Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je oškodovanec identičen, vendar pa pri tem prezrlo, da so bile tatvine izvršene v različnih poslovalnicah sicer istega oškodovanca, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljena pritožbena kritika glede izpolnjenosti naravnega kriterija. Sodišče druge stopnje sprejema pritožbeno utemeljevanje, da ni izpolnjen kriterij pravne narave, ker ni mogoče očitati tožilstvu, da ni predlagalo združitve obeh postopkov, saj kot je bilo že ugotovljeno, ne gre za isti historični dogodek. V okviru istega historičnega dogodka je namreč potrebno obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več kazenskih postopkih, bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinske pravilne odločitve, nesprejemljivo

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi določila tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 375. člena in 429. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. ustavilo kazenski postopek zaradi dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo B. d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep sta se pritožila: - državna tožilka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP, ki predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter „dopusti obtožbo zoper obdolženega“; - oškodovanec brez navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep razveljavi in „zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno, da premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca ugodi in obdolženemu naloži plačilo le-tega“.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Pritožnika utemeljeno grajata nosilne razloge izpodbijanega sklepa, in sicer, da sta izpolnjena tako naravni kriterij kot kriterij pravne narave in je mogoče zaključiti, da predmetni kazenski postopek obsega obdolženčeva ravnanja, ki bi jih bilo potrebno vključiti v že razsojeno nadaljevano kaznivo dejanje, saj je pravnomočna kazenska sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 38401/2021 pravno pomembno dejstvo glede vprašanja že razsojene zadeve in povzroča posledico, ki preprečuje ponovno sojenje o isti zadevi.

**K pritožbi državne tožilke**

5. Pritožnica razloge izpodbijanega sklepa, da je izpolnjen naravni kriterij utemeljeno graja z nasprotno ugotovitvijo, da obdolžencu očitana kazniva dejanja niso krajevno povezana, saj jih je storil na popolnoma drugem koncu Slovenije in drugih poslovalnicah. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja naravnega kriterija protispisno zaključilo, da so kazniva dejanja prostorsko in časovno povezana, pri čemer je prezrlo, da so kazniva dejanja iz pravnomočne sodbe storjena na območju C., kazniva dejanja iz predmetnega obtožnega predloga pa v D. in E., zato o krajevni povezanosti ni mogoče govoriti. Protispisen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je identičen način izvršitve, torej, da naj bi obdolženi vzel parfume, jih skril v žepe ali torbico in odšel iz trgovine, saj navedeni način izvršitve iz sodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 38401/2021-54 z dne 17. 1. 2021, ki je postala pravnomočna 5. 3. 2022, ne izhaja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je oškodovanec identičen, vendar pa pri tem prezrlo, da so bile tatvine izvršene v različnih poslovalnicah sicer istega oškodovanca, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljena pritožbena kritika glede izpolnjenosti naravnega kriterija.

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da prav tako ni izpolnjen kriterij pravne narave. Kriterij pravne narave je potrebno upoštevati samo tedaj, ko dejanja, ki niso bila zajeta v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, o katerem je že bilo razsojeno, ne morejo biti samostojen predmet nove obtožbe ali kadar bi pregon teh dejanj z novo obtožbo kršil načelo poštenega postopka oziroma prepoved zlorabe pravic.1 Sodišče prve stopnje je obstoj kriterija pravne narave utemeljilo predvsem z časovno primerjavo poteka obeh postopkov in zaključilo, da kazniva dejanja, očitana v predmetnem postopku, glede na nadaljevano kaznivo dejanje, za katerega je bil obdolženec že pravnomočno obsojen, ne predstavljajo novo odkritih kaznivih dejanj, saj so bila odkrita celo pred vložitvijo kazenske ovadbe v dne 22. 4. 2021 pravnomočnem postopku. Sodišče prve stopnje je tak zaključek utemeljilo z okoliščino, da je tožilstvo z opustitvijo dolžnega ravnanja (predlogom za združitev obeh kazenskih postopkov) vplivalo na ločeno obravnavo zadev, čeprav ge za identične dejanske stanove.

7. Sodišče druge stopnje sprejema pritožbeno utemeljevanje, da ni izpolnjen kriterij pravne narave, ker ni mogoče očitati tožilstvu, da ni predlagalo združitve obeh postopkov, saj kot je bilo že ugotovljeno, ne gre za isti historični dogodek. V okviru istega historičnega dogodka je namreč potrebno obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več kazenskih postopkih, bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinske pravilne odločitve, nesprejemljivo. Upoštevajoč, da so bila kazniva dejanja sicer izvršena v nekem strnjenem časovnem obdobju enega meseca, vendar pa v različnih poslovalnicah, na povsem drugih krajih vsekakor ne more utemeljiti zaključka izpodbijanega sklepa, da gre za isti historični dogodek.

**K pritožbi oškodovanca**

8. Razloge izpodbijanega sklepa oškodovanec utemeljeno graja z navedbo, da ne gre za razsojeno stvar, saj so bila kazniva dejanja v pravnomočno končanem postopku storjena na primorskih lokacijah, kazniva dejanja iz predmetnega postopka pa na lokaciji Karavanke in Ljubelj, storjena pa tudi niso bila istega dne kot v razsojenem primeru.

9. Sodišče druge stopnje je na vsebinsko identične pritožbene navedbe državne tožilke v tej odločbi že odgovorilo, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo.

10. Glede na obrazloženo sta pritožbi utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014