Jedro

Vlogi za izdajo soglasja za priključitev merilnega mesta mora prosilec priložiti tudi dokazilo o lastništvu oziroma o pravici razpolaganja z nepremičnino oziroma objektom, če ni vpisana v zemljiški knjigi.

Izrek

Tožba se zavrne Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je SODO d.o.o. kot izvajalec javnega pooblastila vložnici A.A. izdal soglasje za priključitev obstoječega merilnega mesta št. ... za stanovanje v srednji etaži stanovanjskega objekta na naslovu ... v B. Odločil je, da se soglasje izda v skupini končnih odjemalcev-gospodinjski odjem, in pri tem določil potrebne podatke. Vložnici vloge za izdajo soglasja je tudi pojasnil, katere pogoje in obveznosti mora pred priključitvijo upoštevati in izpolniti. Pri tem je še odločil, da se z izdajo tega soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje, soglasje za priključitev izdano dne 9. 5. 2008, razveljavi. V obrazložitvi najprej pojasnjuje dosedanji potek postopka ter njegove relevantne okoliščine. V danem primeru gre za stanovanjski objekt, katerega lastnik srednje etaže je C. Leasing d.o.o. Uporabnica omenjene etaže je A.A. Solastnik celotne nepremičnine pa je tožnik Č.Č. Ta je v preteklosti za omenjeno stanovanje v srednji etaži že dovolil izdajo soglasja za priključitev na električno omrežje lastnici D.D. Zato je A.A. menila, da ponovnega soglasja solastnika sporne stavbe ne bi rabila. Ne glede na to jo je prvostopni organ z dopisom pozval, da mora v 15 dneh predložiti dogovor med njo in solastnikom Č.Č., da se le-ta strinja z izdajo soglasja za priključitev. Pri tem jo je tudi opozoril, da bo v nasprotnem primeru potrebno njeno vlogo zavreči. V nadaljevanju je tožnica vložila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, skupaj s C. Leasingom tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe, zaradi prepustitve posesti. Hkrati je tudi predlagala, naj upravni organ postopek prekine, dokler se pravdni postopek ne konča. To je upravni organ na podlagi 147. člena ZUP tudi storil. V nadaljevanju se je pravdni postopek končal z izdajo sodbe in začasne odredbe, s katerima je bilo tožeči stranki A.A. v pretežni meri ugodeno. Zato je slednja upravnemu organu predlagala, naj upravni postopek nadaljuje, kar je omenjeni tudi storil. Pri tem ugotavlja, da je potrebno soglasje za priključitev uporabnici A.A., ki je bilo izdano dne 9. 5. 2008, razveljaviti, saj njegova vsebina ne omogoča priključitve merilnega mesta, kot je to odločeno v sodbi Okrajnega sodišča Ljubljani opr. št. II P 166/2009 z dne 19. 4. 2011. Sodišče je v zadevi odločilo, da je Č.Č. dolžan prenehati z onemogočanjem posesti uporabnici A.A., in sicer posesti veže na severovzhodnem delu stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. ... k.o. E., kjer se nahajajo skupna merilna mesta za električno energijo. Č.Č. je tudi naložilo, da je dolžan uporabnici omogočiti posest navedenega prostora in merilnih mest tako, da ji izroči ključe vrat, ki vodijo do skupnega merilnega mesta, ter dopustiti izvedbo priklopa na javno električno omrežje za del nepremičnine, ki je v posesti uporabnice. Pri izdaji novega soglasja za priključitev je navedel, da je upošteval vsebino sodbe, s katero se uporabnici merilnega mesta A.A. daje pravica vstopa in posest veže na severovzhodnem delu sporne stanovanjske hiše, kje se nahaja merilno mesto.

Javna agencija RS za energijo je s svojo odločbo št. 521-10/2009-15/EE-28 z dne 16. 9. 2011, pritožbo Č.Č. zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani res še ni pravnomočna, vendar pa vsebuje tudi začasno odredbo, v kateri je jasno določeno, da je pritožnik dolžan C. Leasing d.o.o. in A.A. omogočiti posest veže na severovzhodnem delu hiše, kjer se nahajajo skupna merilna mesta za električno energijo tako, da ji dopusti oziroma omogoči dostop do prostora, v katerem se nahajajo navedena merilna mesta, ter na takšen način dopustiti izvedbo priklopa na javno električno omrežje. Agencija meni, da je začasna odredba tista, ki predstavlja pravno podlago za izdajo soglasja za priključitev, na podlagi katerega se izvede sam fizični priklop. Pri tem se pritožnik, glede na izdano začasno odredbo, sami priključitvi s sklicevanjem na svojo lastninsko pravico, ne more upirati. Izdano soglasje za priključitev se namreč izdaja za merilno mesto, ki omogoča dobavo energije tudi za stanovanjsko enoto vlagateljice in ki se nahaja v prostoru, v katerega vlagateljica do sedaj ni imela dostopa. Sklicevanje pritožnika na to, da v postopku izdaje soglasja kot lastnik veže, v kateri se nahaja skupno merilo mesto ni bil vključen kot stranka postopka, pa po mnenju tožene stranke nima teže. Agencija ravno zaradi izdane začasne odredbe ne more odločati o pritožnikovih lastninskih upravičenjih. Zato tudi ne more slediti pritožnikovim navedbam, ki jih je podal v svoji pritožbi. Ne glede na navedeno pa Agencija še ugotavlja, da pritožnik v konkretnem primeru ni vložil ugovora zoper začasno odredbo, temveč le pritožbo zoper sodbo.

Tožnik trdi, da ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče presojati. Meni, da določba devete alinee prvega odstavka 6. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežje električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji), ni bila uporabljena oziroma je bila uporabljena napačno. Zato je bilo kršeno tudi določilo prve alinee tretjega odstavka 71. člena Energetskega zakonika (v nadaljevanju EZ), kajti nasprotna stranka ni imela pravice do priključitve na energetsko omrežje. Ni namreč izpolnjevala predpisanih pogojev za priključitev, kot jih določa 6. člen Splošnih pogojev. Del nepremičnine, kjer se nahaja prevzemno merilno mesto, se nahaja v izključni lastnini in posesti tožnika. Zato bi nasprotna stranka morala pridobiti njegovo soglasje. Tožniku kot osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni bila dana možnost udeleževanja v tem postopku. Sodba II P 166/2009 še ni postala pravnomočna, saj je tožnik zoper njo podal pritožbo. To pa je v nasprotju s 152. členom ZUP, ki jasno določa, da se lahko prekinjen postopek nadaljuje le v primeru, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna. Meni, da gre za take nedoslednosti v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta, da se ga ne da preizkusiti. Sodba je bila izdana v pravdnem postopku, ki ni in ne more biti namenjen postopkom, v katerih bi sodišče potencialno nadomeščalo voljo posameznih strank. Za to so izrecno namenjeni in posebno oblikovani nepravdni postopki, nikakor pa ne pravde kot take. SODO tako ne more in ne sme šteti izdane sodbe kot avtoritativno nadomeščanje volje tožnika ter na tej podlagi napraviti zaključka, da tožniku ni potrebno dati možnosti udeleževati se postopka za izdajo soglasja.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi ter vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal v ponovni postopek, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po njenem SODO, s tem ko je izdal odločbo, ravnal v skladu s splošnimi pravili upravnega postopka. Soglasje za priključitev je med drugim izdal tudi na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, sodba pa vsebuje tudi začasno odredbo, v kateri je jasno določeno, da mora tožnik v tem upravnem sporu dopustiti izvedbo priklopa na javno električno omrežje A.A. Pri svoji odločitvi se je Agencija oprla na 152. člen ZUP, v nadaljevanju se sklicuje tudi na 268. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju. Poudarja, da ugovor zoper izdani sklep o začasni odredbi ne zadrži postopka, to pa pomeni, da je začasna odredba že izvršljiva in da je SODO ravnal pravilno, ko je izdal soglasje za priključitev. Začasna odredba je torej tista, ki predstavlja pravno podlago za izdajo soglasja za priključitev, na podlagi katerega se izvede sam fizični priklop. Izdano soglasje za priključitev se izdaja za merilno mesto, ki omogoča dobavo energije tudi za stanovanjsko enoto vlagateljice. Sklicevanje tožeče stranke na to, da v postopek izdaje soglasja kot lastnik veže, v kateri se nahaja skupno merilno mesto ni bil vključen kot stranka postopka, nima nobene teže. Prizadeta stranka A.A. je v odgovoru na tožbo uvodoma izpostavila, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom z dne 16. 11. 2011 v celoti potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je tako postala pravnomočna. Sklep o izdaji začasne odredbe je bil sicer razveljavljen, kar pa na izpodbijano odločbo ne more imeti nobenega vpliva. S pravnomočno sodbo je namreč ugodeno tožbenemu zahtevku, ki je enak zahtevku iz začasne odredbe. Iz sodb sodišča tudi izhaja, da je materialno pravno zmotno stališče tožeče stranke, da ima ob še vedno izpostavljeni solastnini na sporni nepremičnini v izključni lasti katerikoli del te nepremičnine, še najmanj pa merilna mesta za električno energijo. Iz navedb v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani izrecno izhaja, da je ta del električne napeljave skupni del nepremičnine, ki ne more biti v izključni lasti posameznega solastnika. Posledično stranska intervenientka kot solastnica tudi ni dolžna pridobivati posebnega soglasja tožeče stranke. Prav tako tožeča stranka ni upravičena do udeležbe v takem upravnem postopku. Tudi v tožbi tožeča stranka ne navede pravne podlage, iz katere naj bi izhajala obveznost, da se od nje pridobi soglasje oziroma strinjanje za izdajo soglasja za priključitev, kot to v tožbi opiše tožeča stranka. 6. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije res določa, da mora vloga za izdajo soglasja za priključitev vsebovati dokazilo o lastništvu oziroma pravici razpolaganja z nepremičnino. To dejstvo pa jasno izhaja iz nesporne solastninske pravice stranske intervenientke, ki jo zgoraj omenjeni sodbi v celoti potrjujeta ter dodatno omogoča fizično izvedbo priklopa. Relevantna zakonodaja pa na nobenem mestu ne zahteva, da je v okviru upravnega postopka potrebno pridobiti soglasje, to je strinjanje solastnika.

Glede na navedeno stranski intervenient naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je sporno, ali je A.A. upravičena do pridobitve soglasja za priključitev obstoječega merilnega mesta ... za stanovanje v srednji etaži stanovanjske objekta na naslovu ... ali ne. Tožnik slednjemu namreč oporeka iz razlogov, navedenih v povzetku tožbe. Po preučitvi zadeve sodišče meni, da so omenjeni ugovori tožnika neutemeljeni. Iz 6. člena Splošnih pogojev res izhaja, da mora vlogi za izdajo soglasja za priključitev prosilec predložiti tudi dokazilo o lastništvu oziroma pravici razpolaganja z nepremičnino oziroma objektom, če ni vpisana v zemljiški knjigi. Tem dokazilom je prosilka v svoji vlogi zadostila, in sicer v delu, ki se nanaša na sporno stanovanje v srednji etaži stanovanjskega objekta. Tudi ni sporno, da je lastnik omenjenega dela nepremičnine C., prosilka pa njegova uporabnica. Tožnik je tako na spornem objektu lahko le solastnik, ne pa njen izključni lastnik. Uporablja pritlično vežo in zgornje nadstropje nepremičnine, v pritlični veži pa se tudi nahajata dve merilni mesti za električno energijo za celotno nepremičnino. Slednji tudi po mnenju sodišča tako predstavljata skupno napravo. Tožnik zato izključne pravice na omenjenih dveh merilnih mestih zgolj iz razloga, ker se nahajata v pritličju veže, ki ga uporablja sam, nima. Po mnenju sodišča je imela zato A.A. že ob priglasitvi svoje vloge dovolj dokazil o (so)lastništvu oziroma (so)uporabi nepremičnine. Izdana, sedaj že pravnomočna sodba, pred njo pa začasna odredba, ki lahko velja le do pravnomočnosti sodbe, pa navedeno le potrjujeta. Pri izdani sodbi tudi ne gre za nadomestitev volje tožnika, pač pa za ugotovljeno samovoljo tožnika in posledice, ki iz tega izhajajo. Sodišče zato meni, da je prvostopni organ na podlagi Splošnih pogojev in v skladu z njimi imel podlago za izdajo soglasja za priključitev A.A. Pri tem se je skliceval tako na Splošne pogoje, kot tudi Energetski zakon oziroma pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. V bistvenih elementih je zato odločitev prvostopnega organa v povezavi z odločbo organa druge stopnje tudi dovolj obrazložena. Iz tožnikove tožbe se po drugi strani tudi ne da razbrati, v čem omenjene odločbe ne bi razumel iz razloga, ker naj ne bi bila v zadostni meri pojasnjena.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora tožnika in prizadete stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.