Jedro

Intenziteta obdolženčevega nasilnega ravnanja, z neposrednim vplivom na opisano reagiranje oškodovanke, po presoji višjega sodišča kaže na položaj oškodovanke, ki je grobo posegel v njeno dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost in pri njej neizbežno povzročil občutke nemoči, strahu ter ogroženosti, čeprav je šlo za enkratni dogodek. Nastanek prepovedane posledice je torej v opisu dejanja jasno razviden, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Obdolženec namreč ob priznanju krivde ni navajal nobenih okoliščin, da bi lahko sodnica kakorkoli podvomila v njegovo priznanje krivde, oziroma sklepala, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožbi. Zato so pritožbene trditve obdolženca, da je tako ravnal v skrajni sili, saj bi drugače oškodovanka lahko poškodovala sebe ali njega, pritožbena novota, ki nima podlage v izjavah obdolženca na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče njegovo priznanje krivde sprejelo.

Izrek

I. Pritožba obdolženega T.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ormožu je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zoper obdolženega T.M. po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II. izreka pa je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen pet mesecev zapora, v katero je po 56. členu KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti obdolžencu od 25. 10. 2019 od 20.02 ure dalje. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da v delu pod točko I. izreka sodbe, v skladu z določili prvega odstavka 96. člena ZKP v celoti bremenijo proračun, glede dejanja pod točko II. izreka sodbe pa je obdolženca po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Pod točko III. izreka je v skladu s petim odstavkom 361. člena ZKP pripor, odrejen obdolžencu s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 27. 10. 2019, iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, podaljšalo, pri čemer sme pripor trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper obsodilni del sodbe pod točko II. izreka se je pritožil obdolženec zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka kaznivega dejanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec navaja, da je bil v njegovo škodo prekršen kazenski zakon iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanje, ki se mu očita v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje, saj v opisu očitanega izvršitvenega ravnanja niso konkretno navedeni vsi zakonski znaki. Povzema teoretična izhodišča in stališča sodne prakse glede kaznivega dejanja nasilništva in poudarja, da je eden izmed zakonskih znakov tega kaznivega dejanja „spravljanje v podrejen položaj“. Meni, da je ta zakonski znak v opisu obravnavanega kaznivega dejanja sicer naveden v abstraktnem delu, vendar pa ni ustrezno konkretiziran. Iz opisa, ko je navedeno, da naj bi obdolženec z natančno neopredeljenim psihofizičnim nasiljem oškodovanko spravljal v podrejen položaj, ne izhaja konkretno, s čim naj bi obdolženec to počel. Iz opisa pa tudi ni mogoče prepoznati, da bi obdolženec pri žrtvi povzročal nemoč, strah večje intenzivnosti in trajanja.

5. Pritožbenim navedbam obdolženca ni mogoče odreči utemeljenosti v delu, ko v skladu s pravno teorijo in stališči sodne prakse poudarja pomen in razlago pojma „spravljanje v podrejeni položaj“, ni pa mu mogoče pritrditi, da ta zakonski znak v izreku izpodbijane sodbe ni konkretno opredeljen oziroma opisan.

6. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Vrhovno sodišče je že v več odločbah1 zavzelo stališče, da v primeru, če je v abstraktnem zapisu določen zakonski znak dovolj konkretno opredeljen, ni vselej nujno, da se ta v konkretnem delu ponavlja z istim ali drugačnim besedilom. Glede konkretizacije zakonskega znaka „spravljanje v podrejen položaj“ je sprejelo stališče, da mora biti ta zakonski znak v obtožnem aktu, torej tudi v izreku sodbe, opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca. Kaznivo dejanje nasilništva je po ustaljeni sodni praksi podano tudi v primeru enkratne uporabe fizične sile, ki pa mora po svoji vsebini in intenzivnosti odstopati od ravnanj, ki pomenijo milejša kazniva dejanja. V takem primeru, ko gre torej za enkratni dogodek, s katerim se žrtev spravlja v podrejen položaj (to je v položaj, ko se izvajalcu nasilja uklanja, ko se ne more svobodno odločati o svojem ravnanju in ki pomeni intenziven napad na osebno dostojanstvo), predstavljata intenzivnost in narava nasilnega ravnanja ločnico od drugih milejših kaznivih dejanj (predvsem kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1). Pri presoji, ali je podan zakonski znak spravljanje v podrejen položaj, pa je treba opis dejanja vselej gledati kot celoto.

7. Po presoji višjega sodišča iz opisa celotnega ravnanja obdolženca in posledično temu opisanega reagiranja oškodovanke nedvoumno izhaja, da sta bila način oziroma narava nasilnega ravnanja in intenzivnost napada obdolženca takšna, da je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj. Uvodni dejanski del opisa izvršitvenega ravnanja obdolženca, da je nad oškodovanko izvajal neopredeljeno psiho-fizično nasilje, je v nadaljevanju konkretiziran z opisom, da je šlo vsaj za vlečenje in stiskanje vratu, ter grožnje, da jih bo vse pobil. Zato ni mogoče pritrditi obdolžencu, da nasilje ni konkretizirano. Nadaljnji očitek obdolžencu, da je s takšnim nasiljem spravil oškodovanko v tako brezizhoden položaj, da je zaradi izvrševanega nasilja pred njim „sredi noči“, bosa in zgolj v zgornjem delu oblačila (spalni srajci), bila primorana zbežati od doma in se je zatekla na bližnjo železniško postajo, kjer je s pomočjo SOS klica poklicala na pomoč, pri čemer pa je glede na opisano reagiranje oškodovanke intenziteta obdolženčevega nasilja bila nedvomno takšna, da je oškodovanka tedaj bila spravljena v podrejen položaj, pa tudi po presoji višjega sodišča brez dvoma pomeni konkretizacijo nastale prepovedane posledice oziroma zakonskega znaka „spravljanja v podrejen položaj“. Intenziteta obdolženčevega nasilnega ravnanja, z neposrednim vplivom na opisano reagiranje oškodovanke, po presoji višjega sodišča kaže na položaj oškodovanke, ki je grobo posegel v njeno dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost in pri njej neizbežno povzročil občutke nemoči, strahu ter ogroženosti, čeprav je šlo za enkratni dogodek. Nastanke prepovedne posledice je torej v opisu dejanja jasno razviden, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8. Pritožbene navedbe, da očitek, da naj bil obdolženec oškodovanko vlačil in stiskal za vrat, ter grozil, da jih bo vse pobil, nimajo opore v izpovedbah prič, oškodovanke in v listinskih dokazih, ter da obdolženec zavrača očitke o fizičnem in verbalnem nasilju do oškodovanke obravnavanega dne, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sodba je bila namreč izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, tako izrečena sodba pa se v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati iz navedenega pritožbenega razloga.

9. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 21. 2. 2020 izhaja ugotovitev sodišča, da stranki po prebranem sklenjenem sporazumu o priznanju krivde nimata ničesar za dodati. Obdolženec je izjavil, da krivdo po obtožbi za očitano kaznivo dejanje priznava, sodnica pa je po presoji pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP obdolženčevo priznanje krivde sprejela. Navedeni zapis potrjuje presojo sodnice, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Obdolženec namreč ob priznanju krivde ni navajal nobenih okoliščin, da bi lahko sodnica kakorkoli podvomila v njegovo priznanje krivde, oziroma sklepala, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožbi. Zato so pritožbene trditve obdolženca, da je tako ravnal v skrajni sili, saj bi drugače oškodovanka lahko poškodovala sebe ali njega, pritožbena novota, ki nima podlage v izjavah obdolženca na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče njegovo priznanje krivde sprejelo. Zato ne morejo biti utemeljene.

10. Sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP izključuje tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, to pa posledično onemogoča preizkus izpodbijane sodbe iz tega pritožbenega razloga tudi višjemu sodišču po določbi 386. člen ZKP. Ker pa višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, in upoštevaje vse obrazloženo, je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu sodne takse, kot strošku pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 7111 in 7122 Taksne tarife.

1 Sodba VS RS I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020 in odločbe, na katere se ta sklicuje.