Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče drugostopenjskega sodišča, da določbe splošnih pogojev AK-95, ki ob (domnevni) tatvini avtomobila toženko upravičuje k neizplačilu zavarovalnine, ne gre razlagati kot absolutno, neovrgljivo domnevo nenastanka zavarovalnega primera, pač pa kot izpodbojno varovalko, dogovorjeno v korist zavarovalnice, zaradi katere je tožnik iz razlogov na njegovi strani v procesu dokazovanja obstoja zavarovalnega primera postavljen v bistveno slabši položaj, kot če bi ravnal tako, kot predvidevajo splošni pogoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.618,28 € (prej 4,940.527 SIT) zavarovalnine za tožnikov osebni avtomobil Audi A6 2,5 TDI, ki je dne 13. 11. 1996 izginil s parkirišča pred nakupovalnim središčem v avstrijskem Gradcu. Ugotovilo je, da tožnik, ki je imel s toženko sklenjeno pogodbo za zavarovanje avtomobilskega kaska, ob nastanku zavarovalnega primera toženki ni izročil vseh ključev avtomobila, ki jih je bil prejel od prodajalca (namesto treh je izročil le dva ključa), in ocenilo, da (tudi) zato ni uspel dokazati, da je bil avto res ukraden.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za dopolnitev mnenja in zaslišanje izvedenca in cenilca avtomobilske stroke V. L. v smeri novih spoznanj na področju kraj avtomobilov, za katere je sam izvedel na podlagi članka v časniku Delo z dne 25. 2. 2006. Izvedenec bi mogel podati pojasnila o za rešitev spora pravno pomembnih okoliščinah glede učinkovitosti zaščite avtomobilov znamke Audi proti krajam in glede možnosti prodaje takšnih avtomobilov, a tega zaradi opustitve sodišča ni storil. Podan je dvom v popolnost in pravilnost mnenja, ki pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz členov 243.–256. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), obenem pa sta bili kršeni načeli neposrednosti (4. člen ZPP), ki ga uzakonja tudi prvi odstavek 260. člena ZPP, ter kontradiktornosti (5. člen ZPP), kot ga uzakonja 302. člen ZPP. Protispisen in zmoten je, nadaljuje, zaključek prvostopenjskega sodišča, da izvedeni dokazi, zlasti izjava M. G., potrjujejo, da so vsi kupci vozil A. od prodajalca spornega avtomobila, družbe D. d.o.o., prejeli po tri ključe, posledica tako pomanjkljive dokazne ocene pa je zmotna uporaba materialnega prava. Neutemeljen je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da gre pri dokaznem predlogu z zaslišanjem A. P. za nedopustno pritožbeno novoto. Zavrnitev tega dokaznega predloga predstavlja kršitev določil 337. člena ZPP, sklene.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na odločitev sodišč druge in prve stopnje je v bistvenem vplivala za tožnika zavezujoča določba 4. točke prvega odstavka 26. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-95 (v nadaljevanju splošni pogoji), ki zavarovancem nalaga obveznost takojšnje obvestitve zavarovalnice o izgubi kakšnega od bodisi originalnih bodisi rezervnih ključev zavarovanega avtomobila. Če ta obveznost ni izpolnjena, tj. če zavarovanec izgube ključa ne prijavi in zavarovalnici posledično ne (more) predloži(ti) vseh izročenih ključev avtomobila, ima slednja ob tatvini ali drugi obliki protipravnega odvzema vozila pravico odkloniti izplačilo zavarovalnine.

7. Pravilno je materialnopravno stališče drugostopenjskega sodišča, da te določbe splošnih pogojev, ki ob (domnevni) tatvini avtomobila toženko upravičuje k neizplačilu zavarovalnine, ne gre razlagati kot absolutno, neovrgljivo domnevo nenastanka zavarovalnega primera, pač pa kot izpodbojno varovalko, dogovorjeno v korist zavarovalnice, zaradi katere je tožnik iz razlogov na njegovi strani v procesu dokazovanja obstoja zavarovalnega primera postavljen v bistveno slabši položaj, kot če bi ravnal tako, kot predvidevajo splošni pogoji. Zavarovanec mora namreč v takšnem primeru poleg samega nastanka zavarovalnega primera dokazati tudi, da njegova opustitev obvestila o izgubi ključa ni v vzročni zvezi z zavarovalnim primerom. Takšno interpretacijo, ki je z zornega kota zavarovanca sicer stroga, vendar ne prestroga, osmišlja dejanska nezmožnost zavarovalnice dokazovati, da je bil ključ, ki ga je zavarovanec ob nakupu prejel, ob nastanku zavarovalnega primera pa ji ga ni predložil, uporabljen za odtujitev avtomobila (da je torej šlo za t.i. zavarovalniško goljufijo).(1)

8. To rekoč je vse ostalo v zadevi stvar dokazne ocene. Ta je, kot sta si enotni nižji sodišči, takšna, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil njegov avtomobil odtujen z vdorom ali kako drugače v nasprotju z njegovo voljo in brez uporabe umanjkanega ključa. Ker na revizijski stopnji velja prepoved poseganja v po nižjih sodiščih ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), so vse revizijske navedbe, ki v preobleki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka merijo na spremembo odločilnih dejanskih ugotovitev oziroma njihovo dopolnitev (takšne narave je očitek o opustitvi pridobitve novega, dopolnjenega izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca avtomobilske stroke, pa očitek o domnevni protispisnosti zaključka, da so vsi kupci vozil Audi od prodajalca spornega avtomobila, družbe D. d.o.o., prejeli po tri ključe, itn.), neupoštevne.

9. Ker po povedanem uveljavljana revizijska razloga nista podana, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. zadevo II Ips 997/2008 z dne 28. 5. 2009.