“ se lahko tolmači na dva načina, in sicer kot veznik ali pa kot popravek oziroma dopolnitev. Pri določanju pogojev za plačilo dodatka za povečan obseg dela državnih tožilcev je bila beseda „oziroma“ uporabljena kot veznik „in“. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je Državnotožilski svet na pobudo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani sprejel razlago sporne določbe. Gre za organ, ki je pristojen za izdajo akta, o čigar tolmačenju je odločalo sodišče prve stopnje.

Neskladna z navedeno ureditvijo je tudi ugotovitev sodišča, da se drugi kriterij, ki se nanaša na udeležbo na narokih oziroma na polne obravnavne dni, ugotavlja tedensko. Preračun na mesečno povprečje temelji na 6. členu Akta, saj v sklepu Državnotožilskega sveta ni določeno mesečno povprečje, temveč letno (ki se je preračunavalo na mesečno). Tožilec namreč prejme mesečno plačo in ne tedenske, zato je potrebno odstotek preseganja državnega povprečja računati na mesečno državno povprečje, to je 19 rešenih zadev, 8 polnih obravnavnih dni ali 16 udeležb na narokih.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da so navedbe v zadnjem odstavku pritožbe nove, hkrati pa so v nasprotju z navedbami v 1. odstavku V. točke tožbe. Vztraja, da v konkretnem primeru ni pogojev za vložitev tožbe. Tožeča stranka je toženca pozvala na vrnitev preveč izplačanega zneska dodatka zaradi drugačne razlage določb 6. in 14. člena Akta in sklepa Državnotožilskega sveta z dne 13. 12. 2007, in ne zato, ker podlage za izplačilo ne bi bilo. Tožeča stranka zato ni izpolnila pogojev iz 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevati je potrebno Dogovor o povečanem obsegu dela z dne 5. 9. 2008 (in Aneks z dne 26. 9. 2008) ter sklep ODT z dne 20. 11. 2008, s katerim je bila določena višina pripadajočega dodatka za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Podlaga ni bila nikoli razveljavljena ali odpravljena, dogovor in sklep sta še vedno v veljavi, zato bi ju tožeča stranka morala odpraviti, in šele nato tožiti na vračilo. Beseda „oziroma“ ima pomen „ali“, zato je potrebno oba kriterija (rešene zadeve in opravljene dodatne naloge) upoštevati alternativno. Morebitna nejasna določba pa ne more biti v škodo delavca, ki je že opravil delo in za to prejel plačilo, saj bi to pomenilo poseg v že pridobljene pravice. Smiselno je potrebno uporabiti prakso kot pri razlagi kolektivnih pogodb, ki veljajo od dneva razlage naprej. Zato ni potrebno upoštevati ugotovitev iz Poročila o notranji reviziji št. ... na Državnem tožilstvu z dne 19. 1. 2010 ter kasnejše razlage Državnotožilskega sveta.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 690,56 EUR iz naslova preveč izplačane plače. Med strankama je sporno predvsem, ali se kriterija rešenih dodatnih zadev oziroma opravljenih dodatnih nalog, kot ju določa sklep Državnotožilskega sveta (190 zadev, 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu), presojata kumulativno ali alternativno. Nadalje je med strankama tudi sporno, ali se kriterij polnih obravnavnih dni oziroma udeležb na narokih ugotavlja na tedenski ali mesečni ravni. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se kriterija presojata alternativno, torej da mora tožilec za upravičenost do dodatka za povečan obseg dela presegati določeno državno povprečje vsaj po enem izmed kriterijev. Odločilo je še, da se kriterij obravnavnih dni oziroma narokov presoja tedensko. Ob upoštevanju vsega navedenega je ugotovilo, da je bila tožencu za meseca september in november 2008 upravičeno izplačana delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 30 % njegove osnovne plače. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZSPJS) v 22.g členu določa, da pogoje, merila in obseg plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela predpiše državnotožilski svet. Pogoji in merila za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela morajo biti predpisani tako, da se ne upošteva zgolj količina rešenih zadev oziroma opravljenega dela. Akt o določitvi pogojev, meril in obsegu plačila za povečan obseg dela državnih tožilcev (Ur. l. RS, št. 64/2007; v nadaljevanju: Akt) v 2. odstavku 2. člena določa, da se dogovor o povečanem obsegu dela državnega tožilca ter o plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela lahko sklene le za tiste zadeve oziroma naloge, brez katerih rešitve oziroma izvršitve ni mogoče zagotoviti učinkovitega izvajanja pristojnosti državnega tožilstva, zlasti zaradi nadpoprečnega povečanja števila zadev v delu, pospešenega reševanja starejših zadev, sodelovanja pri izvajanju programov za odpravo sodnih zaostankov, reševanja nujnih zadev, reševanja večjega števila zadev povezanih z novo dejansko ali pravno problematiko in drugih okoliščin, ki jih ni mogoče v celoti predvideti in pravočasno načrtovati ter zagotoviti potrebnih ukrepov za tekoče delo. Skladno s 6. členom Akta se mesečno plačilo za povečan obseg dela določi glede na število rešenih dodatnih zadev oziroma opravljenih dodatnih nalog, ki se izrazi v odstotku preseganja, doseženega s temi zadevami oziroma nalogami, glede na mesečno povprečje rešenih zadev oziroma opravljenih nalog na državnega tožilca v Republiki Sloveniji na posameznem delovnem področju (v nadaljnjem besedilu: državno povprečje), ki ga za preteklo koledarsko leto ugotovi oziroma določi Državnotožilski svet. V 7. členu Akta je nadalje določen način določanja državnega povprečja. Po sklepu Državnotožilskega sveta z dne 13. 12. 2007 je državno povprečje 190 zadev, 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu. Stranki sta dne 5. 9. 2008 sklenili tudi Dogovor o povečanem obsegu dela za obdobje 1. 9. 2008 - 30. 11. 2008 (v nadaljevanju: Dogovor) in v 1. členu povzeli, da je državno povprečje iz 7. člena Akta 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu, 190 rešenih zadev letno (oziroma 19 rešenih zadev mesečno).

Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se kriterija presojata alternativno. Med alinejama v sklepu Državnotožilskega sveta namreč ni veznika „ali“, prav tako tega veznika ni v Aktu in Dogovoru, kjer je vseskozi govora o rešenih zadevah oziroma opravljenih dodatnih nalogah. Da se kriterija presojata kumulativno, izhaja tudi iz 3. člena Dogovora, ki določa, da je državni tožilec dolžan poročati vodji tožilstva o številu rešenih zadev ter o številu polnih obravnavnih dni na teden vključno s številom udeležb na narokih v tednu. Tudi v pojasnilu Vrhovnega državnega tožilstva z dne 21. 1. 2009 je bilo navedeno, da je državno povprečje iz 7. člena Akta 190 zadev in 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu. Ne nazadnje pa je pri presojanju povečanega obsega dela potrebno izhajati iz narave dela državnih tožilcev, ki ga ne sestavlja le reševanje zadev ali le opravljanje narokov. Zakon o državnih tožilcih (Ur. l. RS, št. 58/2011 in spremembe) v 19. členu določa, da je državni tožilec v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca, usmerjati policijo in druge pristojne organe, uporabljati odložen pregon in poravnavanje ter opravljati druge naloge v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Državni tožilec je v okviru svojih delovnih nalog tako dolžan reševati naloge, za potrebe katerih se je dolžan udeleževati narokov. Zato ni možno strogo ločevanje teh dveh kriterijev in ovrednotenje le enega izmed njih, saj bi bilo to tudi v nasprotju s ciljem, ki ga zasleduje državni tožilec s svojim delom in nalogami.

Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je oba kriterija potrebno presojati na ravni mesečnega povprečja. V 1. odstavku 6. člena Akta je določeno, da se mesečno plačilo za povečan obseg dela določi glede na število rešenih dodatnih zadev oziroma opravljenih dodatnih nalog, ki se izrazi v odstotku preseganja, doseženega s temi zadevami oziroma nalogami, glede na mesečno državno povprečje. V 5.odstavku 6. člena Akta je izrecno navedeno, kaj se upošteva pri izračunu mesečnega povprečja rešenih zadev oziroma obsega nalog. Iz 14. člena Akta pa izhaja, da se višina plačila določi za pretekle tri mesece. Tudi iz določb Dogovora je razvidno, da je potrebno kriterije presojati na mesečni ravni. V 2. odstavku Dogovora sta stranki namreč določili, da okrožni državni tožilec (toženec) v obdobju od 1. 9. 2008 do 30. 11. 2008 povečan obseg opravi, ko ima v (posameznem) mesecu več rešenih zadev, opravljenih več obravnavnih dni ali narokov kot izhaja iz 1. člena tega dogovora (v katerem je določeno državno povprečje: 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu, 190 rešenih zadev letno oziroma 19 rešenih zadev mesečno), pri čemer je preseganje ugotovljenega mesečnega oziroma tedenskega državnega povprečja pogoj za izplačilo in višino izplačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega del. Že v Dogovoru sta stranki prvi kriterij (190 zadev na letni ravni) izrecno preračunali na mesečno raven, enako pa je potrebno narediti tudi z obravnavnimi dnevi oziroma opravljenimi naroki. Preračunavanje na tedensko povprečje ni možno tudi zato, ker nimajo vsi tedni pet delovnih dni, in tudi iz razloga, ker lahko v enem tednu tožilec kriterije presega, nato pa ostale tedne dela pod povprečjem, a vseeno dobi dodatek za povečan obseg dela.

Državni tožilec je tako glede na vse navedeno upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, če je v posameznem mesecu rešil več kot 19 zadev ter hkrati opravil več kot 8 polnih obravnavnih dni ali 16 udeležb na narokih. Toženec je v septembru 2008 rešil 5 zadev, s čimer po rešenih zadevah ni presegel državnega povprečja, opravil pa je 32 narokov oziroma 9 polnih obravnavnih dni, kar glede na 3. odstavek 6. člena Akta pomeni, da je kriterij opravljenih narokov presegel za 8 udeležb na narokih (50 %). Plačilo iz naslova povečanega obsega dela mu za mesec september 2008 zato ne pripada. Prav tako pa mu tako plačilo ne pripada za mesec november 2008, ko je rešil 14 zadev in opravil 12 narokov oziroma 7 polnih obravnavnih dni. To pomeni, da državnega povprečja ni dosegel oziroma presegel niti po enem izmed kriterijev, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za izplačilo dodatka za povečan obseg dela tožencu obstajal pravni temelj.

Med strankama je nesporno, da je bila tožencu za mesece september, oktober in november 2008 izplačana delovna uspešnost v višini 30 % osnovne plače, pri čemer je bilo 20 % osnovne plače izplačano zaradi reševanja dodatnih zadev skladno z 10. členom Akta (zadeve, ki po zahtevnosti reševanja, zaradi svoje obsežnosti ali zaradi izjemne pravne zapletenosti očitno izstopajo). Na podlagi nepravilnega tolmačenja predpisov in aktov tožeče stranke v zvezi s povečanim obsegom dela državnih tožilcev je bila tožencu v mesecih september 2008 in november 2008 preveč obračunana in izplačana plača v višini 10 % toženčeve osnovne plače. Iz plačilne liste za mesec november 2008 izhaja, da 10 % toženčeve plače znaša 345,27 EUR bruto oziroma 179,22 EUR neto. Toženec je torej brez pravnega temelja prejel 358,44 EUR, zato je ta znesek tožeči stranki dolžan vrniti. V presežku (za znesek 332,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot zahtevano) se zahtevek zavrne, saj je delodajalec po zakonu dolžan odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, kar pomeni, da toženec ni prejel bruto zneska, kot ga vtožuje tožeča stranka, temveč le neto znesek, katerega je tudi dolžan vrniti.

Tožeča stranka je tožencu posredovala poziv k vrnitvi preveč plačanega zneska v roku enega meseca od prejema dopisa. Toženec je poziv prejel 1. 3. 2010, a nanj ni reagiral, zato tožeči stranki od prisojenega zneska pripadajo zakonite zamudne obresti od 2. 4. 2010 dalje do plačila.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 358,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 dalje do plačila. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela približno s polovico svojega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Ker v preostalem delu (glede zavrnitve zneska 332,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 dalje do plačila) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožeča stranka je po oceni pritožbenega sodišča s svojo pritožbo uspela v 50 %, zato ji je toženec dolžan povrniti pritožbene stroške v takem obsegu. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 68,80 EUR (tar. št. 3210) in materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar skupaj znaša 88,80 EUR. Glede na 51,91 % uspeh je pritožbeno sodišče tožeči stranki prisodilo 46,10 EUR pritožbenih stroškov, ki ji jih mora povrniti toženec. Slednji pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sam, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).