Jedro

Ker tožnica z delom v okviru preostale delovne zmožnosti (zaenkrat) ni zmožna pridobivala zaslužka, je kljub delno ohranjeni delovni zmožnosti upravičena do popolne odškodnine, torej do razlike med tem, kar bi zaslužila z delom, ki ga je opravljala pred poškodbo in invalidsko pokojnino, ki jo prejema.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 12.168,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za čas naveden v izreku pod točko I. Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožeči stranki plačuje mesečno rento v višini 392,00 EUR od 1. 5. 2014 dalje do vsakega 5. v tekočem mesecu brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji. Do izdaje te sodbe zapadle mesečne zneske je dolžna plačati v roku 15 dni, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka). Vse, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače iz naslova plačila odškodnine in mesečne rente, je sodišče zavrnilo (točka III izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.259,82 EUR s pripadki (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da se tožnici prisojena odškodnina zviša za 5.000,00 EUR, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je po njenem mnenju prisojena v prenizkem znesku. Sodišče bi ji moralo prisoditi še 2.500,00 EUR. Utrpela je katastrofalno škodo, njeno zdravljenje pa je trajalo več let. Bila je večkrat operirana in vezana na uporabo bergel, opravila je veliko število pregledov, kar je vse razvidno iz izvedeniškega mnenja in zdravstvene dokumentacije. Povzema obdobja in intenzivnost trajanja bolečin ter neprijetnosti, ki jih je utrpela med zdravljenjem. Intenziven strah je trpela dlje časa. Po hudi poškodbi je ostala sama na neobljudeni cesti, saj je povzročitelj pobegnil. Tak strah je grozljiv in tožnica meni, da je to sodišče premalo upoštevalo. Več let je trpela tudi intenziven sekundarni strah. Sodišče bi ji moralo zato prisoditi še 500,00 EUR. Za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteva dodatno še 1.930,00 EUR. Opozarja, da ob škodnem dogodku ni bila stara niti 50 let, ostale pa so ji trajne posledice. Ne more več delati, razen z določenimi omejitvami, ki pa so take narave, da dejansko ne more delati. Na trgu dela je nezanimiva. Nesposobna je tudi za dela v gospodinjstvu. Meni, da je upravičena tudi do škode, ki ji je nastala zaradi plačila nadstandardnega bivanja v zdravilišču, v znesku 70,00 EUR. Gre za doplačilo, s katerim si je zagotovila lastno sobo. Tožnica je muslimanka in v sobi ne more bivati s komerkoli. Zaradi nesreče njeno stanje ne more biti slabše, kot je bilo pred nesrečo. Tudi doma ne biva v spalnici s tujimi ljudmi in meni, da ji tudi v zdravilišču ni treba. Ne gre za nadstandard, ampak standardno bivanje.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek tožnice v tem delu zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške. Prisojeno odškodnino za utrpelo nematerialno škodo ocenjuje za previsoko. Meni, da bi primerno in pravično odškodnino za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem predstavljal znesek 15.000,00 EUR, ki je primerljiv z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Povzema potek zdravljenja ter intenzivnost in trajanje bolečin. Zdravljenje je potekalo normalno in brez zapletov. Tožnica pretresa možganov ni utrpela. To je ugotovil tudi izvedenec, sodišče pa je odločitev oprlo izključno na subjektivno izpoved tožnice. Za 3.000,00 EUR je previsoko priznana odškodnina zaradi pretrpelih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je invalid III. kategorije. Premalo je bilo upoštevano, da je še vedno sposobna opravljati delo z določenimi omejitvami. Še vedno lahko opravlja srednje težka in lažja opravila. Tudi tožničina starost ne opravičuje prisoje tako visoke odškodnine. V pretiranem znesku je prisojena odškodnina za strah. Primarni strah je bil kratkotrajen, strah za izid zdravljenja pa ni bil tako intenziven in dolgotrajen, da bi lahko opravičeval prisojeni znesek. Predlaga znižanje odškodnine za 1.500,00 EUR. Zniža naj se tudi odškodnina za skaženost in sicer na znesek 1.500,00 EUR. Tožničine brazgotine so na takem mestu, da je poškodovani del večji del leta pokrit z nogavicami in hlačami in tako bistveno manj viden. Brazgotine so običajne kožne barve in pri soljudeh niti ne vzbujajo odpora, kar je predpogoj za definicijo skaženosti. Vztraja pri tem, da je zahtevek iz naslova izgube na dohodku ter rentni zahtevek zastaran. Do škodnega dogodka je prišlo 14. 11. 2007, tožnica pa je izgubo na dohodku prvič uveljavljala s tožbo vloženo 16. 8. 2011. Ker ji je škoda (izguba na dohodku) začela nastajati takoj po nezgodi in je zanjo vedela že konec leta 2007, bi jo morala uveljavljati pravočasno. Gre namreč za sukcesivno nastajajočo škodo. Pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode je predpogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Glede na triletni zastaralni rok, je zahtevek za izgubo na dohodku zastaral, posledično pa so zastarali vsi nadaljnji zahtevki, vključno z rentnim zahtevkom. Sodišče je pri presoji izgubljenega dobička za čas od 1. 10. 2012 do 1. 5. 2013 in rentnega zahtevka od 1. 5. 2014 dalje, nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Iz odločbe ZPIZ z dne 16. 5. 2012 izhaja, da je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu, kjer bo opravljala pretežno sedeče delo vsaj polovico delovnega časa, v preostalem času pa lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu s skrajšanim delovnim časom od polnega. Zgolj dejstvo, da je tožnica invalid III. kategorije z določenimi omejitvami, ne pomeni avtomatične upravičenosti do rente. Tožnica res ni sposobna opravljati dela, ki ga je pred nezgodo, vendar pa to ne pomeni, da ni sposobna za nikakršno delo. Tožnica ni dokazala, da je delovno nesposobna, še manj pa, da je nezaposljiva oziroma, da dela ne dobi. Sodišče je svojo ugotovitev, da tožnica dela, ki bi ustrezal njenim omejitvam, ne dobi, oprlo na priložena zaposlitvena načrta in dejstvo, da v letu 2014 zaposlitve ni imela. Meni, da to ne zadošča. Zaposlitveni načrt služi predvsem za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica se ni pripravljena dodatno izobraževati in tudi ni izkazala, da je aktivna iskalka zaposlitve. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 30. 4. 2011, za obdobje po tem pa ni predložila nobene oddane prošnje, vabila na razgovor, niti zavrnitve. Meni tudi, da ni upravičena do izgubljenega dobička in rente za polni delovni čas in v višini, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Meni, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Opozarja, da je tožena stranka izpostavila le del tožničinega bolečinskega obdobja. Vztraja pri tem, da je utrpela tudi pretres možganov, pri čemer gre za neprerekano trditev. Priznava, da je sposobna za delo z omejitvami, npr. za delo tajnice, računovodje ali za delo, kjer ni dvigovanja in prenašanja bremen in večjih fizičnih naporov, kjer ni treba dolgo stati in hoditi in kjer ni dela po neravnem delu in stopnicah. Tožnica kot snažilka ali pomožna delavka v kuhinji pri 55 letih ne bo postala nič od tega. Že ob nesreči je bila stara 53 let in pri teh letih tudi prekvalifikacija ni smiselna. Odškodnina za nematerialno škodo ni bila prisojena v previsokem, ampak prenizkem znesku. Opozarja, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in zato do zastaranja ni prišlo. Priglaša stroške.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede nepremoženjske škode

8. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To načelo po eni strani terja upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v drugih primerih, razpona odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici za ugotovljeno nepremoženjsko škodo, po njeni širši in ožji individualizaciji, prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom, zlasti stopnji in trajanju tožničinih (telesnih in duševnih) bolečin, teži in naravi poškodbe ter pretrpljenega strahu. Višja oziroma nižja odškodnina ne bi bila ustrezna satisfakcija glede na primerljivo sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih.

9. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 17.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR, prestani strah 3.000,00 EUR in skaženost 2.000,00 EUR, skupaj torej 37.000,00 EUR. To predstavlja približno 37 povprečnih plač v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe(1).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 9, 10 in 11 izhaja, da je tožnica v nesreči 14. 11. 2007 utrpela zlom cevastih delov obeh kosti goleni na levi strani, pretres možganov, udarnino levega kolena, zvin levega gležnja, stanje po zlomu in osetosintezi leve goleni, ponavljajočo bolečino v križu ter kronično neznosno bolečino ter odlom zunanjega vrška sklepne grče desne golenice. Zaradi teh poškodb je tožnica med zdravljenja trpela od najmanj 6 do 9 dni stalnih hudih telesnih bolečin, tri tedne stalnih srednje hudih bolečin ter tri do šest tednov lahkih bolečin. Poleg tega je ves čas zdravljenja trpela tudi občane bolečine, ki so bile povezane z obremenjevanjem, nenadnimi, nerodnimi in prekomernimi gibi, pri dajanju injekcij, odvzemu krvi in podobno, pri čemer so bile lahke do srednje intenzivnosti, trajale pa so od nekaj sekund do nekaj minut in ves čas zdravljenja (približno tri leta in pol). Intenzivnejše so bile dva do tri mesece po vsaki operaciji (približno šest mesecev), ostali čas (torej približno tri leta) pa so bile manjše intenzivnosti, pojavljale pa se bodo lahko tudi v bodoče. Tožničino zdravljenje je bilo dolgotrajno, saj je trajalo preko treh let. Bila je trikrat operirana, dvakrat nastanjena v zdravilišču, prejemala je anastezijo, kar je neprijetno in lahko tudi nevarno, v žilo je prejemala tekočine in medikamente, kar je neprijetno, dolgo časa pa je jemala tudi analgetike, kar je zdravju lahko škodljivo. Bila je tudi velikokrat rentgensko slikana, več mesecev pa je hodila z dvema berglama, nato pa z eno.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zavrača očitek toženke, da je sodišče brez podlage v izvedenem dokaznem postopku, predvsem mnenju izvedenca ugotovilo, da je tožnica utrpela tudi pretres možganov. Glede na to, da toženka trditve tožnice, da je utrpela tudi to poškodbo, ni prerekala, je nerelevantno, ali je izvedenec to poškodbo potrdil ali ne, oziroma na kakšni podlagi je sodišče to ugotovilo. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) in niso predmet dokazovanja. Glede na to, da gre za strokovno vprašanje, je sicer mogoče, da toženki obstoj oziroma neobstoj te poškodbe ni bil poznan, a bi to morala povedati in s tem preprečiti učinek domneve priznanja, nato pa ustrezne trditve podati, ko je prejela mnenje izvedenca. Tega, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje ni storila.

12. Poškodbe tožnice so bile hude, vendar pa škode, ki ji je nastala, ni mogoče opredeliti kot t. i. katastrofalne škode. Pri presoji, kdaj je škoda katastrofalna, ni pomembno le oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno, ampak je treba upoštevati tudi objektivne kriterije, torej vrednotiti ugotovljene konkretne škodne posledice (tudi) v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Takšna primerjava pa zaključka, da gre v konkretnem primeru za katastrofalno škodo, ne omogoča.(2)

13. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je prisojena odškodnina v višini 17.000,00 EUR primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine. Predlog za njeno zvišanje, ki ga tožnica utemeljuje zgolj z opozarjanjem na zgoraj povzeta dejstva, je zato neutemeljen. Neutemeljen je tudi predlog za njeno znižanje, saj toženka spregleda, da tožnica ni trpela zgolj trajnih bolečin različnih intenzivnosti in trajanja, ampak ves čas zdravljenja tudi občasne bolečine od lahkih do srednje hudih. Tudi samo zdravljenje je bilo dolgo in ne brez zapletov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 12), se je zlom slabo celil in je ravno to narekovalo dve dodatni operaciji. Očitek toženke, da prisojena odškodnina odstopa od podobnih primerov, je nekonkretiziran, zato pritožbeno sodišče nanj ne odgovarja.

14. Sodišče prve stopnje je intenzivnost in trajanje primarnega ter sekundarnega strahu pravilno ugotovilo. Takšne ugotovitve imajo namreč podlago v mnenju izvedenca ter izpovedbi zaslišane tožnice. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica ob nesreči utrpela pretres možganov in je bila torej takoj po nezgodi nekaj časa v nezavesti, ob presoji, koliko časa je primarni strah trajal, ni upoštevalo ugotovitev izvedenca o nekaj sekundnem do največ nekaj minutnem strahu, ampak je sledilo predvsem izpovedbi tožnice, ki je povedala, da jo je bilo hudo strah že, ko je za seboj zaslišala avto, nato pa, ko se je zavedla in je bila po nezgodi sama v gozdu, pri čemer je na tleh ležala poškodovana in popolnoma nemočna. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica v tem času, vse do trenutka, ko je vedela, da bo dobila pomoč, trpela hud strah za življenje in zdravje. Tak strah pa glede na trajanje ne opravičuje znižanja prisojene odškodnine, po drugi strani pa, upoštevaje njegovo intenzivnost in tudi skupno prisojeno odškodnino za strah, ni podlage niti za njeno zvišanje. Enako velja v pogledu sekundarnega strahu. Glede na to, da se je zdravljenje zapletalo zaradi slabega celjenja zloma in potrebe po dveh dodatnih operacijah ter dejstvo, da je sekundarni strah trajal celoten čas zdravljenja in je bil v času ponovnih operacij in po njih intenzivnejši, je prisojena odškodnina primerna. Enako kot v zvezi z prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, je tudi v zvezi z odškodnino za strah ostal očitek toženke, da prisojena odškodnina izstopa iz okvirov odškodnin, ki se prisojajo, nekonkretiziran in zato nanj pritožbeno sodišče ne odgovarja.

15. Sodišče prve stopnje je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo v primernem znesku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, izhaja, da ima tožnica pri hoji in stoji, pri hoji po stopnicah ali po neravni površini bolečine v mečih, težje počepne ali poklekne zaradi otekanja v predelu goleni ali gležnja, gibljivost v kolenu in gležnju pa ni omejena. Ni več sposobna opravljati svojega prejšnjega dela za polni delovni čas, temveč v okviru omejitev navedenih v mnenju komisije ZPIZ, ne zmore več večjih fizičnih naporov, težko dviga in prenaša bremena težja od nekaj kilogramov, težko prinese iz trgovine težje breme, težje se povzpne po stopnicah ali lestvi, ovirana je pri čiščenju stanovanja in obešanju zaves, težje dolgo časa hodi in stoji ter težje hodi po neravnem terenu.

16. Tako tožnica kot toženka svoj predlog za zvišanje oziroma znižanje utemeljujeta zgolj s povzetimi ugotovitvami, pri čemer tožnica poudarja svojo prikrajšanost, toženka pa njeno preostalo delovno in siceršnjo zmožnost za fizično aktivnost. Ker je vse navedeno na ustrezen način in v zadostni meri upoštevalo že sodišče prve stopnje, sta pritožbi neutemeljeni. Očitek toženke o previsoki odškodnini glede na podobne primere, pa je tudi tu ostal zgolj na pavšalni ravni.

17. Pojem skaženosti je pravni standard, pri presoji katerega v sodni praksi prevladujejo objektivno subjektivni kriteriji. Prva povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba odraža (opaznost, zmožnost za zakrivanje) in kako jo okolje doživlja (ali oziroma sploh vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri). Subjektivna merila pa predstavljajo vpliv objektivnih meril na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje. Da bi bila podana skaženost (kot podlaga za odškodnino za duševne bolečine), morajo biti hkrati podana tako objektivna kot subjektivna merila.

18. Da je tožnici ta vrsta škode nastala, je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo. Tožnica ima v posledici poškodb pod pogačico 6 cm dolgo in 0,5 cm široko brazgotino, na sprednji strani goleni 20 cm dolgo in 0,5 cm široko brazgotino, ob poteku te brazgotine pa še deset prečnih po 2 cm dolgih brazgotin. Sodišče prve stopnje je z neposredno zaznavo ugotovilo, da je daljša brazgotina v prvem delu močno rdeče obravnava in po celotni dolžini dobro vidna, ob brazgotinah pa je koža tudi modro obarvana. Gre torej za opazno spremembo zunanjosti, ki je ni mogoče popolnoma prekriti, predvsem poleti, ko je tožnica brez nogavic. Ne glede na to, da se brazgotine nahajajo na nogi in da je njihovo prekrivanje vsaj deloma mogoče, pa tožnico motijo in duševno trpi. Pogoji za priznanje odškodnine so zato izpolnjeni. Prisojena odškodnina je tudi po višini primerno odmerjena. Podlage za njeno znižanje zato ni.

Glede premoženjske škode

19. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (337. člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 353. člena OZ).

20. V konkretnem primeru je tožnici nastala premoženjska in nepremoženjska škoda zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, ki jo je 14. 11. 2007 povzročil A. A.. Zoper povzročitelja je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod Opr. št. I K 886/2008 tekel kazenski postopek, v katerem je bil povzročitelj s sodbo z dne 30. 8. 2010 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ.

21. Če je škoda storjena s kaznivim dejanjem, je torej zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve odvisen od zastaralnega roka, določenega za pregon kaznivega dejanja, razen v primeru, ko je ta krajši od roka, v katerem zastara odškodninska terjatev. V konkretnem primeru je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znaša zastaralni rok za kaznivo dejanje po prvem odstavku 325. člena KZ, pet let. Poleg tega je bil tek tega zastaralnega roka (s tem pa tudi tek zastaranja odškodninske terjatve) zaradi uvedbe kazenskega postopka pretrgan in je ponovno začel teči šele po njegovem zaključku, torej z izdajo sodbe dne 30. 8. 2010, in se je iztekel v roku iz 353. člena OZ, torej v petih letih. Ker so bili tako zahtevek za povrnitev premoženjske škode iz naslova izgubljena dohodka kot kasnejši zahtevki zaradi izgubljenega dobička in plačila rente vloženi pred iztekom tega roka (zadnja sprememba tožbe je bila 2. 4. 2014), je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja pravilno zavrnilo.

22. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za prisojo izgubljenega dobička za čas od 1. 10. 2012 do 1. 5. 2013 ter rentni zahtevek, pravilno ugotovilo. Tako z mnenjem izvedenca kot z vsebino odločbe ZPIZ z dne 16. 5. 2012 je izkazano, da tožnica ni več sposobna delati polni delovni čas, ampak zgolj štiri ure. Ob tem je omejena tudi pri delu, ki ga je še sposobna opravljati: vsaj polovico delovnega časa (torej vsaj dve uri) mora opravljati pretežno sedeče delo, v preostalem času (to je v preostalih dveh urah) pa lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu. Dela čistilke, ki ga je opravljala pred poškodbo, zato tudi v skrajšanem delovnem času ne more več opravljati. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi to, da tožnica, ne glede na opisano preostalo delovno zmožnost, ne more pridobivati dohodka in tako zmanjševati škode. Tožnica je namreč nezaposlena, kar glede na trenutno gospodarsko stanje v državi ter njene preostale delovne zmožnosti ni presenetljivo. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica sebi primernega dela ne najde, čeprav je slednja to dokazovala zgolj z predložitvijo zaposlitvenih načrtov, ne pa tudi z morebitnimi prijavami na razpise, vabili na razgovore ter zavrnitvami, kar toženka v pritožbi posebej izpostavlja. Ker torej tožnica z delom v okviru preostale delovne zmožnosti (zaenkrat) ni zmožna pridobivala zaslužka, je kljub delno ohranjeni delovni zmožnosti upravičena do popolne odškodnine(3), torej do razlike med tem, kar bi zaslužila z delom, ki ga je opravljala pred poškodbo(4) in invalidsko pokojnino, ki jo prejema. Ta razlika po ugotovitvi sodišča prve stopnje znaša 392,00 EUR, to je toliko kot je tožnici sodišče prve stopnje prisodilo. Toženka v pritožbi tej višini sicer oporeka, vendar pa očitka ne konkretizira. Pritožbeno sodišče se zato o tem podrobneje ne izjavlja.

23. Zahtevek za povračilo zneska 70,00 EUR za doplačilo nadstandardnega bivanja v zdravilišču, je bil pravilno zavrnjen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka dolžna pokriti nastalo (premoženjsko) škodo v primernem obsegu, ne pa v obsegu nadstandarda. Okoliščine, na katere pritožnica v zvezi s tem opozarja v pritožbi, na to ne morejo vplivati.

Sklepno

24. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25. Ker pravdni stranki s svojima pritožbama nista bili uspešni, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožnica, je bil po oceni pritožbenega sodišča nepotreben. Stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, zato nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Ob zaključku sojenja je znašala povprečna plača v RS 995,64 EUR.

(2) Primeri katastrofalnih škod so bili obravnavani npr. v zadevah II Ips 1242/2008, II Ips 156/2011, II Ips 1166/2008 in II Ips 563/2003. (3) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 114/2012. (4) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaslužila najmanj minimalno plačo.