Jedro

Medtem ko se podjemnik naročniku s tem, da bo opravil posel, zaveže uresničiti končni interes naročnika, pa se mandatar zaveže, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik sklepa pogodbo, prizadeval doseči in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno strokovno (profesionalno) skrbnostjo. Če revizor ne ravna s takšno skrbnostjo, krši svojo pogodbeno obveznost pravilne izpolnitve.

Pooblaščeni revizor mora zavrniti izdelavo mnenja, če pravna oseba pooblaščenim osebam revizijske družbe ne omogoči izvajanja revizije v skladu z določbami ZRev-2 oziroma če pravna oseba vodi poslovne knjige, spise in računalniške zapise v nasprotju z računovodskimi standardi, in zaradi tega ali kateregakoli drugega razloga ni dovolj podlag, da bi pooblaščeni revizor lahko zanesljivo ocenil resničnost in poštenost računovodskih izkazov.

Storitve revidiranja so po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata, gre torej za posebno vrsto mandatne pogodbe. Mandatar ima pravico do plačila za trud. Če je torej revizor brez svoje krivde delo opravil le delno, ima pravico do sorazmernega dela plačila.

Naročnik lahko razreši revizijsko družbo, ki opravlja revizijo njenih računovodskih izkazov, le na podlagi utemeljenih razlogov, pri čemer različna mnenja o računovodskih obravnavah ali revizijskih postopkih niso utemeljeni razlogi za razrešitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih I. in III. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 20939/2010 z dne 18. 2. 2010 se razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „ K. d.o.o., je dolžna D. d.d., plačati 4.547,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila.“

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče sodbo potrdi in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 20. 8. 2009 sklenili pogodbo o revidiranju računovodskih izkazov za poslovno leto od 1. 7. 2008 do 30. 6. 2009, št. D/14-2009 (v nadaljevanju Pogodba). Pogodbeno dogovorjena cena storitev je bila 25.262,00 EUR in DDV. Tožeča stranka je 4. 9. 2009 toženi stranki izstavila račun v višini 21.220,08 EUR, od česar je tožena stranka 31. 8. 2009 že plačala avans 4.547,16 EUR (ki ga z nasprotno tožbo zahteva nazaj), razliko, 16.672,92 EUR, pa tožeča stranka zahteva s predmetno tožbo. Sodišče prve stopnje je zadevi združilo v skupno obravnavanje.

6. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka posla ni opravila v celoti; opravila je načrtovanje revizije in predhodno revizijo, ni pa izdala revizorjevega poročila in mnenja. Tožeča stranka vtožuje 70% opravljenega dela, ker je glede na celoto opravila tak obseg del. Trdi, da pogodbene obveznosti ni mogla dokončati po krivdi tožene stranke, ki je kršila sodelovalno dolžnost in z odstopom od pogodbe onemogočila dokončanje dogovorjene storitve. Tožena stranka pa trdi, da delo ni bilo opravljeno in ker je izdelava revizijskega mnenja obligacija rezultata, toženi stranki ne dolguje ničesar.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravno naravo pogodbe o revidiranju zavzelo stališče, da gre za vrsto podjemne pogodbe na podlagi 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(1), s katero se revizor zaveže opraviti določeno umsko delo - revidiranje, ki vključuje tudi dajanje neodvisnega strokovnega mnenja o računovodskih izkazih. Po stališču sodišča prve stopnje zato predmet obveznosti ni le delo, ampak šele končen rezultat, torej opravljen posel, izdelava revizorjevega poročila o računovodskih izkazih, ki vključuje tudi revizorjevo mnenje (prim. 40. in 41. člen ZRev-2). Kakšne vrste mnenj lahko revizor izda (brez pridržkov, s pridržki, odklonilno) in to, da mora v določenih primerih izdelavo mnenja zavrniti, pri tem po stališču sodišča prve stopnje ni pomembno oz. ne vpliva na naravo pogodbe o revidiranju. Ker ima podjemnikova storitvena obveznost značilnost obligacije rezultata, ima podjemnik pravico zahtevati plačilo samo, če je dosegel končni rezultat, torej izvršil posel, ne glede na to, koliko napora, delovnih ur, ipd. je vložil v delovanje, da bi končni rezultat dosegel. Ker med strankama niti ni sporno, da končni rezultat - revizorjevo poročilo - ni bil dosežen, po stališču sodišča prve stopnje tožeča stranka ni upravičena do plačila za opravljeno delo.

8. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je tako materialnopravno izhodišče zmotno. Sodišče prve stopnje se je pri razmejitvi podjemne in mandatne pogodbe naslonilo na tipično izpolnitveno ravnanje, ki je v konkretnem primeru v zavezi tožeče stranke opraviti revidiranje v obsegu, ki izhaja iz 1. člena pogodbe(2). Vendar je oprava določenega posla tipično izpolnitveno ravnanje tako pri podjemni kot pri mandatni pogodbi (pogodbi o naročilu)(3). Predmet mandatarjevega ravnanja so namreč lahko enake (pod)vrste dejanskih poslov, kot posli, ki so lahko predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja(4). Medtem ko se podjemnik naročniku s tem, da bo opravil posel, zaveže uresničiti končni interes naročnika, pa se mandatar zaveže, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik sklepa pogodbo, prizadeval doseči in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno strokovno (profesionalno) skrbnostjo. Merilo razlikovanja, ki ga je treba uporabiti pri odgovoru na vprašanje, ali ima storitev, katere predmet so določeni dejanski posli, značilnosti obligacije prizadevanja ali obligacije rezultata, zato niso dejanske značilnosti poslov, ki so predmet te storitve, temveč vsebina obveznosti, ki jo je izvajalec prevzel glede uresničitve končnega interesa naročnika storitve v zvezi s poslom, ki je predmet storitve(5). Teh okoliščin pri razmejitvi podjemnega od mandatnega pogodbenega razmerja sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

9. V konkretnem primeru je vsebina izvajalčeve obveznosti glede uresničitve končnega interesa naročnika storitve natančno določena in predpisana v pravilih o revidiranju. Revidiranje, strokovna področja, povezana z revidiranjem, nadzor nad revidiranjem in ocenjevanjem vrednosti ter delovanje Slovenskega inštituta za revizijo in Agencije za javni nadzor nad revidiranjem ureja Zakon o revidiranju (Uradni list RS, št. 65/2008, 63/2013 - ZS-K, v nadaljevanju: ZRev-2). Revidiranje se izvaja na podlagi pravil Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov s področij revidiranja, dajanja zagotovil in etike(6), potekati pa mora na način, določen z zakonom, Mednarodnimi revizijskimi standardi in drugimi pravili Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov, temeljnimi revizijskimi načeli in drugimi pravili revidiranja, ki jih sprejema Slovenski inštitut za revizijo, ter drugimi zakoni, ki urejajo revidiranje posameznih pravnih oseb oziroma druge oblike revizije, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi (pravila revidiranja)(7). Revizor preizkuša in oceni tako računovodske izkaze naročnika kot tudi podatke in metode naročnika, uporabljene pri njihovem sestavljanju, da na tej podlagi lahko poda neodvisno strokovno mnenje o tem, ali računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih podajajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovni izid pravne osebe v skladu s primernim okvirom računovodskega poročanja(8). Podatki o resničnem stanju so pomembni tako za družbo samo (oziroma njene organe) kakor tudi za vlagatelje v vrednostne papirje, ki jih družba izdaja, in druge osebe, ki z družbo poslujejo. Temeljno načelo ZRev-2, skladno s katerim pooblaščeni revizor opravlja svoj posel, je načelo neodvisnosti revidiranja: revidiranje mora potekati neodvisno, nepristransko in v skladu s pravili stroke(9). Zakoniti revizor mora delovati v skladu s poklicno etiko, ki obsega zastopanje javnega interesa(10), neoporečnost in nepristranskost, strokovno usposobljenost in primerno skrbnost, in v primeru, da je revizorjeva neodvisnost ogrožena, lahko delo zavrne.

10. Razrešitev revizorja v gospodarski družbi, ki ga je imenovala skupščina(11), je mogoča le iz utemeljenih razlogov, ki jih mora gospodarska družba sporočiti organu javnega nadzora (peti odstavek 37. člena ZRev-2), vsebina pogodbe o revidiranju je zakonsko določena (47. člen ZRev-2), prav tako pa zakon predpisuje tudi, kako se določi cena revidiranja (tretji odstavek 47. člena Zrev-2).

11. Glede na vse navedene okoliščine in dejstvo, da gre pri opravi storitev revidiranja za profesionalne osebe(12), so merilo, ali je bila storitev pravilno opravljena, ravnanja (dejanja ali opustitve) izvajalca storitve(13). Revizor namreč krši pogodbeno obveznost pravilne izpolnitve, če ravna v nasprotju z ustrezno, v zgornjih predpisih navedeno skrbnostjo. V takih okoliščinah pa pride lahko tudi do položaja, ko izvajalec storitve (objektivno) ne more doseči rezultata - uresničiti končnega interesa naročnika, tudi če (ali pa prav zato) pri opravljanju posla ravna z ustrezno skrbnostjo in obvladuje vse okoliščine, ki izhajajo iz njegove sfere. Uspeh posla je namreč odvisen tudi od zunanjih okoliščin, ki jih revizor ne more obvladati, in tudi od lastnosti naročitelja(14). Še konkretneje nastop takih okoliščin predvideva ZRev-2 v petem odstavku 41. člena: pooblaščeni revizor mora zavrniti izdelavo mnenja, če pravna oseba pooblaščenim osebam revizijske družbe ne omogoči izvajanja revizije v skladu s prvim do tretjim odstavkom 37. člena tega zakona oziroma če pravna oseba vodi poslovne knjige, spise in računalniške zapise v nasprotju z računovodskimi standardi, in zaradi tega ali kateregakoli drugega razloga ni dovolj podlag, da bi pooblaščeni revizor lahko zanesljivo ocenil resničnost in poštenost računovodskih izkazov. Pod temi pogoji zakon revizorju celo nalaga zavrnitev izdelave mnenja in s tem torej neopravo obveznosti, h katerim se je zavezal. Slednje pa za presojo vsebine izvajalčeve obveznosti ni pravno nepomembno, kot je zmotno navedlo sodišče prve stopnje.

12. Glede na zgoraj obrazloženo je zato sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno presodilo, da je pogodba o revidiranju vrsta podjemne pogodbe. Storitve revidiranja so po svoji naravi obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata(15), zato gre po stališču višjega sodišča v primeru pogodbe o revidiranju za posebno vrsto mandatne pogodbe; urejena je v ZRev-2, ki zato v odnosu do zakonskih določb OZ o mandatni pogodbi predstavlja specialni predpis (lex specialis). Zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela je zato treba presojati na tej materialnopravni podlagi.

13. Za razliko od podjemnika, ki je do plačila za opravljen posel po podjemni pogodbi upravičen le, če doseže končni rezultat (619. člen OZ), ima mandatar na podlagi mandatne pogodbe pravico do plačila za svoj trud (tretji odstavek 766. člena OZ). Če je brez svoje krivde opravil naročilo samo deloma, pa ima pravico do sorazmernega dela plačila (drugi odstavek 779. člena OZ). Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka, ki svojega končnega rezultata - revizorjevega poročila ni izdelala, do plačila za opravljeno delo ni upravičena, pa je v izpodbijani sodbi tudi ugotavljalo, ali je tožeča stranka le delno opravila naročilo brez svoje krivde.

14. V zvezi z razlogi, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni dokončala, je sodišče prve stopnje najprej presojalo ugovor tožene stranke, da revidiranje tudi ostalih odvisnih družb tožene stranke ni bil predmet Pogodbe in je tožeča stranka pogojevala izpolnitev svojih obveznosti z dodatnimi izpolnitvami, ki v podpisani Pogodbi niso bile zajete. Po trditvah tožene stranke naj bi namreč tožeča stranka po sklenitvi Pogodbe od tožene stranke zahtevala, da za revizijo poročevalskih paketov v Srbiji, BiH, na Hrvaškem in v Makedoniji imenuje povezane družbe iz verige (pravilno: mreže) tožeče stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da Pogodbe ni mogla izpolniti iz razlogov na strani tožene stranke.

15. Stališče pritožnice, da je tak zaključek materialnopravno zmoten, je pravilno. Pravdni stranki sta se v 1. členu Pogodbe dogovorili, da bo (za poslovno leto 1. 7. 2008 - 30. 6. 2009) izvajalec (tožeča stranka) za naročnika (tožena stranka) revidiral računovodske izkaze družbe D. d.d. in konsolidirane računovodske izkaze skupine D. V zvezi s konsolidiranimi računovodskimi izkazi 5. člen Pogodbe določa, da je revizor v skladu z mednarodnimi standardi revidiranja dolžan preveriti strokovno usposobljenost drugega revizorja in izvesti postopke za pridobitev zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov, da storitve drugega revizorja ustrezajo namenom glavnega revizorja skupine (to je tožeča stranka), da lahko izvajalec zahteva od drugega revizorja (revizorja odvisne družbe), da izvede postopke, ki so po oceni glavnega revizorja potrebni in da se naročnik zavezuje, da bo pri odvisnih družbah zagotovil pravočasno izvedbo vseh potrebnih revizijskih postopkov s strani drugih revizorjev ter sodelovanje z glavnim revizorjem.

16. Da zgornje določbe ne pomenijo revidiranja družb iz skupine, torej revidiranja družb v Srbiji, BiH, na Hrvaškem in v Makedonjij, kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je pravno nepomembno. Prav tako ni pravno pomembno, da Pogodba ni vključevala revidiranja odvisnih družb tožene stranke. Pritožnica namreč utemeljeno uveljavlja, da je bistvo teh pogodbenih določil v prevzemanju jamstev glavnega revizorja za preveritve drugih revizorjev v drugih državah. Po 43. členu ZRev-2 pri obvezni reviziji konsolidiranih računovodskih izkazov nosi pooblaščeni revizor skupine kot ključni revizijski partner skupine popolno odgovornost za revizorjevo poročilo o konsolidiranih računovodskih izkazih. Izvaja pregled revizijskega dela, ki ga je opravil revizor iz tretjih držav(16) (drugi odstavek 43. člena ZRev-2) in hrani dokumentacijo svojega pregleda revizijskega dela, dolžan pa jo je zagotoviti tudi Agenciji.

17. Zakonodajalec vsebine pravil revidiranja ni predpisal že v ZRev-2, temveč je naslovnika napotil na določno opredeljena strokovna pravila, iz katerih je razvidno, kako je treba ravnati,(17) ta pa (tudi) za revizorja pravzaprav predstavljajo materialno pravo. Skladno s 4. členom ZRev-2 pravila revidiranja sestavljajo tako določbe ZRev-2, kot Mednarodni revizijski standardi (v nadaljevanju: MSR) in druga pravila Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov. Tožeča stranka je v postopku trdila, da je za dokončanje celotne revizije dolžna pridobiti zadostno in ustrezno zagotovilo za vse pomembne komponente skupine D. (torej tudi za odvisne družbe) in to v skladu z MSR. Ocena, ali revizor jamči za cele izkaze, vključno s sestavnimi deli, je namreč posledica predhodne in posebne presoje revizorja, ki v skladu z MSR 600(18) oceni sposobnost revizorjev posebnih delov. Povedano drugače, ocenjevanje sposobnosti revizorja sestavnih delov je predmet revidiranja po 1. členu Pogodbe in ne samostojen element Pogodbe. Ne gre torej za notranje pravilo poslovanja tožeče stranke, o katerem bi bila ta dolžna toženo stranko obveščati pred sklenitvijo pogodbe, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje, ali naknadno spremembo pogodbenih obveznosti, kot je uveljavljala tožena stranka. Predlog tožeče stranke, da mora sama pokrivati 70% prihodkov in sredstev, je namreč, kot potrjujejo pisni dokazi tožeče stranke (prim. prilogi A3 in A4 spisa), posledica ugotovitev načrtovanja revizije(19). Utemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da tožeča stranka ni pogojevala revidiranja odvisnih družb ravno z družbo v verigi K., temveč je zahtevala, da mora biti zadovoljna glede kakovosti storitev lokalnih revizorjev (te trditve tožeče stranke potrjuje dopis z dne 4. 9. 2009, priloga A5 spisa) in je v primeru, da tožena stranka ne bo imenovala revizorjev iz verige K., pojasnila dodatne postopke in ocenila stroške za preveritve, ki jih bo opravila sama.

18. Pritožba zato utemeljeno napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zahteva tožeče stranke ni bila v skladu s predpisi in da revidiranje odvisnih družb lahko izvede katerikoli revizor, ki si ga izbere tožena stranka. Slednje drži le glede revidiranja odvisnih družb samih, ne pa glede revidiranja konsolidiranih računovodskih izkazov, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Pri tem pritožnica utemeljeno opozarja tudi, da je odločitev o imenovanju revizorja, konkretno tožeče stranke, v pristojnosti skupščine družbe (293. člen ZGD-1), dolžnost uprave pa je, da uresničuje sklepe, ki jih sprejme skupščina (267. člen ZGD-1). Posledično je zato nepravilen tako dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka o svojih notranjih pravilih obvestiti toženo stranko pred sklenitvijo Pogodbe, česar ni storila (ugotovitev je tudi v nasprotju s povzeto izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, A. M. na koncu obrazložitve v 12. točki, stran 9 sodbe(20)), kot tudi utemeljitev, da bi se le tako tožena stranka lahko odločila, ali bo s tožečo stranko ob takšnih pogojih Pogodbo sploh sklenila ali ne. Ta odločitev, kot navedeno, ni v pristojnosti poslovodstva. Po stališču višjega sodišča zato tožeča stranka s tem, ko je v skladu s pravili revidiranja zahtevala, da revizor oceni sposobnost revizorjev sestavnih delov skupine D. d.d., ni naknadno spreminjala pogojev Pogodbe in posledično povzročila nemožnosti njene celotne izpolnitve.

19. Drugi razlog, da je prišlo do razdrtja Pogodbe, je bil spor med pravdnima strankama o spremembi računovodskih izkazov glede programa P. Po trditvah tožeče stranke je namreč tožena stranka kljub odklonilnemu mnenju tožeče stranke nameravala za nazaj spremeniti računovodske izkaze glede neopredmetenih sredstev - stroškov razvoja v program P., kar po stališču tožeče stranke ni bilo v skladu z računovodskimi standardi in pravili stroke ter bi sprememba vplivala na mnenje revizorja, najverjetneje kot odklonilno mnenje. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodba sodišča prve stopnje o teh stališčih pravdnih strank nima nobenih razlogov. Po ugotovitvi, da sta pravdni stranki o tem vprašanju prišli do različnih stališč in nista mogli doseči sporazuma, sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih zaključkov o prispevku vsake od pravdnih strank k izjalovitvi pogodbe. Ker je pogodbo napačno materialnopravno kvalificiralo kot podjemno pogodbo, sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka svojo delno izpolnitev opravila brez svoje krivde, in posledično, ali je za delno izpolnitev naročila upravičena do sorazmernega dela plačila, ki ga vtožuje s to tožbo. Vendar višje sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je bil eden od razlogov za razdor pogodbe nestrinjanje tožeče stranke z računovodskimi usmeritvami tožene stranke, med strankama niti ni sporno. Tožena stranka je v postopku sama trdila, da so bile zahteve tožeče stranke zanjo nesprejemljive, kar jo je po lastnih trditvah upravičevalo k odločitvi o zamenjavi revizorja.(21) V zvezi s tem pa je specialno določilo petega odstavka 37. člena ZRev-2 jasno: naročnik namreč lahko razreši revizijsko družbo, ki opravlja revizijo njenih računovodskih izkazov, le na podlagi utemeljenih razlogov, pri čemer različna mnenja o računovodskih obravnavah ali revizijskih postopkih niso utemeljeni razlogi za razrešitev. Razlog, da Pogodba ni bila v celoti realizirana, pa je v predmetni zadevi prav v tem, da pravdni stranki nista delili mnenj o računovodskih in revizijskih obravnavah. S tem je po stališču višjega sodišča tožeča stranka izkazala, da tudi iz tega razloga do nemožnosti celotne izpolnitve Pogodbe ni prišlo zaradi njene krivde.

20. Tožeča stranka napada tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s trditvami, da je tožena stranka kršila 13. člen Pogodbe, ki določa obveznosti tožene stranke pred in med postopkom revidiranja. Okoliščin v zvezi z dolžnostjo tožene stranke pravočasno posredovati potrebno dokumentacijo (k čemur jo zavezuje tudi 37. člen ZRev-2) sodišče prve stopnje ni ugotavljalo iz razloga, da tožeča stranka z izdelavo končne revizije sploh še ni začela, zaradi česar za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je tožena stranka dostavila vso zahtevano dokumentacijo. V predmetni zadevi to drži, a iz drugega razloga. Ker je predmet zahtevka tožeče stranke le sorazmerno plačilo za delo, ki je bilo med pravdnima strankama nesporno opravljeno, in ker že iz zgornjih razlogov izhaja, da do nemožnosti celotne izpolnitve Pogodbe ni prišlo po krivdi tožeče stranke, ta dejanski sklop okoliščin za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke ni več relevanten. Čeprav gre pritrditi stališču pritožnice, da gre pri revidiranju za kontinuiran proces pregledovanja računovodskih izkazov, ki je le terminsko razdeljen na predrevizijo, končno revizijo in izdajo poročila, pa tudi sama pritožnica v pritožbi uveljavlja, da je opravila toliko dela, kot ga je glede na razpoložljivo dokumentacijo in sodelovanje tožene stranke lahko in to opravljeno delo, ki po višini predstavlja 70% pogodbene vrednosti, je predmet njenega vtoževanega zahtevka.

21. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s temeljem terjatve je posledično ostalo dejansko stanje glede višine vtoževane terjatve nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (341. člen v zvezi s 355. členom ZPP). Ker je po stališču višjega sodišča tožeča stranka v dosedanjem postopku že izkazala temelj svoje terjatve, naj v ponovnem sojenju sodišče prve stopnje izčrpa še trditveno podlago tožeče stranke o količini opravljenega dela in nato o zahtevku tožeče stranke ponovno odloči. 22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) 619. člen OZ: S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. (2) Na 8. strani izpodbijane sodbe: Tipično izpolnitveno ravnanje je izpolnitveno ravnanje, ki se ga je tožeča stranka zavezala s pogodbo opraviti - to je revidiranje računovodskih izkazov družbe D. d.d. in konsolidiranih računovodskih izkazov skupine D. d.d. ter v tem okviru narediti predrevizijo, končno revizijo in izdajo revizorjevega poročila.

(3) 766. člen OZ: S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila (mandatar) zavezuje naročitelju (mandantu), da bo zanj opravil določene posle.

(4) Glej N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str 198. (5) ibidem.

(6) 1. točka 3. člena Zrev-2. (7) 4. člen ZRev-2

(8) 2. točka 3. člena ZRev-2

(9) Drugo je načelo nadzora: država mora zagotoviti nadzor z namenom zagotoviti, da revidiranje poteka v skladu z načelom neodvisnosti revidiranja, in v skladu s pravili revizijske stroke (prim:. Predlog Zrev-2, poročevalec DZ, EVA: 2008-1611-0004 z dne 29. 4. 2008).

(10) Zastopanje javnega interesa pomeni, da se na kakovost dela zakonitega revizorja zanaša širša družbena javnost. (11) Prim. 293. člen ZGD-1. (12) Prim. prvi odstavek 768. člena OZ.

(13) in ne končni rezultat (uspeh posla). prim. N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str 190. (14) Glej N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str 199. (15) Tako tudi N. Plavšak v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 314. (16) 24. točka 3. člena Zrev-2: Tretja država je država, ki ni članica Evropske unije, kot v konkretnem primeru.

(17) prim. Sodba VS RS G 13/2007 z dne 20.10.2009 in odločbo US RS U-I-251/00 z dne 23.5.2002: v zvezi z računovodskimi standardi je Ustavno sodišče navedlo, da gre za splošni akt, ki vsebuje strokovna pravila, namenjena ožjemu krogu naslovljencev, ki so bili na obstoj teh pravil in na to, da jih morajo upoštevati, opozorjeni v zakonih, ki urejajo njihovo poslovanje.

(18) MSR 600 – Posebne presoje – Revizije računovodskih izkazov skupin (vključno z delom revizorjev sestavnih delov) je treba brati v povezavi z MSR 200 – Glavni cilji neodvisnega revizorja in izvajanje revizije v skladu z Mednarodnimi standardi revidiranja.

(19) Prva stopnja zunanjega revidiranja predstavlja preizkušanje notranjih kontrol: revizor proučuje in ocenjuje sistem notranjega računovodskega kontroliranja in poskuša ugotoviti, če so notranje kontrole dobro vzpostavljene in če so, ali tudi učinkovito delujejo. Šele nato revizor preverja zneske v bilancah in poskuša ugotoviti, ali so računovodski podatki popolni, točni in nesporni. Od zanesljivosti notranjih kontrol je odvisen obseg preizkušanja podatkov.

(20) Da so to, da bodo imeli svoje revizorje, povedali in so se s tem strinjali in podpisali Pogodbo.

(21) V pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2012 na list. št. 87 spisa tožena stranka obširno razlaga svoje nestrinjanje z mnenjem tožeče stranke o računovodski obravnavi tožene stranke.