Jedro

Razmerje med naročnikom in zasebnim vročevalcem je mandatno razmerje, kar pomeni, da prevzemnik naročila nima obligacije rezultata, pač pa obligacijo prizadevanja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena dolžna tožeči stranki povrniti 1.306,15 EUR pravdnih stroškov, v preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve

1. Tožeča stranka (univerza) oziroma Fakulteta ... je v letu 2004 toženi stranki naročila vročitev dveh pošiljk svojemu zaposlenemu, dr. A. A.:

1.) vabila na zagovor zaradi nameravane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dopisa v zvezi z neizpolnjevanjem pogojev ter sklepa senata Univerze v Ljubljani o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o neizvolitvi v naziv, ter nato še

2.) sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Prva vročitev je bila opravljena tako, da je zasebni vročevalec poskušal vročiti pisanje ob 21.50 uri, čeprav je Zakon o pravdnem postopku (ZPP) takrat določal, da se lahko vroča le od 6.00 do 20.00 ure; Zakon o upravnem postopku (ZUP) pa da se lahko vroča le podnevi. Pri drugi vročitvi je tožena stranka pošiljko vrnila fakulteti že v petek, čeprav bi se rok iztekel šele v ponedeljek in se je pisanje tako prehitro vrnilo tožeči stranki.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v delovnem postopku, v katerem toženka ni sodelovala, pravnomočno odločeno, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s 24. 6. 2014 razveljavi ter da iz obrazložitev sodb Delovnega in socialnega sodišča izhaja, da vročitvi nista bili opravljeni v skladu z določili ZPP in ZUP. Tožeča stranka je morala zato na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 739/2010 s 6. 7. 2012 v zvezi s popravnim sklepom z 18. 10. 2012 ter sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 106/2013 s 4. 4. 2013 ter Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 157/2013 s 15. 10. 2013 dr. A. A. plačati plačo za čas do 30. 9. 2005, dokler se ni zaposlil pri drugem delodajalcu. V tem postopku pa zahteva odškodnino zaradi napak toženke pri vročanju.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 20.073,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje. Tožbeni zahtevek je v presežku (to je glede plačila odškodnine 14.344,01 EUR in zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas od 7. 2. 2012 do vključno 1. 7. 2013) zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.776,79 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeni razlogi, predlogi in povzetek ključnih pritožbenih navedb

3. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Pritožba tožene stranke je oštevilčena s točkami 1. do 22. in 52. do 58. (na kar opozarja tudi odgovor na pritožbo). Besedilo si sledi tako, da je jasno, da med točkama 22. in 52. nič ne manjka; sicer pa pritožba na več kot tridesetih straneh vsebuje množico že komaj preglednih, deloma večkrat ponavljajočih se pritožbenih navedb. V nekaterih delih pritožnica, brez očitnega namena izpodbijanja, zgolj obsežno povzema stališča izpodbijane sodbe (52. točka pritožbe od list. št. 346 do vključno 349).

V nekaterih delih (54. točka pritožbe od list. št. 355 do vključno 363) graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje – gre za pritožbene trditve o tem, ali se je delavec tožeče stranke dr. A. A. izogibal prejemu pošiljke; o tem, ali je pisanje, ki mu ga je 15. 6. 2004 poskusila vročiti tožena stranka, dejansko prejel; o načinu vročanja druge pošiljke; o tem, da delavec v času prenehanja delovnega razmerja ni imel več veljavne habilitacije, zaradi česar je bil njegov tožbeni zahtevek brez pravnega temelja; o tem, katere listine je toženka vrnila tožeči stranki; o tem, kaj bi lahko o vročanju ugotovila tožeča stranka sama in o tem, kaj je v zadevi II Pd 873/2004 izpovedal dr. A. A. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava (3. do vključno 22. točka pritožbe na list. št. 338 do vključno 345 v spisu ter del 53. točke pritožbe na list. št. 351 do vključno 355 v spisu) predvsem meni, da razmerje med pravdnima strankama ni bilo mandatno, ampak je šlo za podjemniško pogodbo, zaradi česar bi morala tožeča stranka morebitne napake pri vročanju pravočasno grajati, ker jih ni, pa do odškodnine ni upravičena. Meni, da je tožbeni zahtevek tudi zastaral, saj je do vročanja prišlo v letu 2004, tožba v tej zadevi pa je bila vložena šele 14. 3. 2012. Sodišče bi moralo uporabiti tudi določbe Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-1), predvsem 55. člen. Delno se očitki zmotne uporabe materialnega prava nanašajo na razumevanje pravilnega vročanja (v postopkih odpovedi delovnega razmerja) v sodni praksi rednih sodišč in Ustavnega sodišča RS. Očitek zmotne uporabe materialnega prava predstavljajo tudi pritožbene navedbe o splošnih pogojih tožene stranke (točka 54.8 pritožbe na list. št. 362 v spisu).

Smiselno tožena stranka očita še kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza s pridobitvijo zdravniškega potrdila o naravi bolezni naslovnika dr. A. A., zaradi katere je bil v bolniškem staležu. Bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožnica vidi v razlogih izpodbijane sodbe o uporabi ZPSto-1, kršitev iz 8. točke pa v ravnanju sodišča prve stopnje, ki je “uporabilo ugotovitve sodb delovnega in socialnega sodišča, pred katerim tožena stranka ni imela možnosti udeležbe v postopku“ (točka 56.1 pritožbe). V zadnjem vidi tudi kršitev temeljnih ustavnih pravic oziroma jamstev poštenega sojenja.

V velikem delu pritožbe pa se pritožnica obsežno in brez opisa konkretne povezave z ugotovitvami v obravnavani zadevi sklicuje na različne odločbe Ustavnega sodišča RS, Vrhovnega sodišča RS in Višjih sodišč.

Odločitev o pravdnih stroških izpodbija v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki, ki ima sedež v L., stroške kilometrine za pooblaščenko s sedežem v K. 5. Tožeča stranka pa meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi še 6.135,33 EUR. Navaja, da ji je ta škoda nastala, ker je morala vrniti nadomestilo za brezposelnost Zavodu republike Slovenije za zaposlovanje, čemur tožena stranka ni nasprotovala.

Pritožuje se tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj je sodišče v tem delu napačno upoštevalo pobot, na katerega se tožena stranka ni sklicevala.

Graja tudi ravnanje sodišča prve stopnje na naroku 13. 6. 2014, ko je tožeča stranka zahtevek zmanjšala na 31.928,79 EUR. Meni, da bi jo moralo sodišče pozvati, ali gre za umik ali za odpoved zahtevku. Če bi jo sodišče pozvalo, bi se nedvomno odpovedala zahtevku, kar bi imelo stroškovne posledice. Glede tega dela zahtevka bi morala biti izdana sodba na podlagi odpovedi, to pa bi vplivalo na stroškovno odločitev, ki jo tožeča stranka posledično izpodbija.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, v odgovoru na pritožbo opozarja na njeno nerazumljivost in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena (zoper odločitev o stroških), pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene od očitanih, pa tudi ne kakšne od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče sprejema obsežne in pravilne razloge izpodbijane sodbe in jih ne bo ponavljalo, na za odločitev o tožbenem zahtevku relevantne pritožbene očitke pa odgovarja v nadaljevanju.

O pritožbi tožene stranke

9. Načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku kot izraz enakega varstva pravic terja, da je stranki omogočeno navajanje dejstev in dokazov ter pravnih naziranj, opredelitev do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja priči ali izvedencu ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja in o teh vprašanjih poda tudi svoja pravna naziranja. Vse to je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje toženi stranki omogočeno.

10. Načelo kontradiktornosti pa ne pomeni, da sodišče nikoli ne sme dopustiti izvedbe nobenega dokaza, ki je bil že izveden v nekem drugem postopku ali pa opraviti primerjave med izvedbo istega dokaza in rezultatom dokazovanja v nekem drugem in v tem postopku. Posebnost tega postopka pač je, da tožeča stranka uveljavlja odškodnino za škodo (zaradi ravnanja tožene stranke), ki ji ne bi nastala, če dr. A. A. ne bi uspel v nekem drugem sodnem postopku. Obe pravdni stranki (torej tudi tožena) sta se v veliki meri sklicevali na dokaze, izvedene v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem ter na samo odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje v takšni situaciji ni moglo ravnati drugače kot, da je dokaze, na katere sta se pravdni stranki sklicevali, vpogledalo, a je obema omogočilo prisotnost ob izvajanju teh dokazov in izjavo o rezultatih dokazovanja. Vpogledalo je tudi zapisnike o zaslišanju prič, na katere sta se stranki sklicevali, a te priče (v okviru dokaznih predlogov pravdnih strank) zaslišalo tudi v tem postopku in pravdnima strankama omogočilo prisotnost ob izvajanju dokazov ter izjavljanje o rezultatu dokazovanja. Drugače povedano: sodišče prve stopnje se torej ni le sklicevalo na dokaze, izvedene v drugem postopku in jih povzemalo, ampak je te dokaze v tem postopku izvedlo. Bolj konkretno na povsem posplošene pritožbene navedbe o protiustavnem sklicevanju na dokaze, izvedene v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem (tožena stranka navede, da jo moti sklicevanje v točkah 8 do 10, 13 do 16, 80, 20, 21 25 do 28 in 30 obrazložitve sodbe), višje sodišče ne more odgovoriti.

11. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bolniških listov dr. A. A. ni pridobilo in poizvedb pri lečečem zdravniku ni opravilo, ker je te dokaze tožena stranka predlagala za dokazovanje tega, ali se je dr. A. A. 14. 6. 2004 v času bolniškega staleža lahko gibal zunaj kraja bivanja (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Višje sodišče najprej pojasnjuje, da gre za nedopusten raziskovalni dokaz. Povsem pravilno pa je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da to, kje bi se lahko dr. A. A. gibal 14. 6. 2004, za odločitev o tožbenem zahtevku (ki se nanaša na protipravno ravnanje, vročitev tožene stranke, s 15. 6. 2004) ni odločilno. Tem razlogom sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje, tudi ne izpodbija obrazložitve sodišča prve stopnje o tem, kakšna je bila dokazna tema predlaganih dokazov. V pritožbi preprosto navaja druga dejstva, za katera misli, da bi se jih dalo dokazati s tem dokazom. Takšno ravnanje ne more biti uspešno uveljavljanje kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

13. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Sledijo pač načinu pravdanja strank, še posebej tožene, katere navedbe so (z vsako naslednjo vlogo bolj) na meji razumljivosti in čez vsako mejo preglednosti. Sodišče se je opredelilo tudi do ugovora tožene stranke, da bi moralo uporabiti določbe ZPSto-1, zato o bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem pogledu ni mogoče govoriti.

14. Da je treba pogodbeno razmerje med pravdnima strankama opredeliti kot mandatno, je sodišče prve stopnje obrazložilo že v svoji prvi sodbi. Tožeča stranka v pritožbi tega zaključka ni izpodbijala, tožena stranka pa ga v odgovoru na pritožbo ni problematizirala. Višje sodišče ga je sprejelo kot materialnopravno pravilnega in kljub obsežnim novim materialnopravnim naziranjem tožene stranke ne vidi razloga za spremembo tega stališča. 15. Kakšna je pravna narava pogodbe z zasebnim vročevalcem (in da je šlo za pogodbo med naročnico in zasebno vročevalko ni sporno), se je Vrhovno sodišče RS izreklo v sklepu II Ips 291/2005 z 22. 2. 2007, ko se je ukvarjalo z vprašanjem priznanja nagrade vročevalcu. Odločilo je, da gre vročevalcu nagrada vselej, ko je svoje delo opravil korektno, pri tem pa ne more biti pomembno, ali je bila vročitev tudi uspešna. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je razmerje med naročiteljem in vročevalcem kot prevzemnikom naročila razmerje iz mandata(1), kar pomeni, da prevzemnik nima obligacije rezultata, pač pa obligacijo prizadevanja. Povsem podobno stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v sklepu I Cp 342/2004 s 25. 3. 2004. Sodne prakse, ki bi pogodbo z zasebnim vročevalcem opredelila kot kak drug tip pogodbe, pritožbeno sodišče ni našlo.

16. Zakaj bi pogodbenemu razmerju med pravdnima strankama bolj ustrezale določbe o podjemni pogodbi(2), višje sodišče ne more ugotoviti. Ta pogodba se tipsko uporablja za primere ustvaritve nove telesne stvari (gradnjo stavbe, izdelavo obleke, slike) ali spremembo že obstoječe stvari (pobarvanje hiše, pranje perila, čiščenje) lahko pa pomeni delo (podjem) opravo kakšne storitve, ki ima telesni substrat (načrt zgradbe, književno delo, bilanca, preiskava, mnenje) ali ga nima (gledališka uprizoritev, prevoz, medicinska operacija). Toženka za tožečo stranko ni ničesar izdelala ali popravila, zanjo je opravila posel – vročila je njena pisanja. Bistveno pa je, da toženka ni odgovarjala za uspeh, njena obligacija je bila obligacija prizadevanja. Pritožbene trditve, da iz 15. člena Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje(3) izhaja nasprotno, predstavljajo zmotno razumevanje Pravilnika(4).

17. Sklicevanje na jamčevanje za napake, ki je zasnovano za izvršeno delo, “izdelek“, ki ga je mogoče pregledati in morebitne napake zaznati, je nekorektno. Vročilnica oziroma toženkino poročilo o vročitvi, ki sta edini “stvari“, ki ju je tožeča stranka lahko pregledala, ne predstavljata naročenega in izvršenega dela. Takšno sklicevanje pa je še toliko bolj neutemeljeno ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožečo stranko spravila v zmoto, da je bila vročitev pravilna in zakonita (zaključek 17. točke obrazložitve na 17. strani izpodbijane sodbe). Višje sodišče poudarja, da tožena stranka tega zaključka sodišča prve stopnje v pritožbi sploh ne izpodbija. Glede na to pa tudi uporaba določb o jamčevanju za napake pri podjemni pogodbi ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve sodišča, saj se v skladu s 636. členom Obligacijskega zakonika (OZ) podjemnik na določbe prejšnjih členov (torej določbe o pregledu, rokih za grajanje napak in prenehanju pravic) ne more sklicevati, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavljal. Prav za takšno situacijo gre v obravnavani zadevi, saj se je tožeča stranka (v skladu s stališči tožene stranke, ki jih ta zastopa še sedaj) pred in med postopkom pred delovnim in socialnim sodiščem zanašala na in zavzemala za ugotovitev pravilnost(i) vročitev, ki jih je opravila tožena stranka.

18. Z razlogi iz prejšnje točke je odgovorjeno tudi na pritožbeno prepričanje, da je k nastanku škode prispevala tožeča stranka. Tožeča stranka je na podlagi pojasnil tožene stranke, strokovnjakinje za vročanje, verjela, da je bila vročitev pravilna in se na to zanesla ter v skladu s tem ravnala. V tem, da ni sama ugotovila, da je bila vročitev napačna, ni nič protipravnega, kar bi soprispevalo k nastanku škode. Drugače bi bilo morda, če bi tožeča stranka opazila, da je vročitev napačna, pa delovno razmerje vseeno odpovedala (ne da bi delavcu omogočila zagovor). Česa takšnega pa tožena stranka (ki še zmeraj vztraja, da je pisanja vročala pravilno) tožeči stranki (ki je v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem zastopala stališča, ki jih zastopa tožena stranka, ne očita.

19. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 336. člena OZ). Tožeča stranka od tožene stranke ni imela pravice terjati ničesar, dokler tega ni bila sama dolžna plačati in dokler tega ni plačala (na kar je z zastaranju kontradiktornem sklicevanjem na nezapadlost tožničine terjatve opozarjala tožena stranka v svojih vlogah pred sodiščem prve stopnje). Zastaranje pred pravnomočnostjo sodbe delovnega in socialnega sodišča torej ni moglo začeti teči in do vložitve tožbe ni nastopilo.

20. Tudi višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke ob vročanju pošiljk tožeče stranke protipravno. Kot je bilo že pojasnjeno, je ukvarjanje z napačnostjo vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja nepotrebno, saj škoda zaradi te vročitve ni nastala. Na obsežne pritožbene trditve v zvezi z drugim vročanjem zato višje sodišče ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

21. Ni jasno, kam merijo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni vedela, kaj sploh vroča in da je tožeča stranka v eno kuverto „skrila“ tri pisanja. Po eni strani gre za z ničemer opravičene pritožbene novote, ki pa povsem očitno tudi ne ustrezajo resnici. Že na vročilnici (gre za listino, ki jo je sestavila tožena stranka; drugi list, spet k prilogi A 3) je namreč povsem določno navedena vsebina pošiljke (sklep Univerze o pritožbi, vabilo na zagovor zaradi nameravane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obvestilo o prepovedi opravljanja pedagoških in drugih obveznosti).

22. Da v letu 2004 niti po določbah ZPP niti po določbah ZUP ni bilo dopustno vročati po 20.00 uri oziroma ponoči, v pritožbi ni več problematizirano. Da je bila 15. 6. 2004 ob 21.50 noč, tudi ne. Povsem pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je naslovnik ob takšnem vročanju pisanje utemeljeno odklonil(5). Nadomestna vročitev torej ni bila pravilno opravljena.

23. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da pravila o vročanju niso sama sebi namen in da se stranka na nepravilnost vročitve ne more sklicevati, če je pisanje dejansko prejela. Prav ima tudi, ko poudarja, da je bilo takšno stališče sodne prakse že v času, ko je pravilnost toženkine vročitve presojalo delovno in socialno sodišče. Nima pa prav, ko meni, da bi se morala tožeča stranka v tistem postopku le “sklicevati na ustrezno sodno prakso“, pa bi uspela.(6) Za zaključek, da je nekdo pisanje dejansko prejel(7), ne zadošča ugotovitev, da se je kdaj prej izogibal prejemu pošiljk, zato so vse pritožbene trditve o tem vprašanju neodločilne in se višje sodišče z njimi ne ukvarja. Za zaključek, da je nekdo pisanje dejansko prejel ne zadošča niti to, da je bil naslovnik tistega dne, ko naj bi mu bilo pisanje (ko mu ne bi smelo biti) puščeno v nabiralniku, doma (če mu je res bilo, je drugo vprašanje), pa pisanja ni hotel prevzeti (tudi to, ali je res odklonil prevzem je drugo vprašanje). Tožeča stranka bi za uspeh s tem argumentom (v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem) morala dokazati, da je dr. A. A. pisanje, ki ga tožena stranka ni (pravilno) vročila, dejansko prejel in kdaj ga je prejel (saj je to trenutek, ko se pisanje kljub napačni vročitvi šteje za vročeno(8)). Dejanski prejem ni nič drugega in nič manj kot dejanski prejem. Kako naj bi to dokazala tožeča stranka, tožena stranka, ki ji tega ni uspelo dokazati niti v tem postopku, ne pojasni. Še več – kdaj, kje in kako naj bi dr. A. A. pošiljko dejansko prejel, tožena stranka sploh ne pojasni. Kako je bil dejanski prejem ugotovljen v tistih zadevah, na katere se sklicuje tožena stranka, je korektno pojasnilo sodišče prve stopnje. Najpogosteje gre za primere, ko naslovnik sam pojasni, kdaj je pisanje kljub poprejšnji napačni vročitvi dejansko prejel ali pa ko ga kasneje prejme skupaj s kakšnim drugim (pravilno vročenim) pisanjem(9). Nikakor pa ne more dejanskega prejema izkazovati zatrjevana (nedopustna in napačna) vložitev pisanja v poštni predalčnik. To bi predstavljalo povsem nedopusten spregled pravil o vročanju.

24. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, kakšen je pomen tega, da tožena stranka v sporu pred delovnim in socialnim sodiščem ni bila obveščena o pravdi, so pravilni in se jim višje sodišče pridružuje. Enako velja za razloge o ugovoru slabega pravdanja (o katerih se je v pogledu nesklicevanja na sodno prakso pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj). Pravilni so tudi razlogi in zaključek sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženkino zatrjevanje (v postopku pred sodiščem prve stopnje neopravičeno prepozno), da bi tožeča stranka z revizijo uspela, če bi se sklicevala na to, da dr. A. A. ni imel pogojev za vrnitev na delo, saj ni imel več veljavne habilitacije, predstavlja tudi povsem očitno napačno razumevanje stališč Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 157/2013 s 15. 10. 2013. Da bi sodišče prve stopnje v zvezi s temi trditvami tožene stranke zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa pritožnica niti ni uveljavlja.

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka s splošnimi pogoji tožene stranke ni bila seznanjena in tožena stranka v pritožbi takšnemu dokaznemu zaključku ne nasprotuje. V skladu s 3. odstavkom 120. člena OZ splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožeči stranki splošni pogoji tožene stranke bili znani ali bi ji vsaj morali biti znani, je ne morejo zavezovati. Pritožbeni razlogi s splošnih pogojih v luči 2. odstavka 121. člena OZ zato za odločitev niso odločilnega pomena.

26. Višje sodišče tudi sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ZPSto-1 ne velja za storitve vročanja, ki jih je opravljala toženka. Pritožnica se v zvezi z razlago 55. člena ZPSto-1 sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor. Če ima morda v mislih sklep II Dor 283/2011(10), pa ji višje sodišče pojasnjuje, da je bila v tej zadevi izdana že tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 104/2012. Stališče v tej sodbi ni tožnici v korist, saj je (za primer poštne storitve, seveda) Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da ZPSto-1 kot lex specialis ni imel namena izključiti določb splošnega odškodninskega prava za primere, ko je podana hujša oblika krivde izvajalca poštnih storitev. Neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožečo spravila v zmoto, da je bila vročitev pravilna, tvori podlago za enak zaključek.

27. Višini prisojene odškodnine tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje prav v nobenem aspektu – ne izpodbija niti stališč sodišča prve stopnje o tem, kako jo je treba izračunati niti samemu izračunu (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s tem delu sodbe tudi ne očita nobene od (sicer očitanih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka; očitek o protiustavnem sklicevanju na dokaze, izvedene v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem se na ta del odločitve in obrazložitve sodišča prve stopnje (38. do 41. točka) izrecno ne nanaša. O pritožbi tožeče stranke

28. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo 13. 6. 2014(11) (list. št. 90 v spisu) “uskladila oziroma znižala“ tožbeni zahtevek in navedla, da gre za privilegirano spremembo tožbe. Uporabila je torej izraze uskladitev, znižanje in privilegirana sprememba. Takšno ravnanje ni sprememba tožbe, ampak delni umik(12). Tožena stranka z delnim umikom tožbe ni soglašala, kar je povsem jasno zapisano v zapisniku. Tožeči stranki je bilo brez vsakega dvoma predočeno, kako sodišče in tožena stranka razumeta njeno izjavo. Izjave o odpovedi tožbenemu zahtevku tožeča stranka ni podala. Nobenega od zgoraj navedenih izrazov ni mogoče razumeti kot (nejasno) odpoved zahtevku, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi s tožečo stranko razčiščevalo ali naj si njen (zaradi nesoglasja tožene stranke) neuspešni poskus delnega umika tožbe razlaga še kako drugače. V takšni situaciji ni bilo prostora za ravnanje sodišča prve stopnje po 285. členu ZPP.

O višini

29. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, kako je izračunalo odškodnino, ki jo mora tožena stranka plačati. Pravilno je stališče, da ni dolžna plačati več, kot je bila tožeča stranka dolžna plačati dr. A. A. na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 739/2010 s 6. 7. 2012 v zvezi s popravnim sklepom z 18. 10. 2012 ter sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 106/2013 s 4. 4. 2013 in Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 157/2013 s 15. 10. 2013. 30. Tožeča stranka nima prav, ko navaja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala trditvam o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je trditve obeh pravdnih strank v zvezi z višino korektno povzelo v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka je navajala, da je treba odškodnino izračunati po pravnomočni sodbi v delovnopravnem postopku. Ta ugovor vsekakor vsebuje nasprotovanje vsemu tistemu, kar s sodbo ni bilo prisojeno.

31. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno ugotavljalo, ali je tožeča stranka dokazala, da je plačala še 6.135,29 EUR nadomestila za brezposelnost. Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tega ni uspela dokazati, pritožnica sploh ne izpodbija.

32. Očitno je, da tožeča stranka obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj tečejo obresti od 2. 7. 2013, razume narobe. Najprej ji je treba pojasniti, da je sprva res zahtevala zakonske zamudne obresti od 7. 2. 2012, a je z vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 15. 5. 2015, tožbo v obrestnem delu delno umaknila(13), saj jih je zahtevala šele od 2. 7. 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je torej o obrestih pravilno odločilo v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Sodišče ni upoštevalo pobotnega ugovora tožene stranke, ampak je ugotavljalo, koliko je bila dolžna tožeča stranka na podlagi sodb plačati dr. A. A. Tam je prišlo do pobota s terjatvijo tožeče stranke (tam tožene) za vrnitev plačane odpravnine, kar vse je sodišče prve stopnje obrazložilo v izpodbijani sodbi in pritožnica razlogom in načinu izračuna ne nasprotuje.

Odločitev višjega sodišča

33. Pritožbi zoper odločitev o glavni stvari torej nista utemeljeni, zato ju je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

34. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena ali pa je nanje že popolno odgovorilo sodišče prve stopnje.

O stroških

35. Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev o stroških v tistem delu, ki se nanaša na kilometrino pooblaščenke tožeče stranke za prihode iz K. na sodišče v L. Tožeča stranka ima sedež na območju sodišča. Zakaj bi bilo v obravnavani zadevi utemeljeno angažiranje odvetnika izven območja sodišča, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. V takšni situaciji potni stroški niso potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka. V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem postopku je namreč zahteva, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrči na tisto najmanjšo možno mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Izbira odvetnika, iz kraja v katerem je tako sedež sodišča kot sedež stranke, nedvomno ne bi otežila učinkovitega varstva interesov tožeče stranke. Takšno stališče je v skladu z večinsko sodno prakso(14). Višje sodišče je zato odločitev o stroških v skladu s pritožbenim predlogom spremenilo tako, da tožena stranka ni dolžna plačati potnih stroškov odvetnice v višini 470,64 EUR.

36. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela le v manjšem delu glede akcesorne odločitve o pravdnih stroških. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ne ustreza standardu potrebnosti iz 1. odstavka 155. člena ZPP. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Ne drži torej pritožbeno stališče, „da je v več objavljenih sodbah II. stopnje zaznati stališče, da gre v tovrstnih primerih za odplačno mandatno pogodbo, vendar judikata o tem ni“.

Op. št. (2): S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo (619. člen OZ).

Op. št. (3): Ta je veljal v času, ko je tožena stranka za tožečo stranko vročala sporna pisanja.

Op. št. (4): Kar potrjujeta zgoraj citirani odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 291/2005 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 342/2004. Op. št. (5): Če ga je sploh odklonil. Op. št. (6): Neresna je že domneva, da delovno in socialno sodišče teh stališč ni poznalo ali pa, da jih je poznalo, pa je odločilo v nasprotju z njimi. Sicer pa uspeh v pravdnem postopku ni odvisen od sklicevanja ali nesklicevanja na ustrezno sodno prakso, ampak od tega, ali tožeča stranka uspe dokazati dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek in tega, ali je ta zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

Op. št. (7): Dokazno breme za takšno trditev je na strani tistega, ki dokazuje prejem ali dejansko seznanitev s pošiljko.

Op. št. (8): Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 3062/2010. Op. št. (9): Tako je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana odločba Ustavnega sodišča RS Up 2380/07. Op. št. (10): Kakšne druge relevantne odločbe to sodišče ni našlo.

Op. št. (11): Ne na zadnjem naroku za glavno obravnavo, kot je pomotoma na 3. strani izpodbijane sodbe zapisalo sodišče prve stopnje.

Op. št. (12): Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka ... zmanjša tožbeni zahtevek ... (3. odstavek 184. člena ZPP).

Op. št. (13): Čemur tožena stranka ni nasprotovala.

Op. št. (14): Odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1431/2011, I Cpg 162/2012, Višjega delovnega in socialnega sodišča Ljubljana Pdp 1818/2000