Jedro

V predmetni zadevi ne gre za gospodarski spor na podlagi 481. člena ZPP, ker je tožnica postavila stvarnopravni zahtevek v skladu z 92. členom SPZ na vrnitev stvari oziroma izročitev nepremičnine v posest, ki pa na podlagi drugega odstavka 481. člena ZPP ne spada med gospodarske spore in na podlagi določbe 444. člena ZPP tudi ne za spor majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po pravilih postopka v sporu majhne vrednosti z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da izprazni del nepremičnine ID znak 80/30 (pravilno 80/33), ki v naravi predstavlja ozek pas na severozahodnem delu nepremičnine v širini približno 30 m in dolžni 8,22 m in jo mora prosto njenih stvari izročiti tožnici (I. točka izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 549,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da v navedeni zadevi ne gre za spor majhne vrednosti v skladu z določilom 444. člena ZPP, po katerem spori o nepremičninah ne spadajo med spore majhne vrednosti. Sodišču prve stopnje očita, da se v razlogih sodbe ni opredelilo do njenega ugovora, da ne gre za gospodarski spor. Nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker so razlogi o odločilnih dejstvih pomanjkljivi oziroma jih sploh ni. Opozarja, da predmet zahtevka ni zgolj odstranitev dela žerjavne proge, temveč tudi odstranitev premičnin, ki niso njene. Toženka je podala zato ugovor pasivne legitimacije, navedla, da sporni del nepremičnine uporablja njena najemnica M.P. d.o.o. in da žerjavne proge ni mogoče odstraniti brez škode za progo kot tudi nepremičnino. Poudarila je tudi, da žerjavna proga ni moteča in da jo je priposestvovala, ker jo je v dobri veri uporabljala več kot 10 let. V ta namen je predlagala ogled na kraju samem in izvedenca gradbene stroke, ki bi podal mnenje o ekonomski upravičenosti zahtevka tožnice glede na to, da je žerjavna proga nemoteča. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo vse predlagane dokaze in da se ni opredelilo do njenih trditev, da premičnine (kovinske profile) na tožničini nepremičnini niso njene. V tem delu sodba sploh nima razlogov. Toženka je v stečaju že od leta 2014 in zato na nepremičnini tožnice ne opravlja nobene dejavnosti in je ne uporablja. Nadalje opozarja tudi na nesklepčnost tožbenega zahtevka, ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe navedlo nepremičnino z ID znakom 80/30 in ne 80/33, ki je last tožnice. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi vodilo postopek po določbah od 442. do 458. čl. ZPP, ki se uporabljajo v postopku v sporih majhne vrednosti, kadar sporna denarna terjatev ne presega 2.000,00 EUR oz. 4.000,00 EUR v primeru gospodarskega spora (443. člen ZPP). Pregled zadeve pokaže, da v predmetni zadevi ne gre za gospodarski spor na podlagi 481. člena ZPP, ker je tožnica postavila stvarnopravni zahtevek v skladu z 92. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) na vrnitev stvari oziroma izročitev nepremičnine v posest, ki pa na podlagi drugega odstavka 481. člena ZPP ne spada med gospodarske spore in na podlagi določbe 444. člena ZPP1 tudi ne za spor majhne vrednosti.

7. V obravnavanem primeru gre, kot je bilo že navedeno zgoraj, za spor v zvezi z nepremičnino, ki se ne vodi po postopku, ki velja za spore majhne vrednosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje vodilo postopek po določilih postopka o sporu majhne vrednosti, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Pri sporu majhne vrednosti namreč veljajo posebne določbe, ki so odraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, med drugim: omejeno število pisnih vlog (vsaka stranka le dve); stroga prekluzija navajanja dejstev in predlaganja dokazov (vse bistvene navedbe morajo biti podane in vsi dokazi predlagani v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, v drugem paru vlog pa lahko stranki le še odgovarjata na navedbe nasprotne stranke iz odgovora na tožbo oziroma prve pripravljalne vloge – primerjaj 451. do 453. člen ZPP). Ker ni bil voden obravnavani postopek pred sodiščem prve stopnje kot redni postopek, so bile pravdne stranke prizadete v pravici do obravnavanja, ki daje strankam večje procesne garancije. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obravnavano zadevo vodilo kot spor majhne vrednosti, odvzelo toženki pravico do obravnavanja po pravilih rednega postopka, na kar je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje že pravilno opozarjala toženka. Že iz navedenega razloga je potrebno ugoditi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), ker sodišče druge stopnje opisane kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

8. Glede na obširne pritožbene navedbe v zvezi s temeljem zahtevka, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica postavila zahtevek na vrnitev stvari na podlagi določbe 92. člena SPZ, 2 po katerem morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji in sicer: 1. mora biti stvar katere vrnitev se zahteva, individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre, 2. mora biti lastnik stvari in mora to tudi dokazati in 3. mora dokazati tudi, da se njegova in zahtevana stvar nahaja prav pri tožencu, in sicer v dejanski oblasti toženca tako v času vložitve tožbe in tudi v času sodne odločitve.

9. Tak zahtevek na izpraznitev nepremičnine, kot je tožničin, je torej mogoče postaviti zoper vsakogar, ki nepremičnino poseduje brez pravne podlage. Toženka je že v odgovoru na tožbo podala ugovor pasivne legitimacije. Kot lastnica sosednje nepremičnine, ki ji tožnica očita posedovanje spornega dela nepremičnine, navedenega v izreku izpodbijane sodbe, navaja, da ima njeno nepremičnino v najemu družba M.P. d.o.o., ki ima na spornem delu tožničine nepremičnine odložene kovinske panele in uporablja žerjav ter žerjavno progo. Sama tega dela nepremičnine tožnice ne uporablja, ker je v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje se je glede ugovora pasivne legitimacije opredelilo le do žerjavne proge, ki je vgrajena v nepremičnino in za katero je toženka navedla, da jo je vgradila sama. Ni pa se glede pasivne legitimacije opredelilo glede kovinskih panelov, za katere toženka zatrjuje, da niso njeni (negativno dejstvo) in da jih zato ni dolžna odstraniti. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do lastništva žerjava in odstranitve žerjava.

10. Nadalje se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo z ugovorom toženke, da je žerjavna proga, ki poteka v isti ravnini kot preostala površina spornega dela nepremičnine, trajno vgrajena v tožničino nepremičnino in je brez škode za nepremičnino ne bi mogli odstraniti. Tako sodišče prve stopnje ni presojalo, ali predstavlja žerjavna proga premičnino, pritiklino ali sestavino. Od tega je odvisno, ali jo je toženka dolžna odstraniti ali ne. Sestavine so namreč tiste, ki so funkcionalno povezane z nepremičnino, v katero so vgrajene, in zato delijo v skladu z akcesijskim pravilom tudi njeno pravno usodo. To pomeni, da se lastninska pravica na glavni stvari razširi tudi na novo bistveno sestavino, ne glede na to, kdo je bil lastnik stvari, ko je postala bistvena sestavina glavne stvari.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo voditi postopek po določilih o rednem postopku, presoditi trditve in dokaze obeh pravdnih strank ter obravnavati vse ugovore, ki jih je podala toženka.

13. Odločitev o stroški postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče z nalogom za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Za spore majhne vrednosti se v smislu tega poglavja ne štejejo spori o nepremičninah (444. člen ZPP). 2 92. člen SPZ določa: (1) Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. (2) Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.