Jedro

Ni mogoče šteti, da se je z odpravo invalidnosti (in z dejstvom, da tožnica od 1. 6. 2011 nima več pravic iz invalidskega zavarovanja) samodejno ponovno vzpostavilo delovno razmerje za polni delovni čas (v času invalidnosti je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas), ne da bi stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. Z izdajo odločbe in odpravo invalidnosti pri tožnici ni mogla “oživeti“ prejšnja pogodba o zaposlitvi - nastala pa je podlaga oziroma možnost za (ponovno) sklenitev delovnega razmerja za polni delovni čas. Ker pa stranki nove pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas nista sklenili, tožnica za čas po prenehanju invalidnosti neutemeljeno zahteva plačilo razlike v plači, kot da bi se ponovno vzpostavilo delovno razmerje za polni delovni čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (II. in IV. točka izreka).

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožnici za obdobje od 1. 7. 2007 do 31. 3. 2010 obračunati razlike v plači v skupnem bruto znesku 3.756,69 EUR v mesečnih zneskih, kot je navedeno v izreku, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter tožnici plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka), presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožnici stroške postopka v višini 273,29 EUR in jih plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), tožnica pa mora toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 854,21 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del (II. in IV. točko izreka) sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja konstitutivnega elementa za obstoj delovnega razmerja delavca pri delodajalcu. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazca M4 in drugih dokumentov v spisu izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju med 1. 6. 2011 in 31. 12. 2011 zaposlena in zavarovana pri toženi stranki za polni delovni čas in ne le za 20 ur na teden, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je toženo stranko pozvala k odpravi napake in obvestila inšpektorat, ki je prav tako toženo stranko pozval na odpravo nepravilnosti in podal tudi kazensko ovadbo. Tožnica ni zatrjevala, da se je po 1. 6. 2011 ponovno vzpostavila pogodba z dne 25. 2. 2005. S 1. 6. 2011 je prišlo do vzpostavitve delovnega razmerja za polni delovni čas. Odločitev sodišča je tako v nasprotju tudi z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na navedeno tožena stranka tožnici za mesece junij - december 2011 dolguje razlike v plačah. Tožena stranka je tožnici obračunavala nadomestilo bruto plače, nižje od 748,10 EUR, kar je v nasprotju z Zakonom o minimalni plači. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek tožnice za plačilo škode zaradi nižjega nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da prijava v zavarovanje oz. pomanjkanje odjave iz zavarovanja ne predstavlja podlage za sklenitev delovnega razmerja za polni delovni čas. Tožnica je po tem, ko ji je bila priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom, dne 21. 4. 2010 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas in uveljavila pravico do delne invalidske pokojnine, kar pa je bilo sredi leta 2011 ukinjeno. Tožena stranka je izvedla le prijavo invalidnosti, ne pa spremembe zavarovalnega časa, kar pa ne vpliva na vprašanje obstoja delovnega razmerja za polovični ali polni delovni čas, saj se delovno razmerje sklepa s pogodbo o zaposlitvi. Soglasja strank, da se od 1. 6. 2011 ponovno vzpostavi delovno razmerje za polni delovni čas, pa ni bilo. Tožena stranka je tožnici izplačevala plačo za polovični delovni čas, tožnica pa nikoli ni zahtevala odprave kršitev. V zvezi z vtoževano razliko v nadomestilu za brezposelnost pa pritožba ne nudi nobenih tehtnih argumentov. Priglaša stroške postopka.

4. Tožnica je podala tudi odgovor na odgovor na pritožbo tožene stranke in ponovno poudarila, da pogodba o zaposlitvi ni nujna predpostavka za obstoj delovnega razmerja, prav tako pa na obstoj delovnega razmerja ne vpliva dejstvo, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena pisno oz. niso bile pisno izražene vse zakonsko zahtevane sestavine. Med strankama je obstajala volja, da se ponovno vzpostavi delovno razmerje za polni delovni čas. Ker je tožena stranka za tožnico plačevala prispevke za polni delovni čas, je bila njena volja, da je tožnica zaposlena za polni delovni čas. Priglaša stroške postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. V izpodbijanem delu sodbe ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica dejansko napada dokazno oceno in zaključek sodišča prve stopnje, s katerim se ne strinja, kar pa v nobenem primeru ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

8. V tem delovnem sporu tožnica vtožuje razliko plač in nadomestil plač za čas od julija 2007 do decembra 2011 ter odškodnino zaradi prenizko odmerjenega zneska nadomestila za čas brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v času od 1. 7. 2007 do 31. 3. 2010 izplačala prenizko plačo v skupnem bruto znesku 3.756,69 EUR v posameznih mesečnih zneskih, kot je navedeno v I. točki izreka navedene sodbe, zato je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavrnilo pa je zahtevek iz naslova prikrajšanja plač, ki naj bi ga tožnica utrpela v času od 1. 4. 2010 do 31. 5. 2011, zahtevek za plačilo razlike med pripadajočim in izplačanim nadomestilom plače za obdobje od 1. 6. 2011 do 31. 12. 2011 ter zahtevek za izplačilo premalo izplačanega nadomestila za brezposelnost. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne vsebuje konkretiziranih navedb v zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova prikrajšanja plač, ki naj bi ga tožnica utrpela v času od 1. 4. 2010 do 31. 5. 2011, zato pritožbe tožnice v tem delu ni mogoče preizkusiti.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da se je z odpravo invalidnosti (in z dejstvom, da tožnica od 1. 6. 2011 nima več pravic iz invalidskega zavarovanja) samodejno ponovno vzpostavilo delovno razmerje za polni delovni čas, ne da bi stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da sta dne 25. 2. 2005 sklenili pogodbo za delovno mesto planer analitik za nedoločen čas in kasneje še pogodbo o izobraževanju z dne 30. 6. 2008, ki je tožnici med drugim omogočala odsotnost z dela za čas od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2011. Tožnici je bila nato dne 5. 2. 2009 izdana odločba ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, s to odločbo pa ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena, s polovico polnega delovnega časa od 7. 1. 2009 dalje. Stranki sta 21. 4. 2010 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas 20 ur tedensko, ki se je uporabljala od 1. 3. 2010 in je nadomestila pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 2. 2005. Z odločbo ZPIZ z dne 24. 5. 2011 je bilo nato ugotovljeno, da pri tožnici od 12. 5. 2011 dalje ni invalidnosti in da od 1. 6. 2011 nima več pravic iz invalidskega zavarovanja.

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da se je zato s 1. 6. 2011 vzpostavilo delovno razmerje za polni delovni čas. Kakor je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za polovični delovni čas prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 25. 2. 2005, kar nenazadnje izhaja tudi iz 31. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2010. Res je bila za sklenitev te pogodbe podlaga odločba ZPIZ z dne 5. 2. 2009 in ugotovitev invalidnosti pri tožnici, a z izdajo odločbe z dne 24. 5. 2011 in odpravo invalidnosti pri tožnici ni mogla“oživiti“ prejšnja pogodba o zaposlitvi - nastala pa je podlaga oziroma možnost za (ponovno) sklenitev delovnega razmerja za polni delovni čas. Stranki pa nove pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas nista sklenili. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati obrazec M4 in druge dokumente, iz katerih izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zavarovana za polni delovni čas. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se delovno razmerje sklepa s pogodbo o zaposlitvi in ne s prijavo v zavarovanje. Pritožba zato na tem mestu neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obrazec M4 ne dokazuje sklenjene pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja. Nenazadnje tožnica tudi ni zatrjevala, da bi pri toženi stranki delala polni delovni čas, prav tako pa tožene stranke ni nikoli pozvala na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

12. Pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju tudi z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 in naslednji), so nesubstancirane, zato ni mogoče preizkusiti, v katerem delu naj bi sodba sodišča prve stopnje nasprotovala temu zakonu. Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo za polovični delovni čas, tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da bi morala prejemati vsaj minimalno plačo v višini 748,10 EUR skladno z Zakonom o minimalni plači. Z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki niso relevantne za odločitev v konkretnem sporu, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

13. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo razlike med pripadajočim in izplačanim nadomestilom plače za obdobje od junija 2011 do decembra 2011 ter posledično zahtevek za plačilo domnevno premalo izplačanega zneska iz naslova nadomestila za brezposelnost. 14. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), krije pa tudi stroške odgovora na odgovor tožene stranke na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Iz istega razloga stroške odgovora na pritožbo krije tudi tožena stranka.