Jedro

Zmotno je stališče, da okoliščina, da je v škodnem dogodku tožnici umrla mama, ne predstavlja dejanske podlage za odmero odškodnine za strah. Tako tragičen potek oziroma izid škodnega dogodka je namreč razlog, ki intenzivira strah in zato predstavlja dejansko podlago za odmero odškodnine za strah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica, takrat stara 12 let, je bila kot sopotnica v osebnem vozilu svoje matere v prometni nesreči, ki se je zgodila 6.3.1999, hudo telesno poškodovana. Sodišče prve stopnje je odločilo o višini odškodnine za njeno nepremoženjsko škodo ter jo je odmerilo za telesne bolečine na 1.700.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 4.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti na 500.000 SIT in za strah na 800.000 SIT. Pritožbeno sodišče je odškodnino za telesne bolečine zvišalo na 2.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 5.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti na 1.000.000 SIT, odločitev o višini odškodnine za strah (s katero je bilo tožničinemu zahtevku v celoti ugodeno) pa je potrdilo.

Tožena zavarovalnica sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Odločitev o odškodnini za telesne bolečine izpodbija v delu, ki presega 1.500.000 SIT, ker meni, da ta znesek glede na ugotovitve o intenziteti in trajanju telesnih bolečin in dejstvo, da te v bodočnosti ne bodo tako obsežne, kot meni pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi, znesek 1.500.000 SIT zadošča. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodbo izpodbija za znesek, ki presega 1.700.000 SIT in poudarja, da je bila trajna izguba dveh zob sanirana z zobno protezo, poškodba zapestja ni pustila trajnih posledic, kognitivne motnje bodo postopoma izzvenele in zaradi tega ni upoštevna tožničina zaprtost vase, opustitev ukvarjanja s športom in plesom in podobno; v telesnem pogledu je bila ugotovljena le 10 % invalidnost, kar kaže, da ne gre za veliko zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Za duševne bolečine zaradi skaženosti bi primerna odškodnina znašala 500.000 SIT ter bi moralo biti upoštevano, da sta bila izgubljena stalna zoba nadomeščena z zobno protezo. Za strah bi zadoščala odškodnina v višini 500.000 SIT in na njeno odmero ne bi smela vplivati okoliščina, da je v škodnem dogodku tožnici umrla mama. Za to prikrajšanje ji namreč pripada posebna odškodnina, ki ji jo je tožena stranka že plačala. Revizijo zaključuje s predlogom za znižanje odškodnine za 3.800.000 SIT.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za štiri oblike nepremoženjske škode. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je pritožbeno sodišče preverilo in sprejelo kot pravilne, revizijsko sodišče pa je zaradi prepovedi vložitve zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nanje vezano.

Pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Temeljni načeli, ki jih mora upoštevati sodišče, ko odloča o odškodnini za nepremoženjsko škodo, sta načelo individualizacije in načelo objektivne objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema svojo telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Le tako določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca, kot tudi z vidika drugih oškodovancev in je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Ob ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da je tožnica utrpela zloma zgornje čeljustnice (desno dva in levo tri), zlom nosnih kosti, zlom desne orbite, telekantus, izpah prvega in drugega sekalca desno zgoraj, udarec v levo stran pljuč, zlom leve koželjnice in rano na hrbtišču nosu in na zgornji ustnici ter da je zaradi tega nepretrgoma trpela pet dni hude, tri tedne srednje hude in pol leta lažje telesne bolečine, ki so nato prešle v občasne; da občasne bolečine v zapestju ter glavobole (od blagih do srednje hudih) še trpi in jih bo, ker so trajna posledica poškodb, trpela tudi v bodoče in da je pretrpela številne nevšečnosti med zdravljenjem, kot so petindvajset dni hospitalizacije (od tega je bila tri dni intubirana), strogo ležanje v postelji in vezanost na pomoč tretje osebe v celoti, operacija, osem RTG slikanj, jemanje analgetikov v različnih oblikah in intenzitetah, operativna CT preiskava, fiksacija zgornje čeljusti, zelo neugodna in boleča imobilizacija s tamponado nosnic, namestitev proteze, umetna ventilacija leve strani pljuč, tritedenska nošnja doramenskega mavca, kirurška oskrba ran na ustnici in na hrbtišču nosa in podobno, denarna satisfakcija v višini 2.000.000 SIT ni pretirana. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnica utrpela med zdravljenjem, sta nižji sodišči pravilno upoštevali njihovo stopnjo in intenziteto, kot sta jo ugotovili s pomočjo izvedencev (tožena stranka sicer poskuša v reviziji te ugotovitve relativizirati s trditvami o lajšanju tožničinih telesnih bolečin z analgetiki, s čemer nedovoljeno posega v dejanske ugotovitve nižjih sodišč in v nasprotju z njimi poskuša vzbuditi vtis, da pri ugotavljanju intenzitete in trajanja telesnih bolečin ni bilo upoštevano učinkovanje protibolečinskih sredstev, ki jih je tožnica prejemala) in glede na ob rednem teku stvari dolgotrajno trpljenje bodočih telesnih bolečin (tožnica je bila ob škodnem dogodku stara šele 12 let), je bila obravnavana oblika nepremoženjske škode pravilno pravno ovrednotena.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožena stranka je ne more izpodbiti s sprevračanjem dejanskih ugotovitev nižjih sodišč in z minimiziranjem trajnih posledic, kot sta jih le-ti ugotovili. Pritrditi je sicer treba stališču revizije o (veliki) teži škode, ki jo predstavlja otroku izguba matere, toda ta izguba ni vplivala na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prikrajšanja v fizičnem smislu pa predstavljajo zgolj del tistih trajnih posledic, zaradi katerih so tožničine življenjske sposobnosti zmanjšane in to zmanjšanje povzroča duševno trpljenje. Zmanjšanje življenjske aktivnosti je pravni standard, ki zajema vse omejitve v telesni in duševni sferi oškodovanca, ki so posledica škodnega dogodka in ki se odražajo na različnih področjih njegovega življenja: v profesionalnem, v zasebnem, družabnem .... tako, da zmanjšujejo njegovo kvaliteto. Zato ni pomembna (v odstotkih izražena) stopnja invalidnosti, pač pa ugotovitev o konkretnih oblikah prikrajšanja in teža duševnega trpljenja zaradi njih. Te ugotovitve nižjih sodišč, ki so celovite in upoštevajo tako prikrajšanja v fizičnem kot tudi v psihičnem smislu (pri čemer revizija slednje, čeprav so odločilne, zanemari); zadevajo širok diapazon področij tožničinega življenja, na katerih jo omejujejo in jo bodo omejevala tudi v bodoče ter predstavljajo izvor njenega duševnega trpljenja. Odločitev pritožbenega sodišča o višini odškodnine za to obliko nepremoženjske škode je zato materialnopravno pravilna.

Očitno neutemeljena je revizija tudi v delu, ki se zavzema za znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah. Skaženost predstavlja deformacija obraza tožnice zaradi poškodbe zgornje čeljusti, trajna deviacija nosnega septuma zaradi zloma nosnih kosti in nadomestitev izgubljenih zob z zobno protezo, ki je opazna ne le tožnici, ampak tudi drugim ljudem in je zanjo moteča. Zato je zmotno stališče revizije, da zobna proteza ne predstavlja takšne spremembe v tožničini zunanjosti, ki bi utemeljevala „tako visoko“ odškodnino. Končno je zmotno tudi stališče tožene stranke, da okoliščina, da je v škodnem dogodku tožnici umrla mama, ne predstavlja dejanske podlage za odmero odškodnine za strah. Tako tragičen potek oziroma izid škodnega dogodka je namreč razlog, ki intenzivira strah in zato predstavlja dejansko podlago za odmero odškodnine za strah. Samostojna oblika škoda pa so duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (prvi odstavek 201. člena ZOR), o čemer sodišče v okviru tega pravdnega postopka ni odločalo.

Denarna satisfakcija, ki je bila tožnici pravnomočno prisojena za posamezne oblike nepremoženjske škode, pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje; to velja tudi za skupni znesek zadoščenja ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.