Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR (odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitve) se pri ustreznosti starega in novega delovnega mesta ne primerjata tarifni ali plačilni razred, v katerega je delavec uvrščen, temveč vrsta in stopnja izobrazbe obeh primerljivih delovnih mest. Za delovno mesto vodja vzdrževanja se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, enaka izobrazba se je zahtevala za delovno mesto vodja skupine za vzdrževanje, v katerega se je preimenovalo delovno mesto vodja vzdrževanja po novi sistemizaciji delovnih mest. Tudi za delovno mesto tehnologa se zahteva VI. strokovne izobrazbe. Staro in novo delovno mesto tožnika sta primerljivi tudi glede vrste izobrazbe, zato je ponujeno delovno mesto tehnologa ustrezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov primarni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2011 nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki traja do dneva zadnje obravnave; da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011 za delovno mesto tehnolog; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 22. 12. 2011 dalje do dneva zadnje obravnave obračunati razliko med plačo, obračunano po osnovni mesečni bruto plači v višini 2.441,54 EUR, povečani za ustrezne dodatke in plačo oziroma prispevke, ki jih je dejansko prejemal ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino po 118. členu ZDR v neto znesku 52.405,20 EUR, na ta znesek pa obračunati in odvesti ustrezne dajatve in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikov podredni zahtevek za ugotovitev, da znaša osnovna bruto mesečna plača tožnika od 22. 12. 2011 dalje v višini 2.441,54 EUR; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 22. 12. 2011 dalje obračunati razliko med plačo, obračunano po osnovni mesečni bruto plači v višini 2.441,54 EUR, povečano za ustrezen dodatke in plačo, ki jo je dejansko prejemal ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške) je vložil pritožbo tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da tarifni razredi predstavljajo zahtevnost del in s tem posledično stopnjo izobrazbe. Z zadnjim aneksom št. 4 je bil tožnik razvrščen v VIII. tarifni razred in 31. plačilni razred, z novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnolog pa je bil razvrščen v VI. tarifni razred in 21. plačilni razred. Delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi je spadalo v VIII. tarifni razred (najbolj zahtevna dela) po ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi pa spada v VI. tarifni razred (zelo zahtevna dela). Tožnik meni, da tarifni razred predstavlja stopnjo zahtevane izobrazbe, zato ponujena nova pogodba o zaposlitvi ni bila ustrezna. Glede utemeljenosti odpovednega razloga je sodišče ob upoštevanju rezultatov poslovanja za leto 2011 v primerjavi z letom 2010 ter odločitvijo, da A.A. prevzame vodenje oddelka vzdrževanja, ugotovilo, da so obstajali ekonomski in organizacijski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ugotovitev sodišča je napačna, saj bi moralo ugotavljati ali so obstajali odpovedni razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijani odpovedi. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi navedla, da se je zmanjšala prodaja v obdobju od januarja do julija 2011 v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2010, zaradi česar naj bi se zmanjšalo število vzdrževalcev in naj bi se obseg dela na delovnem mestu vodje skupine za vzdrževanje zmanjšal do te mere, da je bilo delovno mesto ukinjeno, preostalo delo pa bo razporejeno med ostale delavce. Sodišče bi torej moralo ugotavljati, kakšna je bila prodaja v obdobju od januarja do julija 2011 ter ali se obseg dela na delovnem mestu vodje za vzdrževanje res bistveno zmanjšal in ali je preostalo delo razporejeno med ostale delavce. Prav tako je sodišče napačno prebralo listine v spisu. Tožena stranka je k vlogi z dne 20. 9. 2012 priložila seznam zaposlenih, ki jim je prenehalo delovno razmerje v obdobju od 1. 7. 2011 do 29. 2. 2012, sodišče pa je zapisalo, da naj bi bilo v tem obdobju enajstim delavcem odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar pa ni res. Od 1. 7. 2011 dalje je bilo le šest odpovedi iz poslovnega razloga. Prav tako se je v postopku pred sodiščem izkazalo, da se obseg dela, ki ga je tožnik opravljal po odpovedi pogodbi, ni prav nič zmanjšal; torej v odpovedi navedeni razlogi niso bili resnični in niso obstajali. Če bi se obseg dela res tako zmanjšal, ne bi bilo potrebnega prehodnega obdobja za prevzem dela od tožnika na drugega delavca. Tudi če so resnične navedbe tožene stranke, da tožnik ni več opravljal vodstvenih del, pa glede na izjemno majhen obseg teh del, to še ne predstavlja organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je izdala izpodbijano odpoved izključno iz razloga, da bi tožniku znižala plačo. Po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 je tožnikova osnovna plača znašala ... EUR po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011 pa v višini ... EUR, kar je skoraj pol manj. Izključno le znižanje delavčeve plače ne more biti utemeljen poslovni razlog. Sodišče je tudi ugotovilo, da naj bi tožnik novo pogodbo o zaposlitvi podpisal brez napake volje. Tožnik je bil ob izdaji odpovedi res starejši delavec, vendar pa varstvo po 114. členu ZDR zanj ni veljalo. Tožena stranka bi lahko tožniku tako odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe sklenitve nove pogodbe. Sprva je bil to tudi njen namen in so o tem tekli pogovori, ker pa tožnik ni pristal na prenehanje delovnega razmerja, je tožena stranka izbrala postopek odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (z bistveno nižjo plačo). Tožena stranka je z nezakonito odpovedjo, ki predstavlja nedopustno grožnjo, povzročila pri tožniku utemeljen strah, da mu bo v primeru nesklenitve ponujene nove pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje pri toženki, kar bi zanj pomenilo brezposelnost, pri čemer bi tožnik ostal tudi brez denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Tožnikov strah pred brezposelnostjo in brez pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo je bil utemeljen, izguba zaposlitve pa se šteje za pomembno dobrino. Zaradi takšne grožnje je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 12. 2012, ne pa zato, ker naj bi soglašal z vsebino nove pogodbe o zaposlitvi. Nova pogodba o zaposlitvi je tako sklenjena z napako volje. Tožena stranka pa je bila skladno z določbo 63. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije dolžna tožniku pred vročitvijo ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi predlagati sklenitev sporazuma v smislu četrtega odstavka 63. člena ter v ponujeni pogodbi tožniku zagotoviti pravico iz drugega odstavka 63. člena kolektivne pogodbe. Ker tožena stranka tega ni storila, je tožnik predlagal sklenitev takšnega sporazuma in podal izjavo, da se bo upokojil ob izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine ter pripravil osnutek sporazuma. Tožena stranka je tožniku ponudila sklenitev sporazuma ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 79. člena ZDR, vendar takšnega sporazuma tožnik ni dolžan podpisati, saj ga KP dejavnosti ne predvideva kot pogoj za uresničitev pravice iz drugega odstavka 63. člena. Takšnega sporazuma tožnik tudi ni mogel podpisati, saj bi v primeru spremembe pokojninske zakonodaje na dan 23. 5. 2013 neizpolnjeval minimalnih pogojev za upokojitev, delovno razmerje pa bi mu prenehalo s sporazumom. Sodišče je v tem delu materialno pravo zmotno ugotovilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov glede odpovednega razloga, to je kakšno je bilo poslovanje tožene stranke v obdobju od januarja do julija 2011 v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2010. Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili navedeni v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je sodišče napačno prebralo listine v spisu, ki jih je predložila tožena stranka in sicer seznam zaposlenih, ki jim je prenehalo delovno razmerje v obdobju od 1. 7. 2011 do 29. 2. 2012. Iz navedenega seznama, ki ga je sodišče vpogledalo in ga tudi upoštevalo kot dokaz (B21), jasno izhaja, da je v navedenem obdobju pri toženi stranki iz poslovnega razloga prenehalo delovno razmerje enajstim delavcem. Tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni našlo nasprotij, ki izhajajo iz te določbe in je sodbo sodišča prve stopnje v celoti preizkusilo. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni in pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sicer pa je sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, iz katerega je razvidno, da se preostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Glede na to je bil dolžan tožnik kršitev po 8. točki člena 339/2 ZPP, ki jo sedaj smiselno uveljavlja šele v pritožbi (da je predlagal zaslišanje priče B.B. na obravnavi dne 12. 9. 2012, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo), skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP uveljavljati že do konca naroka za glavno obravnavo 7. 11. 2012. Ker tega ni storil, je v skladu z navedeno določbo ne more uveljavljati niti sedaj.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja naslednje: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v prvem odstavku 90. člena določal, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec se mora po določbi drugega odstavka 90. člena ZDR izjasniti o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR pa je v primerih iz prejšnjega odstavka, če je delavec sprejel ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdržal pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja skupine za vzdrževanje, za katero se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, ter mu istočasno ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnologa, za katerega se je zahtevala prav tako VI. stopnja izobrazbe. Tožnik je ponudbo sprejel in novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. Ker je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, je predmet sodne presoje le utemeljenost odpovednega razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je uprava tožene stranke dne 15. 11. 2011 sprejela sklep, s katerim je delovno mesto vodje skupine za vzdrževanje, ki ga je zasedal tožnik, ukinila, ker se je obseg dela na delovnem mestu 16 – vodja skupine za vzdrževanje zmanjšal tako, da je potrebno to delovno mesto ukiniti, preostala dela pa razporediti med ostale delavce. Za tožnika je tožena stranka uspela zagotoviti drugo ustrezno delo in mu ponudila delo tehnologa, ki ga je tožnik sprejel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi prenehala zaradi ekonomskih razlogov in spremembe v organizaciji dela: ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zahtevek tožnika zavrnilo.

Po določbi 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se namreč lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da zaradi slabe ekonomske situacije ukine določeno delovno mesto. V tem delu so odločitve v celoti na njegovi strani in jih sodišče, razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ki pa je v konkretnem primeru dokazan, ne presoja. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki ni bil fiktiven, temveč je dejansko prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela.

Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je tožnik opravljal isto delo kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb prič (C.C., D.D., A.A. in E.E.) ugotovilo, da so se tožnikova dela, ki jih je tožnik opravljal po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi za delo tehnologa, razlikovala od del po prejšnji pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodje skupine za vzdrževanje. Na delovnem mestu vodje skupine za vzdrževanje, ki je bila tožniku odpovedana, je tožnik opravljal dela, ki so se nanašala na vodstvena dela (razporejanje dela, razporejanje letnih dopustov, bolniških odsotnosti, zagotavljanje in organiziranje intervencijskih ukrepov) in tudi dela tehnologa (priprava materiala, tehničnih risb ipd.). Po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto tehnologa, pa tožnik ni več opravljal vodstvenih del, saj so bila ta prenesena na vodjo oddelka A.A.. Na novem delovnem mestu tehnologa je opravljal le tehnična dela, ki jih je opravljal že prej, ni pa več opravljal vodstvenih del, ki so bila del njegovih delovnih nalog na delovnem mestu vodje skupine za vzdrževanje. Ker tožnik po novem ni bil več vodja skupine za vzdrževanje, temveč je vodenje v okviru svojih del prevzel vodja oddelka A.A., sta se zaradi tega, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, spremenila obseg in vsebina tožnikovih delovnih nalog ter tudi njegova stopnja odgovornosti. Tožnik ni več opravljal vodstvenih del, temveč le še naloge tehnologa. Dejstvo, da je bilo potrebno krajše prehodno obdobje za prenos vodstvenih del na drugega delavca, ne vpliva na ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga. To časovno obdobje ne pomeni, da tožena stranka ni drugače organizirala dela v oddelku vzdrževanja ter da ni prišlo do sprememb v vsebini del in stopnji odgovornosti glede opravljanja tožnikovega dela.

Zmotno pritožba uveljavlja, da tarifni razredi predstavljajo stopnjo zahtevane izobrazbe, in da je ponujena nova pogodba o zaposlitvi iz tega razloga neustrezna. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR se pri ustreznosti starega in novega delovnega mesta ne primerjata tarifni ali plačilni razred, v katerega je delavec uvrščen, temveč vrsta in stopnja izobrazbe obeh primerljivih delovnih mest. Za delovno mesto vodja vzdrževanja se je po sistemizaciji delovnih mest z dne 17. 11. 2003 zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, enaka izobrazba se je zahtevala za delovno mesto vodja skupine za vzdrževanje, v katerega se je preimenovalo delovno mesto vodja vzdrževanja po novi sistemizaciji delovnih mest z dne 31. 5. 2011. Tudi za delovno mesto tehnologa se zahteva VI. strokovne izobrazbe. Staro in novo delovno mesto tožnika sta primerljivi tudi glede vrste izobrazbe. Za delovno mesto vodje skupine za vzdrževanje je zahtevan poklic inženir strojništva ali drug poklic tehnične smeri, medtem ko je za delovno mesto tehnolog zahtevan poklic inženir strojništva, inženir kemijske tehnologije ali drug poklic. Delovno mesto tehnologa, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku in ga je le-ta sprejel, je tako ustrezno, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da sodišče ni presojalo odpovednih razlogov, navedenih v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, posebej kakšna je bila prodaja v obdobju od januarja do julija 2011 v primerjavi z enakim obdobjem leta 2010. Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje delodajalec in presoja le obstoj in zakonitost odpovednega razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je na delovnem mestu vodja skupine za vzdrževanje zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz obrazložitve odpovedi se je „v primerjavi z letom 2010 prodaja za enako obdobje (januar – julij) zmanjšala za skoraj en milijon evrov (celotna prodaja lani je znašala 23 milijonov evrov). Prodaja se je zmanjšala predvsem zaradi izgube stranke F. in občutno manjše prodaje pokrovov. Proizvedene količine so bile nižje, ker so se povečale prodajne cene in ker ne izdelujejo več določenih izdelkov. Stanje naročil je slabo, načrtovana prodaja do konca leta je pod 20. milijoni evrov, zmanjšanju obsega prodaje in proizvodnje je potrebno prilagoditi tudi število zaposlenih“. Sodišče prve stopnje je presojalo navedene odpovedne razloge in upoštevajoč predložene listinske dokaze in zaslišane priče, pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izgubila nekaj pomembnih kupcev, da je obseg prihodkov upadel, obseg predvidenih naročil pa je kazal na to, da ne bo takšen kot v preteklih letih. Tožena stranka je sodišču predložila prikaz poslovanja po posameznih mesecih v celotnem letu 2010 in 2011. Tako je razvidno poslovanje v obdobju zgoraj navedenih let, kot tudi poslovanje v letu 2011 oziroma posameznih mesecih obdobja 2011 v primerjavi z enakim obdobjem 2010. Tako je iz predloženih tabel razvidno tudi poslovanje tožene stranke v obdobju januar – julij 2011 in je mogoča primerjava s poslovanjem v tem obdobju z enakim obdobjem leta 2010. Sodišče prve stopnje je v navedene bilance vpogledalo in jih upoštevalo kot dokazne listine in ugotovilo, da so obstajali ekonomski in organizacijski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Zaključilo je, da je ekonomska situacija pokazala poslabšanje finančnega stanja tožene stranke, in je bila v posledici tega v obdobju od 1. 7. 2011 do 29. 2. 2012 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga enajstim delavcem (B21). Tako je sodišče prve stopnje obstoj poslovnega razloga pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo svojo odločitev (točka 11. obrazložitve).

Neutemeljeno je zatrjevanje tožnika o obstoju napak volje pri sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da napake volje pri tožniku ni bilo, saj ni bilo nedopustne grožnje, kot jo sicer zatrjuje tožnik. Tožena stranka je tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR in 90. členom ZDR tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Tožena stranka je torej ravnala tako, kot predpisuje zakon, njeno ravnanje pa ni bilo nedopustno ali protipravno. V kolikor je navedeno zakonito ravnanje tožene stranke pri tožniku povzročilo strah pred brezposelnostjo, pa to ne pomeni pravno priznane grožnje kot napake volje, kot zmotno uveljavlja pritožba.

Ker je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, je predmet sodne presoje le utemeljenost odpovednega razloga. Zato vprašanja, ki se nanašajo na pravočasnost odpovedi ali varstvo starejšega delavca in sklenitev sporazuma po panožni kolektivni pogodbi, za obravnavano zadevo niso relevantna. Ob tem pritožbeno sodišče le pripominja: po določbi drugega odstavka 63. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (KP, Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadaljnji), ki velja za toženo stranko, mora biti starejšemu delavcu, ki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sklene pri delodajalcu novo pogodbo o zaposlitvi, s katero je predvidena nižja plača, v novi pogodbi zagotovljeno, da bo prejemal nominalni znesek plače iz prejšnje pogodbe, dokler ta plača za delo po novi pogodbi zaradi splošnega povečanja plač pri delodajalcu ne bo dosegla tega zneska, od tedaj dalje pa bo podvržena splošnemu povečanju plač. V skladu s četrtim odstavkom citirane določbe je uresničitev pravice delavca do varstva plača odvisna od sočasnega podpisa sporazuma med delodajalcem in delavcem, da se bo delavec upokojil ob izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine. Za tožnika je veljalo varstvo starejših delavcev v skladu z 201. členom ZDR, vendar do podpisa sporazuma v skladu s četrtim odstavkom 63. člena KP med strankama ni prišlo, ker ni bilo soglasja glede zapisa v zvezi z upokojitvijo tožnika in tudi višine plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama potekala pisna korespondenca, vendar dokončnega podpisa sporazuma ni prišlo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varstvo plač starejših delavcev po 63. členu KP ni absolutno, ampak je pogojeno s sočasnim podpisom sporazuma med delavcem in delodajalcem, da se bo delavec upokojil ob izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine. Namen citirane določbe, pri kateri je potrebno upoštevati skupaj določilo drugega in četrtega odstavka je v tem, da bo delavčeva plača, ki je na novem delovnem mestu nižja, v primeru, če se bo delavec upokojil ob izpolnitvi minimalnih pogojev, do takrat varovana, če pa se ob izpolnitvi teh pogojev ne bo upokojil, tega varstva ne bo. Konsenz glede upokojitve mora biti tako na strani delavca in delodajalca, saj je namen tega določila v tem, da si delavec za primer zgodnejše upokojitve zagotovi višje plačilo oziroma da delodajalec pristane na višje plačilo le za primer, da se bo delavec upokojil takoj, ko bo to mogoče. Ker do podpisa sporazuma, v katerem bi se stranki strinjali glede trajanja delovnega razmerja tožnika oziroma do prenehanja ob izpolnitvi minimalnih pogojev za upokojitev, ni prišlo, je odpadla tudi podlaga za izplačilo plače v skladu z drugim odstavkom 63. člena KP. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo tudi podredni zahtevek tožnika za ugotovitev, da tožnikova osnovna bruto plača od 22. 12. 2011 dalje znaša ... EUR in za izplačilo razlike v plači za čas od 22. 12. 2011 dalje na tej pravni podlagi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).