Jedro

Obnova postopka ni dopustna iz razloga, če je bila po pravnomočnosti upravne odločbe razveljavljena pravna podlaga, na podlagi katere je bila ta odločba izdana, saj navedeno ni okoliščina, ki bi predstavljala katerega od zakonitih razlogov za obnovo postopka iz 260. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje kot prepozen zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z odločbo istega organa, št. 425-05-2-71/04-0635-353 z dne 15. 12. 2004, s katero je bilo tožničinemu pok. možu A.A. odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Sežana za leto 2004. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa organ prve stopnje navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo, št. U-I-271/04-20 z dne 14. 12. 2006, razveljavilo Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine Sežana (v nadaljevanju Odlok), kolikor ureja odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča oziroma za zemljiške parcele, ki komunalno niso opremljene. Citirana odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 139/2006 z dne 29. 12. 2006. Šteje se, da je tožnica (oziroma njen pravni prednik) za novo dejstvo, to je, da je bil Odlok, ki je bil podlaga za odmero spornega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2004, razveljavljen, izvedela z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS. Po določbi petega odstavka v zvezi z določbo drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) lahko stranka, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, predlaga obnovo postopka v šestih mesecih od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Tožnica (oziroma njen pravni prednik) je za novo dejstvo izvedela z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča dne 29. 12. 2006, zato bi obnovo postopka lahko predlagala do dne 29. 6. 2007. Ker je predlog vložila šele dne 26. 5. 2008, ga je organ prve stopnje kot prepoznega zavrgel na podlagi določbe drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT-499-13-85/2012 z dne 29. 3. 2012, zavrnilo. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na razloge organa prve stopnje, v zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moral organ prve stopnje v tej zadevi postopek obnoviti po uradni dolžnosti, pa navaja, da se postopek po uradni dolžnosti obnovi le, če to zahteva javni interes.

Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, smiselno iz razloga napačne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da bi morala tožena stranka postopek obnoviti po uradni dolžnosti, saj je do napake prišlo na njeni strani. Ustavno sodišče je v svoji odločbi potrdilo to, kar je bilo navedeno že v pritožbi zoper odločbo o odmeri, vendar je bila pritožba zavrnjena. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in odločbe druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa, predvsem pa iz predloga za obnovo postopka, izhaja, da je tožnica obnovo predlagala iz razloga, ker je Ustavno sodišče naknadno, po pravnomočnosti odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2004, razveljavilo Odlok, na podlagi katerega je organ prve stopnje tožničinemu pravnemu predniku odmeril sporno nadomestilo.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi. Ker se z obnovo postopka zahteva razveljavitev dokončne upravne odločbe, je to pravno sredstvo izredno in omejeno ter dopustno le ob pogojih, ki jih določa zakon in v kolikor obstoji vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov, ki so v 260. členu ZUP navedeni taksativno.

Obnova postopka pa ni dopustna iz razloga, če je bila po pravnomočnosti upravne odločbe razveljavljena pravna podlaga, na podlagi katere je bila ta odločba izdana, saj navedeno ni okoliščina, ki bi predstavljala katerega od zakonitih razlogov za obnovo postopka iz 260. člena ZUP. Tožena stranka je zato po presoji sodišča nepravilno ocenila, da predstavljajo okoliščine, ki jih je tožnica navedla v predlogu za obnovo postopka, novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP (oziroma drugega odstavka 89. člena ZDavP-2), kar pa ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Po določbi prvega odstavka 267. člena ZUP, na katero je zavrženje tožničinega predloga za obnovo postopka oprla tožena stranka, gre namreč za tako imenovani predhodni preizkus predloga, ki obsega preizkus ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če predlog ne izpolnjuje kateregakoli od navedenih pogojev, ga organ zavrže s sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP). Glede na zgoraj navedeno je tožena stranka tožničin predlog za obnovo postopka pravilno zavrgla na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, bi pa morala predlog zavreči zato, ker ta ni dovoljen.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, da je izpodbijani sklep pravilen ter da je bil pravilen tudi postopek izdaje upravnih aktov obeh stopenj.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava in določb ZUP, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške postopka. Njenemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.