Jedro

Pri ugotavljanju davčne osnove in odmeri davka ni mogoče upoštevati bodočih negotovih dejstev. Kot izhaja iz 5. člena ZDDD je osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti. Pri tem pa se upoštevajo stroški in bremena, ki odpadejo na prejeto premoženje, katerih nastanek in višino je ob odmeri davka mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ni torej mogoče upoštevati bodočih negotovih stroškov oziroma vrednosti bremen, ki ob odmeri davka niso gotova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila davek na darilo od davčne osnove 28.385,01 EUR, po stopnjah za dedni red „Vse druge osebe“, v višini 4.141,60 EUR. Odmerjeni davek mora biti plačan v 30 dneh po vročitvi odločbe in sicer 3.777,43 EUR v proračun Mestne občine Ljubljana in 3.643,17 EUR v proračun Občine Grosuplje. Po preteku 30 dnevnega roka bodo tožnici zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil 15. 5. 2014 prvostopenjskemu organu dostavljen notarski zapis „Pogodbe o dosmrtnem preživljanju“ z dne 15. 6. 1999. Iz navedene listine je razvidno, da preživljanka A.A., na podlagi navedene pogodbe po svoji smrti preživljalcema B.B. in C.C. - tožnici, prepusti vsakemu do ene polovice nepremičnine. Prav tako prepusti vsakemu do ene polovice premičnega premoženja. Iz predložene pogodbe pa so razvidne obveznosti, ki sta jih tožnica in B.B. prevzela do preživljanke. Preživljanka je umrla 30. 1. 2014. Prvostopenjski organ navaja, da je iz predložene napovedi razvidno, da pogodbene stranke niso v sorodstvenem razmerju, kar v postopku odmere davka na darilo predstavlja dedni red: „Vse druge osebe“. Sklicuje se na določila Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) in sicer člene 2, 3, 5, 6 in 19 ter na Pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Iz slednje je razvidno, da je preživljanka lastnica stanovanja, ki ga navaja. Prav tako je iz navedene pogodbe razvidno, da preživljanka nima svojih potomcev niti oseb, ki bi imele po njej pravico do nujnega deleža. 3. Prvostopenjski organ je za vrednost podarjenega nepremičnega premoženja – stanovanja, upošteval vrednost 84.000,00 EUR, po cenitvi D.D., pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin z dne 17. 4. 2014, ki jo je prejel 15. 5. 2014. Vrednost podarjene nepremičnine – garaže, pa je bila ugotovljena na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDDD (80 % posplošene tržne vrednosti) na dan nastanka davčne obveznosti. Vrednost obeh nepremičnin (stanovanja in garaže) z upoštevanjem bremena (v višini 142,72 EUR) ter upoštevajoč tožničin delež (1/2) tako znaša 45.611,31 EUR. Slednje predstavlja vrednost tožničinega prejetega nepremičnega premoženja. Vrednost podarjenega premičnega premoženja (denarna sredstva na banki) znaša 25.266,68 EUR in izplačilo pokojnine v višini 1.145,83 EUR. Ob upoštevanju tožničinega deleža (1/2) je vrednost tožničinega prejetega premičnega premoženja v višini 13.206,26 EUR. Tožnica je 15. 5. 2014 prvostopenjskemu organu predložil specifikacijo stroškov oziroma dokazila, ki izkazujejo bremena glede na prejeto premoženje. Uveljavljala je stroške na nepremično premoženje v višini 142,72 EUR in splošne stroške v višini 25.574,55 EUR ter podala ugovor na obvestilo o odmeri davka na darilo z dodatnimi navedbami stroškov. Prvostopenjski organ tožnici priglašenih stroškov ni priznal v celoti, za kar navaja razloge. Izračun davčne osnove z razdelitvijo stroškov izhaja iz 7. strani izpodbijane odločbe. Na podlagi 8. člena ZDDD je prvostopenjski organ izračunal davek, ki ga je odmeril tožnici, od davčne osnove 28.385,01 EUR, v znesku 4.141,60 EUR.

4. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zavrača tožničine ugovore v zvezi z uveljavljanjem stroškov iz naslova oskrbe groba pokojne preživljanke, saj meni, da bodočih negotovih dejstev, ki jih v davčnem postopku še ni mogoče določiti, ker v času odmere davka še niso nastali, ni mogoče upoštevati pri znižanju davčne osnove. Glede tožničinih ugovorov, da bi mu morali biti priznani tudi stroški v zvezi s cenitvijo stanovanja, se drugostopenjski organ sklicuje na drugi odstavek 19. člena ZDDD, iz katerega izhaja, da stroške cenitve nepremičnine nosi zavezanec. Prav tako zavrača tožničine ugovore, da bi se pri vrednosti stanovanja moralo upoštevati, enako kot pri garaži, le 80% njegove tržne vrednosti ter pojasnjuje, da za to ni pravne podlage. Glede škode, na katero se sklicuje tožnica, zaradi zmanjšanja prodajne vrednosti stanovanja in s tem povezanih stroškov, kar naj bi bila vse posledica velike zamude pri izdaji predmetne odločbe, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da tožnica navedenega ne more uveljavljati v tem postopku.

5. Tožnica navedeno odločitev izpodbija v tožbi, saj meni, da bi finančni organ pri določitvi davčne osnove in posledično pri odmeri davka moral upoštevati vse stroške, ki jih je uveljavljala v postopku. Sklicuje se na Pogodbo o dosmrtnem preživljanju, po kateri naj bi preživljalca (tožnica in B.B.) oskrbovala grob pokojne A.A.. Organ prve stopnje tožnice ni opozoril, da ni ovrednotila stroškov iz naslova oskrbovanja groba. S stališčem drugostopenjskega organa, da ni upravičena do uveljavljanja navedenih stroškov, pa se tožnica ne strinja. Pri višini navedenih stroškov, ki jih tožnica uveljavlja in do katerih meni, da je upravičena, je izhajala iz (statistično) povprečne življenjske dobe moških oz. žensk v Sloveniji. Pri specifikaciji stroškov v zvezi z vzdrževanjem groba pokojne A.A. je izračunala stroške za najem groba, nakup sveč, cvetja, itd, stroške prevoza na relaciji Grosuplje – ljubljanske Žele – Grosuplje, stroške porabe časa za urejanje groba. Stroški so specificirani v tabeli 1 (1. do 3. stran tožbe) v skupni višini 25.113,30 EUR. Omenjeni stroški so posledica izpolnjevanja obveznosti iz Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zaradi česar gre za upravičene stroške. Meni, da če zakonodajalec ni opredelil metodologije za izračun stroškov v takih primerih, to ne more biti v škodo tožnice. Poleg tega pa navaja, da v konkretnem primeru sklenjena Pogodba o dosmrtnem preživljanju nima značaja darila, ampak prej obljubljenega plačila za storitve, ki so opredeljene v pogodbi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. Iz prvega odstavka 5. člena ZDDD izhaja, da je osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Prvostopenjski organ je v skladu z navedeno določbo v obravnavani zadevi ugotovil davčno osnovo, pri kateri je upošteval stroške, za katere je ocenil, da so upravičeni. Od tako ugotovljene davčne osnove pa je odmeril davek po davčni stopnji, določeni v 8. členu ZDDD. Tožnica meni, da bi finančni organ moral pri določitvi davčne osnove, od katere je tožnici odmeril davek, upoštevati tudi stroške, ki bodo tožnici nastali zaradi vzdrževanja groba pokojne A.A. Tudi po presoji sodišča navedeni tožničini ugovori niso utemeljeni.

10. Sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da pri ugotavljanju davčne osnove in odmeri davka ni mogoče upoštevati bodočih negotovih dejstev. Kot izhaja iz 5. člena ZDDD je osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti. Pri tem pa se upoštevajo stroški in bremena, ki odpadejo na prejeto premoženje, katerih nastanek in višino je ob odmeri davka mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ni torej mogoče upoštevati bodočih negotovih stroškov oziroma vrednosti bremen, ki ob odmeri davka niso gotova. To stališče izhaja iz dikcije prvega odstavka 5. člena ZDDDV. Zato tudi po presoji sodišča ocena bodočih stroškov, ki v času odmere davka še niso nastali in ki jih uveljavlja tožnica, na znižanje davčne osnove ne more vplivati.

11. Iz pojasnjenih razlogov je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Glede na dejanske okoliščine obravnavane zadeve, ki niso sporne in so podlaga za izpodbijano odločbo, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.