Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se: - v 1. odstavku izreka (ugodilni del) znesek 10.943,39 EUR nadomesti z zneskom 12.943,39 EUR, znesek 10.750,00 EUR pa se nadomesti z zneskom 12.750,00 EUR; - v 2. odstavku izreka (zavrnilni del) znesek 5.750,00 EUR nadomesti z zneskom 3.750,00 EUR; - v 3. odstavku izreka (odločitev o stroških) znesek 1.609,44 EUR nadomesti z zneskom 1.895,64 EUR.

V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 105,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 10.943,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.609,44 EUR. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki plačilo zneska 80,82 EUR na račun sodišča. Zoper zavrnilni del sodbe in sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v večji meri popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je vsa ugotovljena dejstva mnogo prenizko vrednotilo. Sodišče je premalo upoštevalo, da je tožnica utrpela poškodbo glave in vratnega dela hrbtenice. Tožnica je trpela znatne telesne bolečine, poleg tega pa je morala v času zdravljenja prestati celo vrsto neugodnosti. Zdravljenje poškodb je trajalo od 2.6.2000 do 2.9.2001. Tožnica je zato upravičena do celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 7.000,00 EUR. Prenizko je bila prisojena tudi odškodnina za strah. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica utrpela zelo hud sekundarni strah ob sami poškodbi, ki je trajal 7 dni, zmeren strah je trajal 1 mesec, lahek sekundarni strah pa 2 meseca. Zato je tožnica upravičena do celotne vtoževane odškodnine za strah. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica se sklicuje na ugotovitve sodnega izvedenca in na vse okoliščine, ki kažejo zmanjšanje njene življenjske aktivnosti. Glede na svojo starost bo tožnica duševne bolečine prestajala še približno 44 let, zato je upravičena tudi do celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova. Tožnica izpodbija tudi sklep, ki se nanaša na plačilo dela stroškov sodnega izvedenca, pri čemer opozarja, da je bila oproščena plačila stroškov postopka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi tožnici še nadaljnjo odškodnino v znesku 5.750,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter vse pravdne stroške, izpodbijani sklep pa naj spremeni tako, da tožnico v celoti oprosti plačila predujma za izvedensko mnenje.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa je v celoti utemeljena.

Glede pritožbe zoper sodbo Sodišče prve stopnje je prisodilo tožeči stranki za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti denarno odškodnino v znesku 5.000,00 EUR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nematerialno škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo terja od sodišča upoštevanje stopnje in trajanja oškodovančevih bolečin in strahu, z ozirom na vse okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da sodišče ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR), upoštevajoč tako objektivne materialne zmožnosti družbe kot sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Pritožba utemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno presodilo trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter vseh tožničinih nevšečnosti med zdravljenjem, s čemer smiselno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za to obliko nematerialne škode ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca za nevrologijo dr. E. T. o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu (4. in 5. stran sodbe). Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnica trpela številne nevšečnosti oz. neugodnosti med zdravljenjem, slednje pa je (s presledki) trajalo po ugotovitvah sodnega izvedenca od 2.6.2000 do 24.10.2001 (v pritožbi je očitna pomota glede datuma 2.9.2001 kot zaključka zdravljenja). V povezavi s tožničino starostjo ob nezgodi (komaj 23 let) je očitno, da se stopnja in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi relativna dolgotrajnost zdravljenja, ne odražajo ustrezno v višini odmerjene odškodnine za to obliko nematerialne škode. Ob upoštevanju prej omenjenih kriterijev in pomena prizadete dobrine kot pozitivnega kriterija za vrednotenje določene dobrine ter, upoštevajoč tudi primerljive primere sodne prakse (npr. zadevi II Ips 237/98 in II Ips 470/2001), znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova po oceni pritožbenega sodišča 6.000,00 EUR, zato je zvišalo prisojeno odškodnino za 1.000,00 EUR, za nadaljnje zvišanje te odškodnine, za kar se zavzema pritožba, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni podlage.

Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca ugotovilo, kakšne posledice so pri tožnici pustile poškodbe, utrpljene v prometni nezgodi, ter se pritožbeno sodišče tudi v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (5. in 6. stran sodbe). Ugotovljeno je sicer bilo, da poškodbe tožnici niso zapustile trajnih posledic v anatomskem smislu, vendar pa ima tožnica zaradi tega škodnega dogodka kronični postkomocionalni sindrom v zmerni obliki. V tem pogledu je bistveno, kakšna je stopnja psihične prizadetosti tožnice iz tega razloga. Tožnica ima zaradi postkomocionalnega sindroma vrsto težav, ki v nemajhnem obsegu zmanjšujejo njeno življenjsko aktivnost. Poleg ugotovljenih ovir v poklicnem udejstvovanju je tožnica v dobršni meri omejena tudi pri dejavnostih v prostem času, saj se je po poškodbi morala odpovedati vrsti športno rekreativnih in družabnih dejavnosti. Sodni izvedenec je ugotovil, da je poleg postkomocionalnega sindroma pri tožnici prišlo tudi do razvoja nevrotične reaktivne nadgradnje, ob primarni nevrotični osebnostni strukturi. Sodni izvedenec je ugotovil, da je glede na vse ugotovljene okoliščine pretres možganov predstavljal hudo telesno poškodbo. Pri tožnici ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, sodni izvedenec pa meni, da bo potrebno tudi tretiranje s strani psihiatra in kliničnega psihologa. Zaradi ugotovljenih omejitev in prizadetosti tožnica nedvomno duševno trpi, glede na njeno starost ob nezgodi pa jo bodo neugodne posledice spremljale še zelo dolgo časa. Vse to pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova s strani sodišča prve stopnje ni prišlo dovolj do izraza. Navedene ugotovitve ter tožničine duševne bolečine zaradi posledic poškodb, upoštevajoč tudi odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih nepremoženjskih škod, terjajo višjo odškodnino od prisojene. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za to obliko nematerialne škode 6.000,00 EUR, zato je zvišalo prisojeno odškodnino za 1.000,00 EUR, za višjo odškodnino iz tega naslova, za kar se tožnica poteguje v pritožbi, pa ni podlage.

Tožnica se pritožuje tudi zoper zavrnilni del odločitve o odškodnini za strah. Glede na izvedensko mnenje (delna amnezija tožnice ob sprejemu v bolnico) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri tožnici ni moč govoriti o obstoju primarnega strahu. Sekundarni strah kot strah pred hujšimi posledicami poškodbe in strah pred izidom zdravljenja je bil prisoten v izraziti obliki prvih sedem dni (hospitalizacija), v zmerni obliki en mesec (do nevrološkega pregleda), v lahki obliki pa še eden do dva meseca pozneje. Tožnica torej ni bila v strahu za svoje življenje. Ugotovljena stopnja in trajanje strahu ter primerljivost z odškodninami za tovrstno škodo podobnega obsega v drugih primerih v sodni praksi ne omogočajo višje odškodnine od prisojene (v znesku 750,00 EUR), zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo.

Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stranki se nista pritožili glede same višine priznanih pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo stroške, kot jih je po višini odmerilo sodišče prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče kot tožničine stroške ni upoštevalo zneska 57,61 EUR, kot je to pomotoma storilo sodišče prve stopnje, saj je navedeni znesek kot doplačilo za izvedensko mnenje plačala tožena stranka. Tožnik je pred prvim zvišanjem tožbenega zahtevka 26.3.2008 glede na odločitev pritožbenega sodišča uspel v pravdi s približno 94 %, pred drugim zvišanjem tožbenega zahtevka 29.5.2008 je tožnik uspel v pravdi s približno 88 %, glede na zadnji tožbeni zahtevek pa je tožnik uspel s približno 77,5 %. Glede na to znaša uspeh tožene stranke v navedenih fazah postopka približno 6 %, 12 % in 22,5 %. Tožnici pripada skupno 1.905,90 EUR, toženi stranki pa 10,26 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz naslova pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje 1.895,64 EUR, zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo tožnici plačilo 80,82 EUR iz naslova stroškov izdelave izvedenskega mnenja. Tožnica utemeljeno izpodbija sklep in se pri tem sklicuje na dejstvo, da jo je sodišče prve stopnje s sklepom P 616/2003 z dne 13.12.2007 oprostilo plačila stroškov postopka. Ta oprostitev zajema tudi stroške za delo sodnega izvedenca (171. člen ZPP), navedeni sklep pa po podatkih spisa ni bil razveljavljen (primerjaj 172. člen ZPP). Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče ga je zato razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Tožnica je delno uspela s pritožbo, s približno 35 %, zato ji gredo v tem obsegu tudi stroški pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je upravičena do stroškov za sestavo pritožbe in korespondence med njo in pooblaščenko ter do materialnih stroškov, kar skupaj z DDV znaša 300,88 EUR, glede na uspeh s pritožbo pa 105,31 EUR, kar je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranega stroškovnika tožeče stranke v pritožbi. Tožena stranka je dolžna v primeru zamude plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti od stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).