Jedro

Predpostavlja se, da si tretji "lasti kakšno pravico na stvari", če je policija odvzela kupcu stvar, ker je ugotovila, da je ukradena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Toženec je dolžan povrniti tožnikoma stroške postopka v znesku 49.500 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnikoma 751.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1994 dalje. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo proti navedeni sodbi sodišča prve stopnje.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je proti sodbi sodišča druge stopnje vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Nižjima sodiščema očita, da nista pravilno uporabili določb prvega odstavka 508. člena in prvega odstavka 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - ZOR), ker ju nista uporabili v povezavi s 509. členom ZOR, zaradi česar naj bi tudi nepravilno uporabili določbe 132. člena ZOR, tako da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil na mejnem prehodu Lindau dne 13.5.1994 tožnikoma zasežen avtomobil znamke Audi 80 (reg. št...), letnik 1990, ker je mejna policija ugotovila, da je avto ukraden. To vozilo je kupila tožnica dne 19.2.1993 preko posrednika (iz skupnih sredstev s tožnikom) od toženca, ta pa ga je 30.6.1992, prav tako preko posrednika, kupil od J. B. Pritožbeno sodišče je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede na ugotovljena dejstva nastopila sankcija za pravne napake in je bila prodajna pogodba razdrta po samem zakonu.

Stališče vrhovnega državnega tožilstva je, da je pogodba razdrta po samem zakonu šele, če si tretji lasti pravico iz prvega odstavka 508. člena ZOR, o čemer mora kupec prodajalca obvestiti, prodajalec pa ne ravna po kupčevi zahtevi iz 509. člena ZOR, zaradi česar nekdo tretji kupcu odvzame stvar. To naj bi smiselno izhajalo tudi iz revizijskih odločb z dne 15.4.1998, opr. št. II Ips 23/97, in z dne 21.4.1993, opr. št. II Ips 926/92. Tožilstvo poudarja, da iz sodnega spisa ni razvidno, da bi si tretja oseba, ki ji je bilo vozilo ukradeno, lastila kakšno pravico, s katero bi posegla v pravni položaj tožeče stranke in zoper katero bi moral toženec ukrepati po določbi 509. člena ZOR, da bi preprečil razdrtje pogodbe po samem zakonu. Zato naj bi bil materialnopravno zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da že sama možnost, da bo tretji uveljavljal svojo pravico, pogojuje sankcijo razdrtja pogodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje vozila tožečih strank ni odvzela tretja oseba v smislu prvega odstavka 508. člena ZOR, temveč ga je 13.5.1994 zasegla nemška policija, ker je ugotovila, da je bilo ukradeno. Napačen je tudi zaključek sodišč, da je bilo vozilo tožnici ob zasegu dokončno odvzeto. Organ pregona, ki je v okviru svojih kazenskopravnih pooblastil zasegel sporno vozilo, ne more imeti položaja tretje osebe v smislu prvega odstavka 508. člena ZOR. Proti zasegu vozila je bilo dopustno tudi ustrezno pravno sredstvo, iz sodnega spisa pa ni razvidno, da bi tožnica izkoristila pravno sredstvo glede zasega vozila. Zahteva poudarja, da dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v okviru trditvene podlage strank, ne daje podlage za uporabo določbe prvega odstavka 510. člena ZOR v povezavi s prvim odstavkom 508. člena in določbami 132. člena ZOR, oziroma da bi morali nižji sodišči za pravilno uporabo navedenih predpisov ob upoštevanju 509. člena ZOR ugotoviti tista dejstva, ki so odločilna glede na njihov abstraktni dejanski stan (ali si je kdo tretji lastil pravico, s katero je posegel v pravico tožeče stranke, ali je tožeča stranka o tem obvestila toženca kot prodajalca in ali je imel toženec na razpolago sredstva, s katerimi bi lahko dosegel zavrnitev zahtevka tretjega).

Tožeča stranka je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tožnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila in dokazala, da jima je toženec prodal avtomobil, ki ga je kasneje policija zasegla zato, ker je bil ukraden. Toženec navedenim dejstvom ni nikoli oporekal; zatrjeval je le svojo dobrovernost (ki na odgovornost prodajalca za pravne napake praviloma ne vpliva) in originarno pridobitev lastninske pravice na avtomobilu (kar ni dokazal). Ob takšni procesni situaciji se predpostavlja, da ima na prodanem avtomobilu lastninsko pravico tisti, kateremu je bilo vozilo ukradeno, s tem v zvezi pa je v konkretnem primeru tudi podan dejanski stan iz prvega odstavka 508. člena ZOR. Ker je bil avtomobil tožnikoma odvzet očitno zato, ker je na njem obstajala pravica tretjega, je podana tudi predpostavka za razdrtje prodajne pogodbe po samemu zakonu (prvi odstavek 510. člena ZOR). Toženec ni nikoli argumentirano trdil, da ga tožnika nista pravočasno obvestila o odvzemu avtomobila in tudi ne, da bi sam lahko dosegel zavrnitev zahtevka tretjega. Ob takšni situaciji je odločitev nižjih sodišč tudi povsem v skladu s prvim odstavkom 510. člena in drugim odstavkom 132. člena ZOR (v primeru razdrtja pogodbe ima tista stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala).

Tožnika sta (v skladu z določbami tretjega odstavka 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP) argumentirano odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in jima mora zato nasprotna stranka povrniti stroške postopka v zvezi z izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Stroški so odmerjeni v okviru stroškovnega zahteva in v skladu z veljavno odvetniško tarifo.