Jedro

Tožeča stranka uveljavlja kršitev pravil ZPP o obsegu dokazovanja, predvsem kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Pri tej kršitvi gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog.

Novejša sodna praksa v pravdah zaradi plačila stroškov upravljanja in obratovanja zahteva od tožeče stranke, da terjatev tako po podlagi kot po višini v zadostni meri specificira in zgolj sklicevanje na obsežno in nepregledno listinsko dokumentacijo za sklepčnost tožbe ne zadostuje.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo sodba in oba sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155318/2015 z dne 14. 12. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. S sklepom z dne 22. 1. 2018 je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 59,10 EUR stroškov postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 4. 4. 2018 je prvostopenjsko sodišče popravilo napako v izreku sklepa z dne 22. 1. 2018 tako, da je navedlo v uvodu pravilno ime in naslov tožeče stranke.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo ugotavlja, da je bistvo zavrnitve njenega zahtevka v tem, da naj ne bi zadostno opredelila vsebine in višine dolga. Poudarja, da toženec po njeni dopolnitvi tožbe ni podal konkretnega odgovora na njene navedbe in tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navajal konkretnih dejstev, ki bi nasprotovala njenim navedbam. Sodišče bi moralo v skladu z določbo 212. in 214. člena ZPP odločiti, da toženec priznava vsa dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka. Zmotne so ugotovitve sodišča, da naj bi toženec podal konkretne ugovore glede višine in narave posameznih postavk razdelilnikov. Toženec je imel možnost podati specificirana in konkretna dejstva, ki bi nasprotovala navedbam tožnice, pa tega ni storil, niti kasneje, ko je bil jasno seznanjen z vsebino tožbenega zahtevka. Nikakor ne zadostuje zgolj trditev, da so bili razdelilniki nejasni in nepravilni ter da so bili pri sestavi teh upoštevani napačni podatki. V kolikor bi sodišče želelo dodatno razjasnitev okoliščin, bi o tem moralo pozvati tožečo stranko. Dolžnost tožene stranke izhaja tudi iz pravne podlage verzije ter subrogacije dolga, glede te trditvene podlage pa tožena stranka ni podala nikakršnih navedb, torej vsebina posameznega razdelilnika niti ni pomembna. Ker torej tožena stranka ni prerekala dejstev, da so bili računi plačani namesto nje in zato priznava trditveno podlago tožeče stranke, je bila s tem tako višina kot tudi narava dolga povsem zadostno pojasnjena. Sodišče ne sme dejstev, ki so s strani ene od strank priznana oziroma neprerekana, šteti za prerekana, razen, če bi stranka želela razpolagati z zahtevkom, s katerim drugače ne bi mogla razpolagati. V predmetni pravdi vsekakor ne gre za takšno situacijo. Tožeča stranka zato predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. V pritožbi zoper sklep o odmeri stroškov z dne 22. 1. 2018 se tožeča stranka sklicuje na zmotno uporabo določb sedmega odstavka 163. člena ZPP. Po tej določbi bi moral toženec vlogo za priglasitev stroškov podati v roku 15 dni od prejema sodbe, kar bi bilo po mnenju tožeče stranka najkasneje 20. 12. 2017. Vloga tožene stranke pa je bila vložena šele 27. 12. 2017, torej že po poteku 15-dnevnega roka od prejema sodbe.

4. Tožeča stranka v pritožbi zoper popravni sklep navaja, da se pritožuje iz previdnosti, ker je povezan s sklepom o stroških, v tem postopku pa je namen tožeče stranke v celoti izpodbijati sodbo prvostopenjskega sodišča in z njo povezane sklepe. Toženec se prav tako pritožuje zoper popravni sklep. Ne soglaša z neresnično trditvijo, da je pri izdelavi sklepa z dne 22. 1. 2018 prišlo do očitne pisne napake. Predlaga razveljavitev in spremembo sklepa tako, da se pravilno navede tožečo stranko, njemu pa prizna stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj tožeča stranka uveljavlja denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 434. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki omejujejo procesne pravice strank. Eno od njih je vsebovano v prvem odstavku 458. člena ZPP: sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi zoper končno odločitev v sporu majhne vrednosti ni več mogoče izpodbijati dejanskega stanja, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), torej tistih, za katere je treba šele ugotavljati, ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Predmet obravnavanja v tem postopku je plačilo stroškov upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe na naslovu ..., L. Tožeča stranka je upravnik te stavbe, toženec pa etažni lastnik enega od stanovanj. Stroški se nanašajo na obdobje od januarja do avgusta 2015. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da toženo stranko pri plačilu stroškov zavezuje veljavna pogodba o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše v L., saj jo je podpisala večina etažnih lastnikov. Kljub temu je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da ga ni zadostno obrazložila, saj tudi po pozivu sodišča na dopolnitev tožbe ni opredelila vrste in višine stroškov po posameznih postavkah vtoževanih razdelilnikov. Ocenilo je, da zgolj številka posameznega razdelilnika, zapadlost in skupni znesek na zadostuje, prav tako konkretnih trditev in dejanskih navedb ne morejo nadomestiti v spis vložene listine.

8. Tožeča stranka v pritožbi očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo v skladu z določili 212. in 214. člena ZPP šteti dejstva, ki jih je navedla v dopolnitvi tožbe, s strani toženca šteti za priznana, saj je toženec podal povsem pavšalne trditve glede neobstoja legitimacije ter neutemeljenosti višine in narave dolga. S tem pritožbenim očitkom tožeča stranka uveljavlja kršitev pravil ZPP o obsegu dokazovanja, predvsem kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Pri tej kršitvi gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki v sporu majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog. Tudi smiselno sklicevanje pritožbe na kršitev materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), češ da bi moralo sodišče za morebitno razjasnitev okoliščin dodatno pozvati tožečo stranko, je prav tako nedopustna relativna bistvena kršitev določb postopka, ki pa tudi sicer ne more biti upoštevna. Prvostopenjsko sodišče je namreč tožečo stranko s sklepom izrecno pozvalo na ustrezno popravo tožbe (sklep na red. št. 23 spisa).

9. Ne glede na to velja pojasniti, da tudi novejša sodna praksa1 v pravdah zaradi plačila stroškov upravljanja in obratovanja zahteva od tožeče stranke, da terjatev tako po podlagi kot po višini v zadostni meri specificira in zgolj sklicevanje na obsežno in nepregledno listinsko dokumentacijo za sklepčnost tožbe ne zadostuje.

10. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka se neutemeljeno pritožuje zoper sklep o odmeri stroškov postopka. Toženec je namreč podal zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravočasno glede na določbo sedmega odstavka 163. člena ZPP. Sodba tožencu ni bila vročena 4. 12. 2007, kot napak ugotavlja tožeča stranka v pritožbi zoper sklep, ampak mu je bilo tega dne v njegovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje in v kakšnem roku mora dvigniti sodbo. V skladu z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP se v takšnem primeru, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15-ih dneh šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Naslednji dan je pričel teči 15-dnevni rok, v katerem je toženec lahko uveljavljal vrnitev stroškov postopka, ki z dnem 27. 12. 2017 torej še ni potekel. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper sklep o odmeri stroškov postopka zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Prav tako neutemeljeno pa se pritožujeta obe pravdni stranki zoper popravni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zgolj popravilo očitno napako v imenu tožeče stranka, do katere je prišlo v uvodu sklepa. Takšna poprava očitne napake v imenu je v sodnih odločbah dopustna po določbi 328. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

1 Primerjaj VSL II Cpg 229/2019, I Cp 410/2019, VSC Cp 200/2019.