Jedro

Tožniki ne morejo verjetno izkazati obnovitvenega razloga, ki so ga uveljavljali (položaj stranke v postopku), s sklicevanjem na stanje v naravi, ki naj bi bilo drugačno, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige (režim dobrine v splošni rabi - javne poti), in naj bi izhajalo iz zaslišanj predlaganih prič.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Oddelek za prostor občine ... je s sklepom z dne 22.3.1994 dovolil obnovo postopka za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1742/3 investitorja S.K. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v obsegu, da se v postopek pritegne kot stranke neposredne sosede.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo prizadete stranke odpravila citirani prvostopni sklep (1. točka izreka); zavrgla predlog prvih petih tožnikov za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo odločbe (lokacijskega dovoljenja) prvostopnega organa z dne 22.11.1993 in odločbe (gradbenega dovoljenja) istega organa z dne 7.1.1994 (2. točka izreka); ugodila predlogu šeste tožnice (M.K.) in dovolila obnovo postopka, ki se je končal z izdajo navedenega lokacijskega dovoljenja z dne 22.11.1993 in navedenega gradbenega dovoljenja z dne 7.1.1994 (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Lastnost stranke v postopku se presoja po materialnih predpisih, ki urejajo določeno področje. V postopkih za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja imajo neposredni sosedje lastnost stranke v postopku, poleg teh pa tudi drugi sosedje, če bi morebiten vpliv predvidenega objekta segal na nepremičnine v lasti teh sosedov. Po mnenju tožene stranke je to potrebno ugotavljati od primera do primera. V konkretnem primeru se tožena stranka ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da gre pri stanovalcih P. ceste in P. poti (prvih petih tožnikih) v ... za neposredne sosede, ker po njeni ugotovitvi to niso. Zato jim ne gre položaj stranke v upravnem postopku, kot to zmotno ugotavlja prvostopni organ. Poleg tega iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je dostop do investitorjevega objekta predviden po P. cesti, ki je kot cesta javno dobro in s katero prvih pet tožnikov kot predlagateljev obnove konkretnega upravnega postopka ne razpolagajo. Tudi zaradi tega navedenim predlagateljem obnove postopka ne gre položaj stranke. Z izdanima dovoljenjema se ne posega v pravice in pravne koristi navedenih petih predlagateljev. Ker tožena stranka meni, da jim ne gre položaj strank v obeh postopkih, je odpravila prvostopni sklep ter zavrgla njihov predlog za obnovo postopka v skladu z določbo 2. odstavka 256. člena ZUP. Tožena stranka pa je ugotovila, da je predlagateljico oziroma šesto tožnico M.K. glede na lego njenega objekta na zemljišču parc. št. 1728 in glede na oddaljenost tega objekta od predvidenega objekta investitorja na parc. št. 1742/3 šteti za stranko v obeh postopkih, katerih obnovo predlaga, saj navaja, da v teh postopkih ni sodelovala oziroma da je bila odločba izdana brez njene udeležbe. Ta okoliščina pa po mnenju tožene stranke predstavlja absolutni razlog za obnovo postopka po določbi 9. točke 249. člena ZUP. Po tej točki se namreč postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Šesta tožnica pa v navedenih dveh postopkih ni sodelovala kot stranka, čeprav bi bila morala biti v teh postopkih iz navedenih razlogov udeležena. Zato je tožena stranka njenemu predlogu za obnovo postopka ugodila (3. točka izreka). Prvostopni organ bo zato moral zaslišati navedeno tožnico ter nato izdati odločbi v skladu z določbo 258. člena ZUP.

Tožniki v tožbi navajajo, da ima parc. št. 1767, ki v naravi ni cesta, ampak so to dvorišča, v zemljiški knjigi res status ceste - javnega dobra. Po zazidalnem načrtu, približno iz leta 1960, ki je predvideval vzporedno gradnjo vrstnih hiš, naj bi se na tem mestu naredila javna cesta. Ker se je zazidalni načrt spremenil tako, da je gradnja vrstnih hiš odpadla, Občina ... tudi ceste parc. št. 1767 nikoli ni naredila. Pokojni sosed B., stari oče investitorja S.K., katerega last je bilo sosednje zemljišče, jih je velikokrat opozarjal, da jim bo prepovedal uporabo svojega zemljišča za dovoz k hišam na P. cesti št. 13, 15 in 17. Zato so od njega leta 1966 odkupili del zemljišča, ki je označen v skici, ki so jo priložili k tožbi. Lastnika hiš na P. cesti št. 19 in 21 pa sta odkupila del zemljišča od lastnika F.K. oziroma M.K. (šeste tožnice) na P. poti. S tem jim je bilo omogočeno, da so dvorišča ogradili in zabetonirali. Ta nakup takrat ni bil izveden v zemljiški knjigi. Lahko pa to dokažejo s pričami in z ogledom na kraju samem. Samoumevno je, da oba soseda ne bi dovolila postaviti ograje na njihovem zemljišču. To pomeni, da je del zemljišča parc. št. 1767 v določenem vzdolžnem pasu ob hišah last stanovalcev (prvih petih tožnikov) P. cesta ... Iz tega izhaja, da investitor S.K. nima dostopa do svojega zemljišča po javni poti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, iz razlogov ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Investitor kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo citira določbi 29. in 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90), po katerih se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati (29. člen); na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način (33. člen). Po mnenju prizadete stranke je za pridobitev lastninske pravice torej potreben pravni naslov - titulus in izročitev stvari - modus, ki se izvrši z vpisom v zemljiško knjigo. Dokazovanje lastninske pravice s pričami in ogledom na kraju samem, kar predlagajo tožniki, ne predstavlja niti pravnega naslova niti pridobitnega načina, še zlasti ne ob dejstvu, da tudi priposestovanje zemljišča parc. št. 1767 - naselje (javna cesta, ki je dobrina v splošni rabi) v skladu s citirano določbo 29. člena navedenega zakona ni mogoče uveljavljati. Zato tožniki, kot lastniki objektov ob P. cesti po mnenju prizadete stranke niso neposredni sosedje investitorja, saj je med njihovimi zemljišči in zemljiščem investitorja javna cesta, ki je dobrina v splošni rabi. Zaradi tega v upravnem postopku za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja za gradnjo predvidenega objekta nimajo položaja stranke, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Z gradjo navedenega objekta pravice in pravne koristi tožnikov niso prizadete. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane procesne predpise (določbe 49. člena, 2. odstavka 256. člena in 258. člena ZUP) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo utemeljeno odpravila prvostopni sklep z dne 22.3.1994 in zavrgla predlog za obnovo postopka prvih petih tožnikov (1. in 2. točka izreka), z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Teh razlogov sodišče v sodbi ne ponavlja. Glede na tožbeni ugovor sodišče dodaja, da s sklicevanjem na stanje v naravi, ki naj bi bilo drugačno, kot izhaja iz podatkov zemljišče knjige (režim dobrine v splošni rabi - javne poti), in naj bi izhajalo iz zaslišanj predlaganih prič, tožniki ne morejo verjetno izkazati obnovitvenega razloga, ki so ga uveljavljali.

Tožba šeste tožnice M.K. pa ni utemeljena iz razloga, ker je tožena stranka njenemu predlogu za obnovo postopka ugodila, z razlogi, s katerimi sodišče soglaša in jih v sodbi ne ponavlja.

Ker so iz navedenih razlogov neupoštevne tožbene navedbe tožnikov, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS in ZUP je sodišče uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).