19. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1652/2004 z dne 6. 10. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju Dn. št. 2567/04 z dne 14. 7. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v zemljiškoknjižni zadevi zavrnilo pritožnikov predlog za vknjižbo ½ solastninske pravice pri nepremičnini, zaplenjeni pritožnikovemu očetu, na podlagi sklepa o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Višje sodišče je sklep potrdilo na podlagi stališča, da razveljavitev kazni zaplembe premoženja in razveljavitev sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi takšne sodbe, ne zadošča za (ponovno) vknjižbo lastninske pravice na tistega lastnika, ki mu je bilo premoženje zaplenjeno. Po mnenju sodišča bi vknjižbo, kot jo predlaga pritožnik, sodišče prve stopnje lahko opravilo le na podlagi odločbe o vrnitvi zaplenjenega premoženja pritožnikovemu očetu v naravi.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 2., 14., 16., 22., 33., 67. in 158. člena Ustave. Izraža začudenje nad stališčem sodišča, da pravnomočen sklep o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in sklepa o izvršbi ne more biti podlaga za "izvedbo vrnitve v prejšnje stanje v zemljiški knjigi". Meni, da takšna odločitev ni v skladu s prvim odstavkom 125. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 – v nadaljevanju ZZK-1) in s sodno prakso, na podlagi katere je zemljiškoknjižno sodišče izvedlo vpis zaplembe. Navaja, da pritožbeno sodišče ni nasprotovalo zemljiškoknjižnemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi določb 2. točke prvega odstavka 106. člena in 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, in iz tega izvaja sklep, da je vrnitev v prejšnje stanje na tej pravni podlagi možna. Razlaga pomen pojma "identifikacijski znak, s katerim je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi", in meni, da je ta iz njegovega predloga razviden. Pojasnjuje, da je njegov oče B. B. umrl, zato je vlagatelj zemljiškoknjižnega predloga pritožnik, sin A. A. Predlaga tudi vpogled v spis Ustavnega sodišče št. Up-247/04.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitev številnih določb Ustave, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

4.Očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena v zvezi z 67. členom Ustave je neutemeljen. Za kršitev te ustavne pravice bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Stališču sodišč, da bi pritožnik zemljiškoknjižni vpis, kot ga predlaga, lahko dosegel le na podlagi odločbe o vrnitvi premoženja v naravi, ne pa že na podlagi sklepa o razveljavitvi zaplembe premoženja in o razveljavitvi sklepa o izvršitvi odločbe o zaplembi premoženja, pa neskladja s pravico do zasebne lastnine in dedovanja ni mogoče očitati. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume in razlaga drugače od sodišča, pa ne zadostuje za sklep o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar z razlogi, ki jih navaja, te kršitve ne more utemeljiti. Pravica iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je ustavno procesno jamstvo, kršitev procesnih jamstev pa ni mogoče utemeljiti s prepričanjem, da je odločitev po vsebini napačna oziroma, da je sodišče napačno uporabilo določbe ZZK-1. Očitek o odstopu od sodne prakse je pavšalen in ne zadošča za utemeljitev ustavne pritožbe.

6.Z izpodbijanima odločbama pritožniku tudi ni mogel biti kršen 16. člena Ustave, ker se ta določba nanaša le na začasno razveljavitev in omejitev pravic v posebnih primerih.

7.Pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljevati s sklicevanjem na 2. in 158. člen Ustave, saj ta dva člena neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

8.Prav tako zatrjevanih kršitev v tej zadevi pritožnik ne more utemeljiti zgolj s sklicevanjem na drugo ustavno pritožbo, s katerim je izpodbijal sodne odločbe, izdane v drugem postopku, v katerem je sodišče odločalo o povsem drugačnem tožbenem zahtevku. Ustavna pritožba je namreč posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje, zato je treba v njej izrecno navesti argumente, ki naj bi jo utemeljili.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić